Sprava in zastava naše revolucije

Zgodovinar Mitja Ferenc, ki je bil v preiskovanje prikritih grobišč vključen od leta 1990 naprej, je v uvodu nedavno izdane knjige Prekopi žrtev iz prikritih grobišč zapisal: »Temeljni cilj, ki smo ga imeli kot mlada demokratična država, ni bil uresničen. Cilj pa je bil, da bomo – kjer je le mogoče – krivice popravili in posmrtne ostanke dostojno pokopali. Tudi ta zaveza je namreč del zaveze k pravni državi, ki pa je v dveh desetletjih po razglasitvi samostojnosti nismo bili pripravljeni uresničiti v zadovoljivi meri.«

Prva oseba množine se zdi kar na mestu, saj so povojni poboji in prikrita grobišča vsem prebivalcem Slovenije dobro znani že vsaj od sredine osemdesetih, ko se je po pobudi Spomenke Hribar za spravo vnela najprej ostra ideološka polemika (ki je med drugim pripeljala tudi do izključitve Hribarjeve iz zveze komunistov), sčasoma pa je »sprava« postala eno od gonil demokratičnih sprememb, ki so kulminirale v izjemni večini na osamosvojitvenem plebiscitu. Že skoraj pol leta pred njim je bila julija 1990 spravna maša v Kočevskem rogu, ki jo je daroval pokojni nadškof Alojzij Šuštar, udeležil pa se je je tudi predsednik republike (točneje predsedstva) Milan Kučan, ki je le nekaj mesecev prej še vodil Zvezo komunistov Slovenije – isto organizacijo, ki je pod svojim prejšnjim imenom komunistična partija med drugo svetovno vojno vodila oboroženi upor in vzporedno revolucijo, po vojni pa prevzela oblast in vzpostavila enopartijsko državo. Z drugimi besedami, najvišja predstavnika v državljansko vojno vpletenih strani sta se prišla pokloniti žrtvam in skleniti spravo. Potem je bil triumfalni plebiscit in potem – konec.

Ferenc se je knjigo odločil izdati po tem, ko je ugotovil, da je v letih Pahorjeve vlade po odprtju grobišča Huda jama marca 2009 prišlo do »konca sistematičnega raziskovanja prikritih grobišč (…) Konec je v najbolj grobi obliki pomenila prazna proračunska malha za potrebe evidentiranj, sondiranj in prekopov. Vlada v te namene sredstev preprosto ni več odobrila. Čeprav se je v javnosti obljubljalo drugače, je sistem, ki se je komajda dobro uveljavljal, v času ministra Ivana Svetlika razpadel. Najprej so želeli zamenjati člane vladne komisije, ker pa bi to v javnosti lahko premočno odmevalo, so sestavo komisije pustili takšno, kot je bila. Prepustili so jo umiranju na obroke.« Ferenc to trditev podkrepi z zelo zgovornimi številkami: iz več kot 600 evidentiranih prikritih grobišč je bilo v dvajsetih letih izvedenih le 27 prekopov.

Pri tem bode v oči predvsem dejstvo, da to ne velja za nemške in italijanske žrtve, za katere po meddržavnih sporazumih skrbijo lokalni koncesionarji, ki odkrite posmrtne ostanke prepeljujejo ali v tri nemška vojaška pokopališča (Ljubljana, Kranj, Celje) ali na italijansko vojaško pokopališče blizu državne meje v furlanskem mestu Redipuglia. O okupatorskih vojakih obstajajo tudi poimenski seznami in zapisniki o premikih in delovanju njihovih enot, tako da se ostanke pogosto da celo identificirati, v primeru prikritih grobišč pa po uničenju s tem povezanih arhivov slovenske Službe državne varnosti ni praktično nobenih uradnih podatkov. Le redke žrtve povojnih pobojev je mogoče identificirati, za večino se ne ve, kje so končali, in v mnogih primerih za njimi ni ostala nobena sled. Kot piše Ferenc: »Obračun zmagovalcev in novih oblasti s poraženci – in nato z razrednimi in političnimi dejanskimi in namišljenimi nasprotniki – je bil posebej krut, saj so bile likvidacije izvršene brez sodnih postopkov, žrtve pa nato še izbrisane iz javnega spomina. Zločin se je namreč stopnjeval še z zaukazanim molkom in odvzemom pravice do groba. Njihova grobišča so bila desetletja načrtno in skrbno zamolčana.«

Edvard Kocbek in Tito

Pri tem seveda ni nobenega dvoma, da se v Sloveniji povojnega poboja domobrancev zavedamo že vsaj trideset let. Spomenka Hribar je tematiko spravila v najširšo javnost sredi osemdesetih, že maja leta 1975 pa so Naši razgledi ponatisnili intervju z Edvardom Kocbekom (z negativnim komentarjem, pa vendarle) iz posebne, jubilejne knjižne izdaje tržaške revije Zaliv ob njegovi sedemdesetletnici z naslovom Edvard Kocbek – pričevalec našega časa, v katerem je odkrito spregovoril o pobojih.

Že ob koncu šestdesetih je poboje v partizanski uspešnici Ukana ne le omenil, celo zelo nazorno opisal Tone Svetina: »Kolona avtomobilov je zavozila v gozd … Nepretrgoma so odmevali rezki rafali … Stroji so se ustavili … Vase jih je sprejel tekoči trak, ki jih je nosil v pogubo … Na obeh straneh so stali stražarji drug ob drugem, z brzostrelkami v rokah … V vrstah po pet in pet so jih pomikali proti žgočemu bobnenju … nenadoma je zasijala pred njimi temina brezna … Proti njemu so šli pohlevno, dokler jih ni požrla zemlja …« Kot malce hudobno pripominjata urednika Kocbekove knjige Boris Pahor in Alojz Rebula, je »Svetinov prikaz pokola tako soroden prikazu v znani buenosaireški brošuri, da bi ju veljalo ponatisniti stolpec ob stolpec, v zgledovanje Dolini šentflorjanski.« Tržaška pisatelja namigujeta, da je Svetina zelo skrbno povzemal po pričevanjih preživelih, ki so izšla v Argentini in bila v Jugoslaviji strogo prepovedana; še isto leto se v eni poznejših številk Zaliv solidarizira s tedaj zaprtim Dragom Jančarjem, ki je bil aretiran zato, ker so pri njem ob prehodu meje našli knjigo teh pričevanj V Rogu ležimo pobiti; izšla je leta 1968, le leto pred tretjim delom Ukane.

A Svetina je bil le prvi, ki je o tem pisal dobesedno; težko si je misliti, da bi nekdo, ki je za poboje vedel, ne prepoznal te tematike v Smoletovi Antigoni, prvič uprizorjeni že leta 1960 – le nekaj mesecev po premieri na Odru 57 pa še v istem koledarskem letu tudi v mariborski in ljubljanski Drami. Vseeno se je Antigono v povezavo s povojnimi poboji eksplicitno postavilo šele tedaj, ko je bilo o njih že dovoljeno govoriti, torej v drugi polovici osemdesetih. Prej, kot izpostavljata Pahor in Rebula, je bilo bolj kot sama tema pomembno, kdo o njej govori: Svetina, pisatelj z občudovalci med vodilnimi partijci, je to smel, nekdanji sopotnik – in v času pobojev visoki politik – Kocbek pa ne. Nanj so se namreč usule hude obtožbe slovenskih oblasti – vendar pa z njim predvidoma niso bili nič bolj zadovoljni v emigraciji.

Kocbek ni prizanesel nikomur: »Da, med nami se je odprla najhujša vojna, bratomorna vojna, in partija je mogla zdaj seči po svojem nesrečnem klasičnem vzorcu, ki smo se ga najbolj bali, da bi z njim v Srednji Evropi ponovila svojo revolucijo. (…) Zadnji dve leti vojne in prva leta po vojni so slovenski komunisti zvesto posnemali sovjetske metode in stalinistično prakso. Po vojni je bila Jugoslavija izven ZSSR (Zveza sovjetskih socialističnih republik) najbolj stalinistična država. Nesrečna olajševalna okoliščina marsikaterega partijca je bila človeška nezrelost, ki pa je za vse življenje pomenila obremenitev s težkimi dejanji zoper bližnjika. Toda, to ni le breme posameznikov, to je breme eksaltirane vizije. Kadar se neka zgodovinska izvidnica razglasi za edino zveličavno poslanstvo, mora na tej poti do konca svoje kalvarije.«

Zelo naravnost je v istem intervjuju obsodil tudi domobrance: »Bela garda kot oborožena organizacija slovenskih kristjanov, ki naj z okupatorjevo pomočjo nastopi zoper Osvobodilno fronto in vse sile, ki se bojujejo zoper fašizem in nacizem, je docela abnormalen pojav slovenskega klerikalizma. (…) Sram nas je bilo takrat, da med katoličani Ljubljane ni bilo niti ene jasne in pogumne osebnosti, ki bi se ovedla grozovite logike, ki je vsak tak poskus vodila naravnost v naročje okupatorja. Povrhu se nihče med njimi ni ovedel druge strani iste logike, po kateri se je bela garda za partijo pojavila kakor naročena, saj so komunisti z njo dobili na zgodovinski šahovnici tistega partnerja, ki so ga za državljansko vojno potrebovali. (…) Na obrazih partijcev sem spoznaval radost nad tako pravšnim in cenenim pojavom svojega pravega nasprotnika.« Kocbek v potrditev svoji tezi citira kar Titovo izjavo za zagrebški Vjesnik leta 1972: »Bio je to gradjanski rat. No o tome nismo htjeli govoriti u toku rata, jer nam to ne bi koristilo.«

Spomenka Hribar in G R O Z A

Spomenka Hribar

Kocbekov intervju je pomenil drugo življenjsko prelomnico za Spomenko Hribar po smrti njenega očeta 2. maja 1942 v beograjskem zaporu Glavnjača. Njen oče in stari oče, ki je prav tako umrl med vojno v Dachauu, sta bila predvojna komunista. Ko se je morala Hribarjeva sredi osemdesetih zagovarjati zaradi zavzemanja za spravo, je med drugim v Zapisniku, odgovoru na »tovariško kritiko« aktiva komunistov FSPN (objavljenem v Novi reviji leta 1985, št. 41–42 in 43–44) zapisala: »Spoznanje, da očeta ne bom nikdar ne videla ne slišala, ni ista odsotnost, kakor je odsotnost očeta, katere vzrok je razveza staršev ali kaj podobnega. Kajti smrt je v m e s. Tisti, ki odide od nas, vzame del nas s seboj, predvsem pa nam nekaj 'da': nekakšen manko, nekako nisi 'cel'. (…) Moj oče pa mi je 'dal' še nekaj drugega: zavezal me je za isto stvar, in zdelo se mi je, da sem mu s svojim angažiranjem znotraj zveze komunistov in zunaj nje nekako vendarle 'bližje'. (…) Vse pa se je spremenilo tistega 9. maja 1975, ko sem prebrala intervju, v katerem je Kocbek pri nas prvi javno spregovoril o roški likvidaciji. (…) Ne le jaz, še kdo drug je v svojem štiriintridesetem letu prvič slišal in izvedel za ta dogodek, vendar ga jaz nisem mogla sprejeti kot zgolj neko 'napako', temveč sem ga sprejela kot g r o z o. Pobiti neoborožene ljudi v tisočih kosih, brez izvedenega sodnega postopka, je nekaj drugega kot zgolj 'napaka'. Najbrž ne bi bila tako prizadeta ob vsem tem, če ne bi iz svoje skušnje tako živo, tako boleče čutila, kaj je to nepreklicna odsotnost človeka, ki je bil tvoj in ki si mu zavezan. (…) V spisu Krivda in greh sem zato zapisala: 'Brez tega poboja ne bi bila to, kar sem in kdor sem.'«

V Krivdi in grehu se Hribarjeva predvsem s citati iz Kocbekovih dnevnikov sooča z zgodovinskimi dilemami, ki jih je prinesla druga svetovna vojna tako glede oboroženega upora proti okupatorju kot glede snovanja pravičnejše družbe po koncu vojne. Kocbekovi krščanski socialisti so bili ustanovni člani Osvobodilne fronte, po Dolomitski izjavi spomladi leta 1943 pa so komunistom priznali primat v tej organizaciji. Tudi o Dolomitski izjavi se je v Sloveniji do začetka izhajanja Nove revije leta 1982 bolj malo govorilo, partija je bila edini subjekt osvoboditve in vzporedne revolucije. Kocbek od takšnega stališča sploh ni bil dosti oddaljen, prepričan je bil, da je v igri ogromen družbeni prevrat, le predstavljal si je, da bo izpeljan bolj pluralno. Takole to opisuje v istem intervjuju: »Težišče prvih dni okupacije ni bilo v razpadu kraljevske Jugoslavije, ampak v okoliščinah človeškega odprtja. (…) Tiste dneve smo se ovedali, da je pred nami nekaj, kar so pričakovali rodovi. Prilika nam je noč in dan govorila: zdaj lahko vsi skupaj začnemo novo življenje, zdaj ga lahko začnemo od samega začetka, mi, ki pripadamo temu rodu in ki je od nas odvisna prihodnost Slovencev. Napočila je ura obiskanja in mi smo jo razumeli. (…) Vedel sem, da tvegam usodno igro. Vedel sem, da je razlika med nami, spontanimi uporniki, in med njimi, profesionalnimi revolucionarji, prevelika. Skoraj dva mesca je trajal v meni nevidni boj med osvobodilno ekstazo in med treznim pogledom v prihodnost. Toda najsi sem se še tako treznil v svojih mislih, življenje okrog mene je drlo vedno hitreje. Na koncu je v meni zmagalo spoznanje, da je treba tako razgibane zgodovine udeležiti se tam, kjer je najbolj vroča in odločujoča, najbolj preoblikujoča se in neposredna. (…) Komunisti so potrebovali mene, jaz pa sem potreboval nje. Najbrž je bilo moje partizansko življenje kljub strahu in obupu srečno.«

Po Dolomitski izjavi se je za Kocbeka začelo skoraj desetletno postopno oddaljevanje od »tovarišije«, ki se je zaključilo s prisilnim odstopom z vseh političnih funkcij in z desetletno prepovedjo objavljanja po izidu zbirke novel Strah in pogum (1951): »Partijski paternalizem je začel širiti pogubno okužbo, nepartijci so zlahka postajali partijci ali pa so se čutili odvezane od dosedanje odgovornosti. Kidriča sem opozarjal na ta pojav in mu kazal na sodobno zgodovino, kjer so se vsi fašizmi doslej porajali kot izraz utrujenosti množičnega človeka, kot želja po razbremenitvi javne odgovornosti, kot klic množic po ekskluzivni stranki ali po močnem voditelju. Tako sem opozarjal Kidriča, da se pojavljajo med partijci posamezniki, ki že zdaj osvobodilno zmago vežejo z nepojmljivim radikalizmom, predvsem z izbruhom uničevanja in osebnega maščevanja. (…) Na Kidriču sem videl, da me je začel poslušati vedno bolj raztresen in nejevoljen. Partija je sklenila, da se me odkriža.« Po drugem zasedanju AVNOJ v Jajcu je Kocbek res ostal z jugoslovanskim najvišjim vodstvom, bil tudi v Drvarju v času znamenitega desanta, nato pa na otoku Vis in od jeseni 1944 do poletja 1946 v Beogradu. Prav tam, kjer je bila v zadnjih tednih vojne najverjetneje sprejeta tudi dokončna odločitev o povojnih pobojih.

Narod brez dokumentov na valu zgodovine

»Najverjetneje« zato, ker o tem še vedno niso dostopni praktično nobeni uradni dokumenti – marsikateri pa so bili tudi uničeni. Tudi to seveda ni novo spoznanje, Spomenka Hribar že spomladi leta 1986 v Novi reviji poroča: »Mladina (7. marca) prinaša neavtorizirano besedo Ivana Križnarja na 17. seji komisije za agitacijo in propagando Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije (CK ZKS): 'Komisija za zgodovino ZKS je bila seznanjena s tem, da je bilo pred nekaj leti uničeno pomembno gradivo o kaznivih dejanjih po vojni usmrčenih domobrancev in o ugotavljanju njihove individualne krivde; o tem, da so celo iz gradiva zgodovinskega arhiva CK ZKS iztrgani najpomembnejši deli dokumentov potekov dachavskih procesov in da so bili pred nedavnim uničeni pomembni dokumenti o delu VOS (varnostnoobveščevalne službe) v Ljubljani. (…) Z uničevanjem dokumentov skušajo nekateri takratni akterji zabrisati sledove svojega ravnanja v zvezi s temi dogajanji, ker se boje, da bodo sicer izpostavljeni kritiki sodobne družbe, v kateri so se spremenili nazori o ustreznosti oziroma neustreznosti nekaterih oblik revolucionarnega delovanja. Upravičene so tudi domneve, da je del medvojnega in povojnega gradiva še vedno v rokah nekaterih akterjev.« (Teme uničenih oziroma »v roke nekaterih akterjev« izginulih dokumentov o pobojih se je na žanrsko precej nedodelan način lotil Vinko Möderndorfer v romanu in filmu Pokrajina št. 2.)

To se bere kot sočasne legendarne kolumne Jaše Zlobca pod psevdonimom Džuli Šviga v isti reviji. Če ne bi vedeli, da je šlo pri teh odstranjenih dokumentih za življenje ali smrt več deset tisoč ljudi, bi se totalitarnemu novoreku v času, ko so se mu majala tla pod nogami, morali smejati. Saj je res kot dobesedni citat iz Orwella: partija je imela lastno »komisijo za zgodovino«! Pa tudi »spremenjeni nazori o ustreznosti oziroma neustreznosti nekaterih oblik revolucionarnega delovanja« so kot iz kakšnega priročnika o lepem vedenju.

Štiri leta pred prvimi demokratičnimi volitvami in dve pred procesom proti četverici Hribarjeva ni imela časa za humor. Res iskreno si je prizadevala za spravo: »Rekla bi,« piše v nadaljevanju članka v Novi reviji št. 48–49, »da je misli na maščevanje pri nas veliko manj kot pa strahú pred maščevanjem. Kolikor sem se pogovarjala z ljudmi, lahko mirno rečem, da maščevalnih misli v njih ni. Prej bi rekla, da je 'maščevalnost' v tistih glavah, ki še kar naprej grozijo 'sovražnikom delavskega razreda in samoupravljanja' in sem in tja to maščevalnost tudi realizirajo in 'sovražnike' zaprejo.«

Na začetku druge polovice osemdesetih je bilo o povojnemu poboju domobrancev že marsikaj znanega, predvsem da je do tega nesporno prišlo, da je šlo za več kot deset tisoč žrtev in da je dokumentacija v glavnem izginila. Vseeno pa je bilo v tistih letih živih še veliko ljudi, ki bi o tem dogajanju lahko podali neposredna pričevanja. A ker je tudi v letih pred slovensko osamosvojitvijo »življenje drlo vedno hitreje«, so povojni poboji obveljali za nekako rešeno zadevo. Prišel je čas vedno bolj smelih pobud za spremembe, nato proces proti četverici, nato dramatične seje vodstev raznih oblastnih organov in celo jugoslovanske vojske, nazadnje pa le volitve aprila 1990, dva meseca po protestnem odhodu slovenske delegacije s kongresa jugoslovanske zveze komunistov. Po volitvah in vzpostavitvi Demosove vlade je bila 8. julija že omenjena spravna slovesnost pod Krenom v Kočevskem rogu. Splošno prepričanje je bilo, da nismo več »narod brez zgodovinskega spomina, kakor da smo sneli očala z zatemnjenimi lečami,« kot je pet let prej na koncu svojega Odgovora aktivu komunistov FSPN napisala Spomenka Hribar. Prišel je čas za pogled naprej.

Izgubljeno desetletje 1990–2000

Mitja Ferenc, izredni profesor na Oddelku za zgodovino na ljubljanski Filozofski fakulteti, je bil član Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč od leta 1990 in meni, da je bil njen obstoj namenjen predvsem odpravljanju slabe vesti. V celem desetletju do leta 2000 namreč ni nikomur prišlo na misel, da bi odšel na teren in tam raziskoval. Kot pravi, je v tem času prišlo le do treh ponesrečenih natečajev: za ureditev Spominskega parka Teharje, za obeleženje grobišča Pod Krenom v Kočevskem rogu ter za projekt enotne označitve vseh grobišč. Park Teharje se je po Ferenčevem mnenju »izkazal za ponesrečen monumentalni objekt, kakršnih Slovenci nismo vajeni. Sicer je umeščen na lokaciji nekdanjega taborišča, a ta prostor je bil v vmesnem času katastrofalno degradiran s kar tremi odlagališči: titanovega dioksida iz Cinkarne Celje, trdnih odpadkov iz istega podjetja in še z deponijo celjske komunale. Nekaj časa je bilo prav nad nekdanjim teharskim pokopališčem celo vadišče za golf, v neposredni bližini pa steza za motokros. V Kočevskem rogu so s prepiri okrog arhitekturne zasnove kapele toliko časa šušmarili, da jih je s postavitvijo spomenika prehitela Bajukova vlada. Urbanistični inšpektor je pozneje zahteval njegovo odstranitev, saj je bil spomenik črna gradnja, leta 2004 pa so desetletje po izboru končno postavili še na natečaju izbrano kapelo. Tako zdaj tam stojita dva državna spomenika – dva spomenika spravi! Podobna polomija je bil natečaj za enotno označevanje grobišč z bronastim valjem, ki jih je bilo postavljenih samo pet, saj so bili zelo dragi, po mnenju nekaterih pa tudi neprimerni za slovensko kulturno okolje, češ da gre za budistično znamenje. Vse skupaj je bilo res žalostno.«

Mitja Ferenc

Ferenc meni, da se je sprememba v odnosu začela leta 1999, ko je državni zbor sprejel Zakon o lastninjenju kulturnih spomenikov, ki je v obliki dodatnih sklepov nalagal, da se grobišča razglasijo za spomenike državnega pomena. Takrat je v okviru vladne komisije prišlo do odločitve za popisovanje: na začetku jih je bilo približno 45, izmed katerih jih je največ skozi devetdeseta evidentiral Ivo Žajdela. Spomenka Hribar je leta 1986 v Novi reviji zapisala, da »po nekaterih pričevanjih obstaja na Slovenskem 34 večjih morišč oziroma grobišč«. Po kakšnem letu je vladna komisija prišla do skupne številke 197, leta 2005 že do 410, v naslednjih dveh letih pa jih je bilo evidentiranih še dvesto.

Sistem evidentiranja oziroma popisovanja je bil prilagojen registru nepremične kulturne dediščine in je za vsako grobišče zahteval osemindvajset podatkov, vključno s satelitsko odmero. Državnim organom naj bi omogočal, da za grobišča uredijo pravni status. To bi med drugim pomenilo tudi to, da se ne bi več dogajalo skrivno odstranjevanje posmrtnih ostankov, na katere so naleteli predvsem gradbinci, ki z raziskovanjem grobišča in okoliščin niso hoteli izgubljati časa. Do takšnih odkritij je sicer prihajalo že v času socializma, le da so takrat gradbeniki vedeli, da morajo poklicati službo državne varnosti, ki je poskrbela za izginotje ostankov, delo pa se je nadaljevalo.

Ferenc je bil z delom v prvi polovici preteklega desetletja zadovoljen, saj so končno lahko začeli sistematično popisovati prikrita grobišča: »S sprejeto metodologijo smo pripravljali gradivo, ki je bilo na razpolago tudi policiji, tožilstvu in drugim. Nismo pa še mogli fizično potrjevati grobišč na terenu: to se je začelo šele leta 2006. Vsa dotedanja odkritja so bila ali naključna, večinoma zaradi gradnje cest, ali pa so jih vzpodbudili lokalni prebivalci, predvsem v Škofji Loki in Slovenski Bistrici. Sondiranja so se najprej začela na Pohorju, kamor je vladno komisijo prav tako v imenu lokalne iniciative poklical gospod Martin Kostrevc: lokacije grobišč naj bi pokazal moški, ki je bil leta 1945 desetletni pastir. In čeprav je v teh šestih desetletjih pašnike večinoma zarasel gozd in čeprav smo kopali (»sondirali«) le meter globoko v pravokotniku 1 x 0,5 kvadratnega metra, je leta 2006 sedemdesetletni gospod natančno pokazal dvanajst od petnajstih grobišč. Niso pa vsi, ki so nas vodili na mesta, kjer naj bi bila grobišča, imeli tako dobrega spomina. Teren se je namreč od konca druge svetovne vojne marsikje spremenil do nerazpoznavnosti tudi zaradi namernega prikrivanja,« na osnovi dolgoletnih izkušenj pripoveduje Ferenc.

Nadaljevanje terenskega potrjevanja je pripeljalo do ugotovitve, da se ljudsko izročilo včasih tudi moti. Eno grobišče so denimo našli osem metrov stran od že označenega groba – prav na mestu, kamor so svojci, ki so ga obiskovali, odlagali odpadke. Ferenc pove primer, kako so v okviru komisije želeli izmed šestnajstih evidentiranih grobišč na Pohorju pri smučišču in ob poti proti Arehu izvesti prekop iz vsaj enega: »Izbrali smo ga izmed domnevno manjših in predvidevali, da bo žrtev največ za en tovornjak, se pravi največ štirideset – potrjenih pa je bilo 189 žrtev. Našli smo tudi okrog sto ostankov zavojčkov smodnika, kar je pomenilo, da je bilo grobišče po poboju minirano.« Na nekaterih drugih grobiščih je bilo žrtev ali manj ali več, kot so ljudje domnevali, se spominja Ferenc, »smo pa do odprtja Hude jame marca 2009 sondirali nekaj več kot 100 lokacij in jih potrdili približno dve tretjini. Sem ne sodijo kraške jame, kjer so bili posmrtni ostanki potrjeni, ali pa se je za grobišča tako ali tako že prej vedelo, denimo Košnica ali Mazovčev Pruh pri Begunjah. Doslej je od več kot 600 evidentiranih lokacij domnevnih grobišč že potrjenih okrog 150. Več kot 400 jih na raziskavo še čaka.«

Nov začetek leta 2006, konec 2009

Okrog leta 2006 je bil Ferenc prepričan, da je na nivoju države končno prišlo do odločitve za kontinuirano delo. Nekaj let je nato res bilo tako. A z odkritjem Hude jame se je vse ustavilo. Tudi zato je Ferenc danes prepričan, da smo »v pietetnem zaostanku za več kot dvajset let. Marsikateri svojci že od leta 1990 čakajo, da bodo v zadnjih letih življenja morda le kaj izvedeli o zadnjem počivališču ljudi, ki so jih poznali v mladosti ali celo otroštvu, in tja položili cvetje in prižgali svečo – tem ljudem kot država tega nismo omogočili, svojcem okupatorskih vojsk pa smo. To me kot človeka jezi! In to se dogaja navkljub temu, da se ob vsakem večjem odkritju ponavljajo obljube, kako bo država za to poskrbela. Na Teznem je bilo leta 1999 na sedemdesetih metrih protitankovskega jarka izkopanih 1.179 trupel. Leta 2007 smo s sondažo ugotovil, da je s trupli napolnjenih 930 metrov jarka, kar pomeni, da tam leži okoli 15 tisoč žrtev. Oblasti so napovedale ureditev spominskega parka. Po šestih letih se ni zgodilo še skoraj nič.«

Ferenc v knjigi Prekopi žrtev iz prikritih grobišč v zvezi s Teznim navaja še katastrofalno epizodo o tožarjenju med SCT in državo: podjetje naj bi imelo z izkopom trupel 640.000 evrov stroškov, ki jih država ni priznala, saj je »državno pravobranilstvo v času Bajukove, zadnje Drnovškove, Ropove in prve Janševe vlade trdilo, da za posmrtne ostanke pobitih Hrvatov vlada ni pristojna in da stroški zadevajo občino in gradbeno podjetje. Okrožno in višje sodišče sta ugotovila, da urejanje grobišč pomorjenih vojnih ujetnikov na ozemlju Slovenije sodi v državno pristojnost in leta 2009 SCT z obrestmi vred prisodila 1,2 milijona evrov.«

Vsako potrjeno grobišče naj bi kot posebno parcelo označili tudi geodeti, v letu dni pa naj bi država še poskrbela za njegovo ograditev in označitev. »Po enoletnem zagonu se je vse ustavilo,« postaja zadnja leta resigniran tudi Ferenc: »Pri tem niti ni težava samo denar, saj je vsako leto za vsa vojna grobišča namenjenih nekaj sto tisoč evrov. Znotraj teh sredstev pa ima minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti vendarle pristojnost, da za urejanje novo odkritih grobišč iz te vsote nameni več sredstev ali pa tudi nič. Vse to je odvisno tudi od osebnega odnosa vsakokratnega ministra. Po letu 2008 pri pristojnih ministrih nisem zaznal potrebe, da bi morala država vsako leto urediti vsaj nekaj deset novih grobišč. Vse se je ustavilo in možnosti za delo praktično ni več.«

Ferenc meni, da očitno nekaterim ni do tega, da bi grobišča odkrivali in urejali, saj v zvezi z njimi vedno znova prihaja do politizacije: »In posledica teh prepirov je, da pozabljamo na pietetna dejanja. Tudi pri tako grozljivih posnetkih, kot so bili tisti iz Hude jame, je tišina trajala le štiri dni in so se že začela obtoževanja in opravičevanja zločina, vsi pa so sčasoma pozabili na žrtve in pieteten iznos in pokop. Huda jama je bila dejansko pre-huda, predvsem zaradi strašljivosti tega zločina, ki mu v svetu ni primerjave; saj so tudi drugod znani umori v rudnikih, vendar ne v takšnem obsegu, ne z ženskimi trupli in ne na tako grozovit način, ki je v številnih primerih pomenil porivanje živih ljudi na kupe mrtvih teles ali celo še živih ljudi v petdeset metrov globok jašek.«

Ferenc je skeptičen glede domnev, da naj bi šlo v Hudi jami v glavnem za žrtve, ki niso iz Slovenije: »Žal ne vemo, kdo so; glede na izjave ljudi, ki so sodelovali pri transportu, straženju in tudi pobojih, pa ugotavljamo, da so v Hudi jami pobiti pripadniki vojske Nezavisne države Hrvatske in Slovenskega domobranstva ter tudi slovenski civilisti, za katere se ve, da so jih vozili iz Teharij. Namigovanja o tujih žrtvah in storilcih hitro vodijo v relativizacijo zločina. Podobno je bilo na Teznem, za katerega so nas poskušali prepričevati, da naj bi bile žrtve kozaki, storilci zločina pa pripadniki Rdeče armade. Sporočilo je jasno: Neslovenci so pobijali Neslovence, pustimo torej to pri miru! Niti za Hudo jamo niti za Tezno to ne drži.«

Zakrivanje in odkrivanje

V Sloveniji se je 15. maja vojna končala za številne skupine, ki so bežale že od jeseni leta 1944: Ferenc omeni ruski zaščitni korpus v okviru Nedićeve Srbije, pa Ljotićev prostovoljski korpus in Nedićevo srbsko državno stražo ter četnike, ki so bili po padcu Beograda in Srbije v veliki meri premeščeni v Slovensko primorje, kjer so Nemci predvidevali novo frontno črto. Tudi sam Dimitrije Ljotić je aprila 1945 umrl v Sloveniji v prometni nesreči in je še danes pokopan v grobnici madžarskih grofov na solkanskem pokopališču, kjer ima zdaj tudi nagrobno ploščo. Število žrtev povojnih pobojev drugih narodnosti Ferenc ocenjuje na nekaj deset tisoč: »Natančnega števila kot zgodovinar, ki so mu podlaga arhivski viri, ne morem dati. Redki v beograjskem vojnem arhivu najdeni dokument Ozne (ki se je marca 1946 preoblikovala v službo državne varnosti, tj. Udbo, in v kontraobveščevalno službo jugoslovanske vojske, tj. KOS) ob opisovanju organizacije pobojev vojnih ujetnikov navajajo, da so v okolici Zagreba in Celja likvidirali okoli 10.000 ljudi. Po večletnih raziskavah Inštituta za novejšo zgodovino je bilo ugotovljeno, da je med drugo svetovno vojno in zaradi nje do januarja 1946 umrlo skoraj 95 tisoč prebivalcev Slovenije. Med temi je tudi okoli 15 tisoč tistih, ki so bili pomorjeni po 15. maju 1945, ko bi moralo orožje že utihniti.«

O prikrivanju grobišč je v svojih spominih pisal že Zdenko Zavadlav (1924–2006), namestnik načelnika Ozne za mariborsko območje (že leta 1948 pa tudi sam obsojen na smrt, nato pomiloščen in izpuščen iz zapora po šestih letih; po upokojitvi je od osemdesetih let naprej objavil več memoarskih knjig). Zavadlav navaja, kako je bila vojska pri zakrivanju grobišč malomarna in da so morali pripadniki Ozne popravljati za njimi. Ferenc pa pove, kako je takšno manično zakrivanje vodilo tudi do popolnoma absurdnih projektov, kot je bilo enajst zidanih pregrad v rovu Hude jame, ena celo iz armiranega betona, med njimi pa nasutih štiristo kubičnih metrov rudniške jalovine, »kot da bi šlo za atomsko zaklonišče – v resnici pa je šlo le za poskus prikritja zločina«. In tudi preprečitve izhoda morebitnih preživelih. Ta paranoični strah niti ni bil tako iz trte zvit: enemu od preživelih je v poskusu preboja iz jame z nečloveškimi napori in v nepredstavljivi agoniji pred smrtjo res uspelo prebiti tri pregrade.

Za Ferenca je bila značilna epizoda ob odpiranju Hude jame pogosto ponovljen očitek, češ »pa kaj nam je tega treba, saj se je o vsem tem govorilo in se je vse vedelo«. Res je, pravi Ferenc, da »se je govorilo, ampak o štirih pregradah in o dveh s trupli napolnjenih jaških. A potrditi tega ni bilo mogoče. Izkazalo pa se je, da je bilo pregrad trikrat več, žrtve pa so bile samo v enem jašku in še 427 nagrmadenih v horizontalnem rovu. Potrditev grobišča v Hudi jami je bila rezultat osmih mesecev vsakodnevnega dela rudarjev pod vodstvom Mehmedalije Alića, problem pa je, da še danes po več kot štirih letih to grobišče ostaja nedostopno ljudem, kaj šele, da bi pietetno poskrbeli za posmrtne ostanke! 778 žrtev je bilo le prenesenih iz enega rudniškega prostora v drugega, več kot dva tisoč pa jih na iznos iz jaška še čaka. Pred vrati stoji tabla, vrata so pa zaprta. Pri Hudi jami sem imel končno občutek, da bo poskrbljeno za ustrezne korake, a se to ni zgodilo, čeprav smo še dobro leto po odkritju poleti 2010 z ministrom Svetlikom in premierjem Pahorjem govorili o pokopu.«

Ob vprašanju, kako bi vendarle morda lahko prišli do imen žrtev, Ferenc meni, da so v Beogradu zelo verjetno še danes ohranjeni seznami; za svoje, srbske žrtve, so ob iskanju groba Draže Mihajlovića hitro prišli do »knjige streljanih«. Republiške oblasti so morale duplikate vseh dokumentov pošiljati v Beograd, tako da se tam gotovo da še marsikaj najti, kar je bilo v Sloveniji uničeno, je prepričan Ferenc.

Od spominov do vojaških depeš

To prepričanje izhaja iz redkih podatkov, ki so jih slovenski raziskovalci doslej uspeli pridobiti iz beograjskih arhivov. Gre za potrditev dveh drugih virov, ki skupaj sestavijo ne le zelo verodostojno podobo o konkretnem dogajanju na Teznem, temveč tudi o celotnem snovanju in izvedbi pobojev. Dokumente je višji kriminalistični svetnik Pavel Jamnik, od leta 2001 vodja policijske akcije »Sprava«, ki je raziskovala kazensko odgovornost v primeru povojnih pobojev, izčrpno predstavil v članku Zakaj »sprava«, o kateri govorimo že dvajset let, ni mogoča?, objavljenem zborniku Resnica in sočutje iz leta 2011.

Prvi in najbolj srhljivi del prihaja iz avtobiografske knjige Muzej živih ljudi srbskega generala Dragoljuba Jovanovića, objavljene v dveh zvezkih leta 1990 v Beogradu (tudi Jovanović je pozneje hitro strmoglavil in se med drugim znašel na Golem otoku), ki povzema pripoved domnevnega očividca: »V mojo četo so te reveže, te žrtve, vozili s kamionetom, take velikosti kot reševalno vozilo. Vsi so bili v spodnjem perilu. Otroci ob materah zgolj v majčkah. Vsi so imeli roke na hrbtu zvezane s telefonsko žico. (…) Moj Dragan, to je bilo tako grozno, da se z besedami tega ne da opisati. Če si kdaj videl v kakšnem dokumentarnem filmu podobne prizore, ti povem, da je bilo v resnici bolj grozno. Sam sem vse to gledal, kot komandir sem moral biti prisoten in odgovarjati, da bo vse narejeno 'po predpisih in kot je treba'.

Ti kriki, to vpitje zaradi strahu. Prošnje mater, ki se jih oklepajo otroci. Otroci ne vedo, kaj se dogaja. Jokajo samo zato, ker slišijo jokati matere.

Nekatere matere nosijo otroke v naročju. Ubijalci zgrabijo otroka in ga vržejo v jamo, za njim pa spustijo rafal. Prošnje in moledovanje, naj prizanesejo vsaj otrokom. Matere se mečejo po tleh, poljubljajo škornje vojakom, vse dokler se ne zvijejo pod rafalom in utihnejo. Nekateri se vseeno uspejo iztrgati in začnejo bežati. To ubijalce razbesni. Zdaj tudi oni vpijejo, preklinjajo. Slina okoli ust se spreminja v peno in se jim cedi po obleki. Z rokavi si brišejo slino in kri z obrazov. Nimajo ogledal, da bi se pogledali, vendar vidijo drug drugega. Groza se povečuje. Vsak je od glave do peta poškropljen s krvjo, ki včasih nenadoma s curkom brizgne iz vratu katere od žrtev. (…) Ko pomremo vsi mi, ki smo bili rablji, ne bo nobene priče več, ki bi lahko potrdila, da se je to res zgodilo. Nobenih pisnih ukazov ni bilo. V nobenem arhivu ni kopije z žigom in podpisom.«

Zadnji stavek ne drži povsem: Ferenc je leta 2009 izvedel, da v Travniku v Bosni živita dva moška, ki sta bila prisotna pri pobojih na Teznem. Na podlagi mednarodnega policijskega sodelovanja je Jamnik z njima opravil pogovor. Njuni pripovedi prav v podrobnostih potrjujeta večino podatkov Jovanovićevega sogovornika, predvsem glede samega postopka ubijanja. Ključno pri sestavljanju verodostojne slike pa je bilo, da sta jeseni 2010 in januarja 2011 Ferenc in Jamnik s pomočjo Srbskega sodišča za vojne zločine in Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije uspela priti do Vojnega arhiva v Beogradu, tam pa do novih dokumentov, ki poleg že prej znanega Operativnega dnevnika Majevićke brigade v sestavi 17. vzhodnobosanske divizije v okviru III. jugoslovanske armade, ki je bila neposredno udeležena v gornje dogajanje, povsem konkretno pokažejo način izvedbe in poveljniško odgovornost pri izvedbi pobojev. Gre za depeše, v katerih so jasna »navodila za ubijanje« in za postopke s tistimi, ki se jih ta navodila neposredno ne tičejo (večinoma jih je treba poslati pooblaščenim častnikom Ozne). Iz depeš je razvidno tako, kaj so delali, kot to, da so to delali na točno določenem kraju in času.

Še dodaten podatek, ki ga lahko najdemo v Jovanovićevi knjigi in na katerega v svojem članku opozarja Jamnik, pa je neposredna povezava s Titom: to je mogoče vzpostaviti prek Jovanovićevega sojetnika z Golega otoka Đorđa Novosela, ki je bil ob koncu vojne v spremstvu Jefta Šašića, načelnika III. odseka jugoslovanske Ozne. Novoselov opis avdience in večerje (ki ji je sledila še kinopredstava) pri Titu na Dedinju povzema tudi teme pogovora: sprejeli so posebno nalogo ob osvojitvi Zagreba (v primeru uličnih bojev bi morali osebno likvidirati nadškofa Stepinca; do poskusa likvidacije ni prišlo, ker je bilo mesto osvojeno brez boja) in navodilo za poznejši premik v Slovenijo – iz kopij ukazov v dnevnikih enot pa je razvidno, da so te že aprila prejele navodila za ravnanje po koncu vojne. Povezava obstoječih ukazov in avdience pri Titu treh najvišjih častnikov iz za poboje zadolženega odseka Ozne tik pred odhodom »na lokacijo« vzpostavlja neposredno komandno linijo, ki gre do najvišjega mesta – do Josipa Broza.

Takšno dosledno nalaganje stvarnih dokazov, kot jih kopiči Jamnik v citiranem prispevku, je za delo policije nujno. Kot poudarja, »policijskega dela ne vodijo čustva, kajti če bi ga, bi se hitro znašli v okoliščinah, ki bi bile podobne letu 1945. Policija vedno izhaja iz določenih predpostavk, ki jih družba zakonsko opredeli kot nedovoljeno ravnanje in ki torej predstavljajo okvir za policijsko delo.«

Ko se je o povojnih pobojih začelo govoriti kot o »nezastarljivih kaznivih dejanjih«, se je v zvezi s tem na policiji in na tožilstvu pojavila vrsta nejasnosti oziroma problemov, razloži Jamnik: »Poboji so bili petinštirideset let državna skrivnost, se pravi skrivnost, ki jo varuje ista država, ki tudi določa, kaj je kaznivo dejanje. V izjemno kratkem času je prišlo do velikega preobrata: nekaj, kar je država varovala kot največjo skrivnost, bo zdaj naenkrat začela preganjati in celo iskati krivce. Najprej je bilo treba ugotoviti, kolikšen bo obseg predvidenega dela. To je pomenilo, da so se po policijskih upravah začeli zbirati s tem povezani podatki. Istočasno so na policijo deževala povpraševanja ljudi za podatke o njihovih izginulih svojcih, ki jih policija ni imela, saj jih ni imela od kod vzeti – šlo je namreč za varovano skrivnost prejšnje Državne varnosti in ne »civilne« Milice – in tudi zato je proti koncu devetdesetih vse skupaj počasi usihalo.«

Pavel Jamnik

Tudi za policijo se je zadeva ponovno odprla dobro desetletje po spravni slovesnosti ob odkritju 431 trupel pri Slovenski Bistrici leta 2001: »Na vseh policijskih upravah smo tedaj v okviru oddelkov za preiskovanje krvnih deliktov zadolžili določene kriminaliste tudi za ukvarjanje s povojnimi poboji. Ponovno so morali za svoje področje najprej ugotoviti, koliko primerov lahko evidentirajo: koliko lokacij, koliko ljudi? V tistem času smo hitro prišli do ogromnega števila podatkov o grobiščih, pri čemer so nas zanimala vsa osnovna dejstva: koliko je žrtev in kdo so, pa vse okoliščine pobojev in seveda tudi, kdo bi bil lahko storilec. Težava, ki se je pojavila pri praktično vseh podatkih, je bila njihova verodostojnost. Vendarle smo v sodelovanju z drugimi organi (vladno komisijo, tožilstvi) ocenili, da bi pri nekaterih lahko v preiskavi naredili korak naprej: to je veljalo predvsem za tista grobišča, za katera je kazalo, da bi lahko prišli do podatkov o imenih žrtev ali storilcev – in za ta smo podatke začeli zbirati še intenzivneje. To je pomenilo, da smo predvsem pri ljudeh na terenu preverjali vse dostopne podatke.«

Jamnik se je kot vodja preiskovalcev več kot deset let ukvarjal s poboji. O javnem mnenju in njegovih ustvarjalcih nima posebej dobrega mnenja: »V tem času je bilo v medijih vsem vse jasno: jasno pa je bilo samo to, da je zmagovita stran pobijala. Policija si s tem podatkom ne more nič pomagati: mi potrebujemo osumljenca z imenom in priimkom, približen čas dejanja in potrebujemo tudi žrtev. Izkazalo se je, da ne glede na številne zgodbe, ki smo jih pridobili od ljudi, za nobeno grobišče ne moremo sestaviti vseh teh podatkov. Za vse te zgodbe se je izkazalo, da gre za pripovedovanje o pričevanju, včasih celo za pripovedovanje o pripovedovanju, kar je pomenilo, da za sodišče nimajo zahtevane stopnje verodostojnosti.«

Navkljub nepripravljenosti za pričanje in ob uničenih dokumentih je vseeno postajalo vedno bolj jasno, da imamo v Sloveniji opravka z nepričakovano velikim številom grobišč. Še zdaj se na novo odkrivajo: »Še to pomlad so bili ob gradbenih delih pri Cerkljah ob Krki najdeni človeški ostanki: prva stvar, o kateri se policisti sprašujemo, je, ali gre za arheologijo, za povojne poboje ali za novodobni umor? To ugotavljamo na osnovi okoliščin, predvsem po številu trupel in po morebitnih predmetih v neposredni bližini. Samo na osnovi stanja kosti je nemogoče verodostojno povezati posamezne ostanke s povojnimi poboji. Sodnomedicinska domneva, da gre za čas druge svetovne vojne ali po njej, se opira na ugotovljene strelne poškodbe, na večje število ostankov, predvsem pa na najdene predmete, najpogosteje čevlje, opasače, žico – če se najde kaj takšnega, nam je jasno, da gre za vojake, nato pa se spet znajdemo v temi, saj ponavadi ne moremo najti nikogar, ki bi vedel kaj več.«

Kaj vzbujajo človeški ostanki?

Vse to z vidika policijske preiskave odpira vprašanje smiselnosti odpiranja grobišč in tudi odpiranje Hude jame je bilo za Jamnika predvsem povezano z vprašanjem, ali bo preiskovalce to kaj bolj približalo odgovoru, kdo je storilec? Ali kdo so žrtve? Jamnik je skeptičen: »V primeru, kakršen je Huda jama, je bilo žal vnaprej skoraj povsem jasno, da tega odgovora ne bo. Seveda se je z odprtjem pridobilo določene podatke o žrtvah, vendar policija išče predvsem storilca. O dogajanju v Hudi jami smo že prej imeli približno sliko, policisti so namreč dobesedno hodili od vrat od vrat in spraševali, če kdo kaj ve – ampak devetdeset odstotkov vprašanih trdi, da nič ne vedo. Posledica posnetkov iz Hude jame je bil nato vendarle tolikšen šok, da so se bili nekateri, ki so prej odklanjali vsak stik, pripravljeni vsaj pogovarjati in smo tako vendarle izvedeli nekaj novega, tudi podrobnosti o izvedbi pobojev. Skupno smo opravili skoraj štiristo razgovorov, ob tem pa je treba imeti v mislih, da je od dogodka minilo več kot 65 let. Ampak – tudi vse to ni prineslo ničesar takšnega, kar bi bilo policijsko uporabno. Moje osebno prepričanje je, da kazanje kosti pobitih bolj vzbuja delitev, kot pripomore h kakršnikoli spravi. Človeški ostanki vzbujajo čustva sočutja ali odpora in menim, da gre pri kazanju kosti žal predvsem za prilivanje olja na ogenj.«

Tudi Jamnik opozarja na uničenje oziroma nedostopnost dokumentov: »Vemo, da so bili slovenski arhivi uničeni – ali odtujeni, kar je isto, saj imamo v tem primeru problem sledljivosti in s tem verodostojnosti. Težave imamo z dostopanjem do arhivov v Beogradu, kjer smo nekaj sicer dobili, za ogromno gradiva pa sploh ne vemo, če je tam. Teoretično bi moralo biti, vendar imamo težave z dostopom. Govorim predvsem o Vojnemu arhivu in znotraj njega o fondu KOS: v Beogradu ne pridemo niti do popisa gradiva, kaj šele do samih dokumentov. Do arhivov nekdanje zvezne državne varnosti pa sploh ne pridemo. Konec maja sem bil znova v Vojnem arhivu skupaj s skupino, ki evidentira gradivo na podlagi sukcesijske pogodbe o nasledstvu. No, morala bi ga evidentirati. V tednu dni niso v vojnem arhivu pokazali niti enega dokumenta, čeprav je bil obisk dogovorjen po diplomatskih kanalih, kljub predhodno posredovanemu seznamu želenega gradiva in kljub osebnemu prizadevanju slovenskega veleposlanika. Izgovori so bili komični, je pa to v resnici tragično, saj so se dobesedno norčevali iz nas, ki smo tja prišli v imenu slovenske države. Tako več kot dvajset let po razpadu države do teh podatkov še vedno ni mogoče priti. Če sploh kje, so ti dokumenti v zveznem arhivu Udbe – pri čemer nas zanimajo predvsem tisti, ki so ekvivalent dokumentov, za katere vemo, da so bili v slovenskih arhivih uničeni. Če bi uspeli priti do teh dokumentov, bi bila ponovno na potezi policija: ugotovili bi, kdo od tistih, ki se omenjajo v teh dokumentih, je še živ, in šele tedaj bi bil mogoč pogovor na osnovi dokaznega gradiva. Časa pa zmanjkuje, kajti živečih organizatorjev in ukazovalcev pobojev skoraj ni več.«

Jamnik opozarja, da gre v situaciji brez ustreznih uradnih dokumentov za izjavo proti izjavi: problem je še v tem, da izjava tistega, ki obremenjuje, skoraj nikoli ni izjava nekoga, ki je dejanje videl ali pri njem sodeloval, temveč je o tem slišal govoriti nekoga drugega. To je za sodišče premalo – in tudi policisti morajo ravnati tako, kot da bi šlo za kaznivo dejanje, storjeno včeraj. Jamnik vse to zelo dobro pozna: »To ponavljamo že trinajst let, ampak praktično nikoli nimamo konkretnih navedb: 'Ta-in-ta je temu-in-temu ukazal to-in-to.' Takšna izjava, izrečena na sodišču, bi bila dokaz. Ki pa ga mora podpreti še dokument, da sta oba, izjavljalec in obremenjeni, tam tudi res bila. Imamo pa vrsto domnev: ta-in-ta je bil tam-in-tam komandant, on bi to že moral vedeti ... To ni nič – tudi zame si marsikdo lahko misli, kaj vse bi jaz moral vedeti, pa ne vem, čeprav se s poboji ukvarjam veliko let in si mislim marsikaj, celo prepričan sem o marsičem. Vendar pa brez ustreznega dokaza ne morem sprožati postopkov na sodišču – če bi to naredil, bi ravnal enako kot leta 1945. Pri tem so nekateri prehitri in tudi marsikateri medij gre v svoji gorečnosti predaleč; seveda pa je na drugi strani pojav, ki se ga je oprijel izraz 'zaveza molčečnosti', ki prav tako priliva olja na ogenj – in tako se le še oddaljujemo od sprave.«

Problem sprave v smislu medsebojnega priznavanja žrtev brez obsojanja za nazaj je po Jamnikovem mnenju naslednji: »Partizani in njihovi nasledniki so v ljudeh, ki so bili pobiti, videli – in marsikdo še vedno vidi – samo zločince; druga stran, zlasti tisti, ki imajo med pobitimi sorodnike, pa med njimi nekritično vidijo samo žrtve. Takšna pogleda ne moreta nikoli priti skupaj. Vsaka skupina ima svoje ideološke podpornike, ki ta razkol še poglabljajo. Pri tem moramo vedeti, da je bilo v celotno operacijo vključenih na tisoče ljudi, skupaj z vsemi stražarji, šoferji in drugimi, ki neposredno pri samih pobojih, kaj šele odločanju o njih, niso sodelovali. Lahko da so morali le poskrbeti za prikrivanje grobišč. Tudi oni so na svoj način žrtve, saj so morali s to sokrivdo živeti vse življenje, nekateri še danes, torej 68 let. Marsikateri izmed njih je imel takšno ali drugačno strašno vojno izkušnjo, pobite svojce, prestala mučenja, požgane domačije – ti ljudje so bili zlorabljeni za povojno pobijanje, problem pa je v tem, da jim je vzporedna oblast, kar je Ozna bila, to ne le dovoljevala, temveč celo organizirala.«

Jamnik je na osnovi lastne izkušnje iz otroštva nad Jesenicami prepričan, da so ljudje po vsej Sloveniji vedeli za poboje: »Vsaka vas ima svojo štorijo, zato je govorjenje, da se za poboje ni vedelo, iz trte izvito. So se pa ljudje o tem seveda bali govoriti.« Jamnik še pove, da ga je šele pred kratkim Jože Dežman opozoril na celovečerni film Andreja Mlakarja Christoforos (1985) po scenariju Željka Kozinca: »To je fenomenalen film, ki ne more biti ideološko všeč nikomur, odgovori pa na vsa vprašanja, ki si jih danes zastavljata obe strani. Zaslužil bi si, da postane kultni film slovenske sprave! Del zgodbe teh srhljivih dogodkov je to, da v neki točki razumsko ne pridemo več nikamor. En del odgovora je umetniška obdelava, kjer so dejstva le izhodišče, obdelava pa nekako bolj neoprijemljiva, zato pa morda bolj globoka, človeška … In tudi zato mislim, da je bilo izkopavanja in dokazovanja obstoja grobišč dovolj: teh kosti smo že toliko pokazali, da tudi z vedno novimi ne bomo dognali ničesar novega in še manj žrtvam izkazali pietete. Seveda bi bilo pietetno spodobno izvesti ureditev vseh grobišč in tam, kjer so žrtve znane, izvesti prekop človeških ostankov, za kar pa država že dvajset let nima ne volje in ne denarja. In tudi zato se je prvotna sočutna ideja sprave spremenila v svoje nasprotje in postala generator novih delitev.«

Zgodovinopisje kot terensko delo

To je točka, kjer sta po dolgih letih ukvarjanja s poboji Jamnik in Ferenc prišla do diametralno nasprotnih sklepov. Oba se strinjata, da je dovolj indicev za sklep, da ni šlo za maščevanje za vojno trpljenje in izgube: šlo je za organizirano množično pobijanje. Kot poudarja Ferenc, je bilo »od zločina v Katinskem gozdu leta 1940 pobijanje izpopolnjeno celo do te mere, da so zločinci skrbeli za odstranjevanje identifikacijskih oznak žrtev, ki bi lahko pomagale pri identifikaciji ob morebitnem odkritju. V Katinu so imele žrtve po žepih še razne izkaznice in druge osebne predmete, pozneje pa so storilci žrtve slekli in uničili tudi vse morebitne podatke o njih, ponavadi s sežigom. A vseeno tudi ob tako dodelanem sistemu vedno še kaj ostane: poučen primer sta Kren in Macesnova gorica v Kočevskem rogu, kjer se še vedno govori o 'največjem grobišču slovenskih domobrancev'. S študenti smo leta 2004 presejali kotanjo pri Macesnovi gorici, kjer so detektorji pokazali prisotnost kovin v zemlji, in zbrali šestdeset kilogramov materiala. Bilo je več kot sto katoliških križcev, kar bi lahko pomenilo tudi hrvaške žrtve, bile pa so tudi svetinjice Brezjanske Marije in domobranske kokarde, kar potrjuje, da so med tamkajšnjimi žrtvami številni Slovenci. Enako smo ponovili pod Krenom, pri kotanji pred grobiščem, kjer smo iz pripovedovanj vedeli, da so se žrtve na poti do morišča morale sleči. In tam smo našli nemški križec prve stopnje, ki ga izmed Slovencev v vojni ni dobil nihče, pa carsko odlikovanje sv. Jurija iz leta 1917 in kopejke, kar je govorilo o ruskih ujetnikih. Pa srbske dinarje, dokazano iz leta 1943, in embleme Pavelićeve tjelesne bojne – skratka, marsikaj, nič pa slovenskega.«

Jamnik kot podoben primer neujemanja izročila in terenskih dognanj navaja grobišče Jelenca: »Vaščani so bili pripravljeni dati roko v ogenj, da je v grobišču devet znanih žrtev, ki jih je dal likvidirati lokalni poveljnik Ozne: kriminalistična preiskava je dognala, da bi jih lahko bilo sedem. Ob izkopu so našli samo dve okostji. Domnevni sorodniki so prinesli fotografije in sodni medicinci v Ljubljani so potrdili njuno identiteto, poznejša DNK analiza v Madridu pa je to ovrgla. Skratka: od devetih žrtev, za katere so bili številni prepričani, kdo so, smo prišli do dveh, ki se ju ne da identificirati – o prvotnih devetih pa zdaj ne vemo nič. Imamo pa tudi recimo primer grobišča zakoncev Leittinger, kjer so bila poleg predvidenih dveh trupel nepričakovano najdena še štiri neidentificirana.«

Huda jama

Ferenc je sčasoma prišel do ugotovitve, da gre za eminentno zgodovinsko metodološko vprašanje: če na razpolago ni običajnih virov, kot so uradni dokumenti v arhivih, kaj zgodovinarji sploh lahko delajo? »Pomagati si moramo torej s terenskim delom in predvsem od tod moja vnema za evidentiranje in sondiranje – to je namreč večina stvarnega materiala, ki ga imamo!« Sprijaznjen je tudi s tem, da »do sprave nismo prišli s spomeniki v Teharjah in v Rogu, pa tudi s predvidenim na Kongresnem trgu v Ljubljani ne bomo«. Nikakor pa ne misli, da je ukvarjanje s povojnimi poboji le zgodovina: »To, da danes še vedno odkrivamo nova grobišča, ni več samo polpretekla zgodovina, temveč je današnje stanje. Nevzdržno je tudi stališče, naj določena veja znanosti to ali ono področje pusti pri miru, češ da je izčrpano – kje neki! Kar je res šokantno, je to, kako so številni še danes nenaklonjeni temu, da bi povedali, kar vedo. Številni rečejo, da zato, ker ne bi radi imeli težav. Takšno stališče sem še lahko sprejel pred triindvajsetimi leti, pred osamosvojitvijo, po več kot dveh desetletjih demokratičnega sistema pa ga ne morem več.«

Razume, da se ljudje nočejo izpostavljati medijskemu zasmehovanju in verjetno celo sovražnemu govoru, kakršnega sta bi bila deležna predvsem dolgoletni predsednik vladne komisije Jože Dežman in sam Ferenc. Ta je v sprevrženi karikaturi igral na kontrabas iz kosti iz Hude jame, pred nekaj tedni pa je bil po koncertu partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič v Stožicah domnevno »humoristično« najavljen še nastop Ferenčeve skupine Prifarski muzikanti na istem kraju s »koncertom za domobrance«. Takšen odnos je po Ferenčevem prepričanju, ki sicer prizna, da je bil najprej prizadet, »predvsem ogledalo tistih, ki to počnejo. Najbrž pa takšni napadi res dosežejo, da si številni ljudje ne želijo biti povezani s temo, ki vzbuja tako brutalne reakcije. Komaj verjetno se zdi, da uradnih dokumentov po dvajsetih letih nimamo skoraj nič več, ampak to je realnost tega, da smo v vsem tem času storili bistveno premalo, da bi te dogodke raziskali in pietetno končali,« je prepričan Ferenc.

Ferencu se zdi, da se kot nacija še vedno obnašamo enako kot leta 1945: »Domišljamo si, da če bomo grobišča skrili, bomo preprečili tudi govorjenje o njih. Če raziskovalcem ne bomo omogočili sredstev za delo in če bomo zasmehovali tiste, ki to vendarle delajo, bomo dosegli, da se o tem ne bo pisalo. Ampak ta enačba se v zgodovini ne izide: za nami bo prišla druga generacija, ki jo bo to še kako zanimalo, ki se bo spraševala, kaj je država delala najprej dobrih štirideset let, nato pa naslednjih dvajset let.«

Ferenc je zelo konkreten glede tega, kaj bi morali storiti že pred dvema desetletjema: »Naša naloga je ureditev grobišč – če želimo biti del civilizirane družbe. Kjer lahko, bi morali dobiti podatke o žrtvah z imeni in priimki, jih izkopati in opraviti DNK-analizo, nato pa ostanke predati svojcem za pokop. Kjer takšnih podatkov nimamo, pa je grobišča v naravi treba označiti in v javni spomin vrniti ljudi, ki so bili desetletja izbrisani iz njega. S to označbo v naravi bi dobili vsaj simbolni grob; seznami grobišč v računalniških bazah in v satelitski navigaciji namreč niso isto kot označitev in ureditev grobišča v naravi.«

Angleški pragmatizem in katoliška okornost

Ob vsej pieteti in zgroženosti zaradi prezira življenja mnogih žrtev, ki so se v domobranskih vrstah znašle po naključju ali celo pomoti, pa zaradi neupoštevanja pravice do sojenja tudi vojnim zločincem – ostaja nad domobransko vlogo v državljanski vojni stigma kolaboracije z okupatorjem kot zločina proti lastnemu ljudstvu. Razprava o tem ni predmet tega članka, čeprav tudi dogajanje zlasti v prvih letih vojne ni bilo tako enoznačno, kot je bilo desetletja zapovedano. Ni nepomembno, da sta bili nacistična Nemčija in Sovjetska zveza do nemškega napada 22. junija 1941 zaveznici s podpisanim paktom Molotov-Ribbentrop iz leta 1939. Ljudje so si načelno želeli družbenih sprememb, vendar se je Sovjetska zveza le redkim zdela upoštevanja vreden zgled. To je za številne Slovence pomenilo, da so bili do razmerja jugoslovanskih komunistov do Stalina podobno skeptični kot do razmerja domobrancev do Nemcev.

Danes seveda vemo marsikaj, česar takrat niso. Vemo tudi to, da so se jugoslovanski komunisti leta 1948 razšli s sovjetskimi. Vemo, da so Angleži po koncu vojne malo v vsesplošni zmedi, malo zato, da ne bi imeli problemov z dovčerajšnjimi zavezniki Rusi in Jugoslovani, brez pretirano slabe vesti obojim predali več deset tisoč vojnih ujetnikov, čeprav so vedeli, da jih najverjetneje čaka smrt. Tudi v slovenskem prevodu imamo knjigo Johna Corsellisa in Marcusa Ferrarja Slovenija 1945; smrt in preživetje po drugi svetovni vojni iz leta 2005 (izid prevoda z zaključno besedo Draga Jančarja je bil le leto pozneje). Corsellis (rojen 1923) je bil med vojno zaradi ugovora vesti član kvekerske humanitarne enote Friends' Ambulance Unit; maja 1945 je bil nameščen na Koroškem in je v naslednjih dveh letih pomagal približno šest tisoč slovenskim civilnim beguncem, ki so po prvih tednih v Vetrinju ostali v različnih krajih ob meji še do leta 1948, ko so večinoma odšli v Argentino.

Tudi Corsellis in Ferrar (in Jamnik na več mestih) pišeta o tem, kako je bilo v vojnih letih težko presoditi, kaj pomeni odločitev za to ali ono stran. Marsikdo je bil prisiljen v takšno ali drugačno dejanje, da si je rešil življenje. Dobrih deset tisoč domobrancev, ki so jih Angleži s pomočjo laži, da gredo v zbirno taborišče v Palmanovi, v zaprtih vagonih predali partizanom, večinoma ni imelo priložnosti, da bi kaj dosti razlagali o svoji domobranski poti. Kot pišeta v knjigi, je v Veliki Britaniji že v sedemdesetih letih preteklega stoletja prišlo do pobud za opravičilo narodom, zoper katere so s predajo vojnih ujetnikov zagrešili tudi prestopek zoper Ženevsko konvencijo, ne le omogočili genocid. Omenjata primerjavo s pobojem v Srebrenici in opozarjata, da je nizozemska vlada, ko je postalo jasno, da so nizozemski vojaki storili mnogo premalo, da bi preprečili srebreniški pokol, odstopila. Velika Britanija se uradno za svojo soodgovornost za povojne poboje še ni opravičila, so pa parlamentarci že leta 1978 na drugi strani ceste od Viktorijinega in Albertovega muzeja (trg Thurloe) postavili spominsko ploščo z napisom: … v spomin na neštevilne nedolžne može, žene in otroke iz Sovjetske zveze in drugih vzhodnoevropskih držav, ki so jih komunistične vlade ob koncu druge svetovne vojne po repatriaciji zaprle in pobile. Tudi v Britaniji ni šlo brez politiziranja: Margaret Thatcher kot tedanja voditeljica opozicije je za postavitev plošče osebno prispevala denar, naslednje leto pa je njena vlada zavrnila predlog za pripis, da so »Britanija in njeni zavezniki izročili ljudi proti njihovi volji«.

Corsellis in Ferrar ocenjujeta, da so pri odločitvi za vedno večjo podporo partizanom med vojno prevladali pragmatični razlogi: večina tistih, ki so bili pozneje razglašeni za »izdajalce«, se je namreč oboroženim spopadom z mnogo močnejšim okupatorjem sprva izogibala zato, da bi preprečili povračilne ukrepe zoper civilno prebivalstvo. Pozneje so se v začaranem krogu med pasivnostjo in upiranjem komunistom vedno bolj približevali Nemcem (Italijani so medtem že zamenjali stran in jih v Jugoslaviji po poletju 1943 ni bilo več), to pa je kulminiralo v zloglasnih prisegah na Hitlerjev rojstni dan 20. aprila 1944 in na obletnico nacističnega prevzema oblasti 30. januarja 1945. To so zavezniki zaznali, predvsem pa so opazili, da se partizani borijo zoper Nemce in torej vežejo določeno število njihovih vojaških enot. To, da se borijo tudi za prevzem oblasti, kaj šele, da se ne ozirajo na civilne žrtve, Angležev ni kaj dosti zanimalo. Fitzroy MacLean, Churchillov odposlanec pri Titu, je premierja izrecno opozoril, da namerava Tito po vojni vzpostaviti režim po sovjetskem zgledu. Corsellis in Ferrar navajata dialog iz MacLeanove knjige Eastern Approaches iz leta 1949:

Churchill: »Ali nameravate po vojni živeti v Jugoslaviji?«

MacLean: »Ne, sir.«

Churchill: »Jaz tudi ne. Tako je najbolje, da vi in jaz čim manj skrbiva glede oblike vlade, ki jo bodo vzpostavili. Naj se o tem sami odločijo. Za nas je pomembno to, kdo dela največ škode Nemcem.«

Domobranske žrtve so bile večinoma posledica lastne neodločnosti, spretnosti komunistov pri vsiljevanju svoje igre vsem drugim, pa tudi katastrofalne negativne selekcije slovenske katoliške skupnosti pri izbiranju vodstva. Poveljnik domobrancev general Leon Rupnik je bil po pisanju Corsellisa in Ferrarja »občudovalec nemškega reda in protikomunizma« – nacistično zaničevanje Slovanov in nemški enopartijski totalitarizem ga očitno nista motila. Najvišji domobranski častnik zadnje leto vojne je bil general Franc Krener, ker, kot navajata Corsellis in Ferrar, »ni bilo nobene izbire več«, pa tudi, da je bil »katastrofa za Slovence«. Tudi v Vetrinju, kjer je odpošiljanje domobrancev trajalo kar pet dni (od 27. do 31. maja), se po prvih poročilih, da vojaki odhajajo v Slovenijo, ni zganil, da bi preprečil nadaljnje odhode. Nazadnje se je skrivaj preoblekel v civilno obleko in s svojim avtom izginil, šele leta pozneje so ga ponovno odkrili v Buenos Airesu. Bil je hotelski vratar in eden od Slovencev naj bi pripomnil: »Ne morem gledati, da ta podlež spet nosi uniformo.« Po vrsti medvojnih napak je Narodni odbor 3. maja 1945 v Ljubljani pompozno sklical slovensko narodno predstavništvo kot vodilno ustanovo novo razglašene narodne države Slovenije, ki ga je vodil Franc Kremžar, najstarejši nekdanji poslanec jugoslovanskega parlamenta. Predstavništvo je sestavilo poslanico za zaveznike, ki je ni imelo komu predati. Komunisti so v odgovor dva dni pozneje v Ajdovščini razglasili svojo slovensko vlado, ki jo je vodil Boris Kidrič, in 9. maja vkorakali v Ljubljano. Tedaj se je zlasti čez Ljubelj prebijalo najmanj 20 tisoč ljudi, med njimi tudi nemški vojaki, ki so se zavedali, da ujetništvo zanje pomeni zelo verjetno smrt; enaka usoda je seveda doletela partizane, ki so jih med vojno zajeli Nemci.

Sledili so povojni poboji, sledila je emigracija, v Jugoslaviji po treh letih terorja nad političnimi nasprotniki še znotrajpartijski obračun po letu 1948 zaradi spora z informbirojem in nato v petdesetih zložno rahljanje razmer, nekakšna mehka varianta socializma z eksotičnim pridihom neuvrščenosti in odprtih meja na zahod. In nato zlagoma ekonomski kolaps skupne države, ki je 23. decembra 1990 na plebiscitu rezultiral v glasu za samostojnost Slovenije kar 88,5 odstotkov vseh volilnih upravičencev. Morda je bila tako visoka plebiscitna enotnost tudi posledica sprave, do katere naj bi prišlo 8. julija istega leta s spravno slovesnostjo pod Krenom v Kočevskem rogu?

Neuspela sprava ali nazaj v prihodnost

A ta enotnost, tako v Sloveniji kot z izseljenci, ki so po osamosvojitvi začeli v večjem številu prihajati v domovino, kamor se marsikateri ni vrnil skoraj pol stoletja, je bila le kratkotrajna. Tudi Spomenka Hribar se je že zelo zgodaj sprla z nekdanjimi domobranci in njihovimi potomci: Corsellis in Ferrar navajata bizarno pričevanje Marjana Lobode, ki naj bi šel leta 1991 s Hribarjevo v Kočevski rog, a da naj bi ona več govorila o partizanski Bazi 20 kot o domobranskih žrtvah. Težko je verjeti, da bi bila Hribarjeva tako netaktna, čisto možno pa je, da nekdanji domobranci niso bili pripravljeni slišati, da se je v svojem utemeljevanju sprave sklicevala na Kocbeka, ki je dobršen del vojne preživel na Bazi 20? V pogovoru s Corsellisom in Ferrarjem je opisala svoj obisk v Argentini kot nepopisno mučen, končalo se je takole: »Povedala sem jim, da sem za domobransko stvar naredila več kot oni sami, in sem jih vprašala, ali naj odidem? Bili so presenečeni, da je ženska udarila po mizi. Od svojih žensk tega niso bili vajeni.« Corsellis in Ferrar suho komentirata, seveda brez vpogleda v tektonski premik, ki je nastal v veliki meri tudi zaradi dela Hribarjeve v osemdesetih: »Spomenka Hribar se je zavzela za domobrance, vendar je tudi hči mučenega komunista. Njeno odkritje, da je v komunističnem taboru nekaj narobe, iz nje ni napravilo ljubiteljice katolikov. Oni pa ne marajo nje. V njej vidijo volka, preoblečenega v ovco.«

Socialistična federativna republika Jugoslavija ni bila Demokratična ljudska republika Koreja. Tudi pa ni bila zgolj idila delavskega razreda, socialne pravičnosti in tistega, čemur danes rečemo »javni interes«, kot bi človek kar verjel, če se je spominja v smislu prizadevanj »komisije za agitacijo in propagando«, ki je bila očitno pri svojem delu tudi dolgoročno izjemno uspešna. A ne glede na to je Jugoslavija na koncu bankrotirala, zatrti nacionalizmi pa so povzročili vojno, ki je terjala več sto tisoč žrtev.

France Bučar

O »odpiranju nezaceljenih ran« je nekdanji partizan France Bučar leta 2005 v Sobotni prilogi Dela zapisal naslednje: »Reči, da so bili vsi domobranci narodni izdajalci, je norost in v bistvu kriminal. Pretežna večina, če ne kar vsi, so bili žrtve manipulatorjev, ki so vlekli poteze, za katere so bili oni samo material v njihovih rokah. Celo tisti, ki so bili v ospredju, so bili večinoma mladi in neizkušeni izobraženci, v vsakem primeru pa idealisti, ki jim najboljših namenov ne moremo odrekati in katerih osebne veličine jim v nobenem primeru ni mogoče zanikati. Ne moremo pa seveda sprejeti njihove interpretacije dogajanj v državljanski vojni, kar pa je nekaj povsem drugega kot njihova osebna integriteta.

Povsem enako ni mogoče naprtiti kriminalne odgovornosti za zločine, ki jih je zagrešilo vodstvo partije med vojno in zlasti s poboji po vojni, tistim narodno zavednim in socialno čutečim Slovencem, ki se niso mogli sprijazniti z okupacijo, ki so v osvoboditvi videli priložnost za prenovo domovine in ki so verjeli tudi komunistom, da mislijo enako. Kar pavšalno obtoževati partizanstvo za zločinsko organizacijo, vsakogar, ki je iz kakršnihkoli razlogov vstopil ali bil prisiljen vstopiti v partijo, sostorilstva v kriminalu, ni samo norost, ampak je samo po sebi kriminalno dejanje.

S tem smo dogajanja med državljansko vojno, ki jih lahko okvalificiramo kot kriminal, skrčili na sorazmerno ozko število posameznikov, ki so taka dejanja resnično zagrešili. Tu pa ne gre za nikakršno spravo, ampak za kazensko odgovornost.«

Ker pa s kazensko odgovornostjo zaradi pomanjkanja podatkov očitno ne pridemo daleč, ostane le še pieteta. In groza, da živimo v državi, kjer bi Antigono lahko uprizarjali otroci v vrtcih – ne kot tragedijo, temveč kot brechtovski učni komad. Kocbek se na koncu intervjuja s Pahorjem in Rebulo vpraša: »Kako naj se približamo demonu uničevalcu, da ne zadivja znova? Edino tako, da mu zatrdimo, da ni nobene veljavne teorije, ki bi pavšalno določala žrtve svetovnozgodovinskega poslanstva in abstraktno razpolagala s smrtjo sočloveka. Gre torej za javno priznanje krivde, ki se tiče nas vseh. Tako dolgo se ne bomo znebili preganjavice in more, dokler javno ne priznamo svoje krivde, svoje velike krivde. Brez tega dejanja Slovenci ne bomo nikoli stopili v čisto in jasno ozračje prihodnosti.«

Te besede so bile 9. maja 1975 objavljene v Naših razgledih. Zraven pa je bilo nekakšno navodilo za uporabo predsednika republiške konference Socialistične zveze delovnega ljudstva Mitje Ribičiča: »V nekem pamfletu, ki je zagledal luč v tržaškem Zalivu, je zapisano, da bi se moralo naše revolucionarno vodstvo opravičiti pred belogardistično emigracijo, ker smo uničevali fašistične izdajalce v času okupacije, v zadnjih osvobodilnih operacijah, v očiščevalnih akcijah naših varnostnikov v boju z banditizmom in najbrž tudi zato, ker je še pred kratkim oboroženo ljudstvo uničilo do poslednjega člana uvoženo ustaško tolpo. Seveda tako ne bomo ravnali niti mi, ki smo stopili v jesen svojega življenja, niti mladi rod, ki prevzema zastavo naše revolucije, ker bi to pomenilo razorožiti naše ljudstvo.«

Kot da bi ta glas majorja Mitje še vedno vodil tudi tiste, ki danes smešijo ljudi, ki si prizadevajo raziskati najtemnejše plati delovanja revolucionarnega vodstva, in ki se čudijo vzporednicam med nacističnim in komunističnim totalitarizmom. Z vidika milijonov žrtev so te paralele evidentne, ampak človeški vidik strokovnjakov za svetovnozgodovinska poslanstva ne zanima.

*******************