O predlogu za izdelavo novega razlagalnega slovarja slovenskega jezika
SSKJ, d. o. o.
SSKJ in Slovar novejšega besedja (SNB) sta v temelju izdelana po konceptih, ki so jih razvili znotraj praške lingvistične šole v prvi polovici 20. stoletja, začenja dr. Simon Krek, raziskovalec na Institutu Jožef Stefan in pri podjetju Amebis, d. o. o. ter soustanovitelj Trojine, zavoda za uporabno slovenistiko. V šestdesetih letih, ko je SSKJ, kakršnega imamo in poznamo danes, začel nastajati, so bili koncepti praške lingvistične šole aktualni, odtlej pa so se tako v jezikoslovju kot v slovaroslovju pojavile nove tendence, ki velevajo, da mora biti slovar izdelan uporabniku prijazno, ne pa da se mora ta o tem, kako sploh priti do prave informacije, najprej poučiti iz navodil za uporabo. Druga lastnost, ki jo mora po Krekovem mnenju imeti vsak sodoben slovar, je, da je aktualen, kajti podatke o tem, kakšen je pomen besed, tako starih kot novih, potrebujemo tukaj in zdaj, ne šele čez dvajset let. Vse to in še več bi lahko vseboval novi razlagalni slovar slovenščine, zagotavlja Krek – poleg njega sta Predlog za izdelavo Slovarja sodobnega slovenskega jezika, ki je na ogled na spletnem naslovu http://trojina.org/slovar-predlog/, pripravljala še dr. Iztok Kosem iz Trojine in doc. dr. Apolonija Gantar z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša.
V živo na spletu
In če naj se slovar sproti odziva na spremembe v jeziku, mora seveda obstajati v spletni različici – in to od vsega začetka, uporabniki pa bodo lahko spremljali nastajanje v različnih fazah skorajda v živo. Vajene jezikovnih publikacij, po katerih se lista in ne klika, bi utegnilo presenetiti ali celo razžalostiti dejstvo, da knjižne različice sploh ne bo, vendar je predvidena tudi možnost natisa posameznih gesel v dveh variantah – nekoliko obsežnejši »šolski« in krajši »tiskani«. To še zdaleč ne bo edina novost, med sprehajanjem (in klikanjem) po besedilu predloga, po katerem nas je popeljal Simon Krek, so se sproti kazale nove in nove.
Za ciljno občinstvo Slovarja sodobnega slovenskega jezika (SSSJ) so določene tri glavne skupine: šolski in splošni uporabniki ter jezikoslovci. Prav zaradi šolarjev, ki po pričakovanju pogosteje posegajo po takšnih slovarjih in v njih iščejo pomen besed, slovarski predlog predvideva, da bo prednostno obravnavano besedje, uporabljeno v šolskih učbenikih. Ti so sicer že del korpusa Gigafida, iz katerega bodo izhajali podatki za izdelavo slovarskih gesel. Za učeče se – tudi tiste, ki se spopadajo s slovenščino kot s tujim jezikom – bodo zelo uporabna novost v geselskih člankih tipične kombinacije besed (t. i. kolokacije; za besedo globalen, denimo, bi bila ena od kolokacij globalna recesija ali globalni trend). Splošnim uporabnikom bo na kožo pisano skorajda sprotno dodajano aktualno besedje, jezikoslovci pa bodo imeli možnost zahtevnega analiziranja oblikoslovnih in skladenjskih podatkov, vezljivosti ipd.
Več slovarjev v enem
Prijetno presenečenje predloga je tudi, da bo v predlagani slovar zajetih več tipov slovarskih podatkov, ki so bili tradicionalno razpršeni po različnih slovarjih, od etimološkega do slovarja sopomenk in pravopisa. V SSSJ bo približno sto tisoč besed, izbranih iz besedilnih korpusov Gigafida in Gos (korpus Govorjene Slovenščine). Gigafida zajema besedila, ki so nastala med letoma 1991 in 2011 – zato tudi naziv slovarja »sodobni«. Jezik odslikava stanje in dogajanje v družbi; eden od glavnih razlogov, da je slovar treba izdelati na novo, je ta, da SSKJ opisuje slovensko družbo iz druge polovice 20. stoletja, ko so bile v obtoku ne samo nekatere drugačne besede, po katerih že davno ne posegamo več (skovali pa smo nekatere nove, ki jih v SSKJ seveda ni), temveč so se spremenili tudi pomeni nekaterih besed oz. koncepti, za katere jih uporabljamo. Če je bil delavec v drugi polovici 20. stoletja, prefiltriran skozi ideološke filtre, v vzhodnem bloku tako rekoč nosilec družbenega razvoja, »v kapitalizmu« pa »pripadnik družbenega razreda, ki ni lastnik proizvajalnih sredstev«, so se danes družbena razmerja korenito spremenila in »delavec« ima če že ne slabšalen, pa marsikdaj vsaj pomilovalen pomenski odtenek. V SSSJ se bodo gesla zato posodabljala precej bolj pogosto, kot smo navajeni iz knjižnih slovarjev. Posodabljanje bo samodejno, razlaga Krek, če bo računalniški program, ki bo prečesaval besedila v besedilnem korpusu, zaznal kakšen nov izraz (ali pomen), bo nanj opozoril leksikografe, ki ga bodo slovarsko obdelali. Kot primer Krek navede besedo trojka, ki je poleg avtobusa, zoba, ocene, vprege in meta za tri točke (zadnjega sicer ni ne v SSKJ ne v SNB) … v zadnjih mesecih v slovenščini dobila novo, zloveščo materializacijo v podobi Mednarodnega denarnega sklada, Evropske komisije in Evropske centralne banke. Pomen besede je aktualen tukaj in zdaj in ni razloga, da bi uvrstitev v razlagalni slovar doživel šele čez par let, ko bo – upati je – le še moreč spomin. Toda je mar smiselno vključevati čisto vse besede, ki so morda res muhe eno- ali nekajdnevnice? Splet ne omejuje tako kot knjižne platnice, se glasi odgovor, in časovno omejeno rabo je mogoče brez težav dokumentirati in vizualizirati. Kljub vsemu pa bo izbor besed in pomenov predmet strokovne presoje, čeprav povsem natančna merila za njihovo (ne)uvrstitev v slovar še niso določena.
Od rdeče do zelene faze
A če se bo vsaka aktualna beseda bliskovito uvrstila med gesla, še ne pomeni, da bo tudi geselski članek tako hitro izdelan. Nastajal bo v več fazah, in to pred očmi uporabnikov, ki bodo glede na barvo krožca pri besedi (rdeče, oranžno, rumeno, modro, zeleno) lahko spremljali, v kateri fazi je. V začetni, rdeči fazi bo brskajočemu na voljo samo slovarska iztočnica (avtomatično odbrana iz korpusa besedil), najpogostejše kolokacije, v katerih jo je računalniški program izsledil, in zgledi rabe iz besedilnega korpusa. V oranžni fazi bodo prebrali zrno od plev – izločili napačne podatke, ki so bili avtomatično zbrani. V rumeni fazi bo v izdelavo slovarja prvič posegel profesionalni leksikograf, ki bo razložil pomen, enega ali več (približno tri četrtine besed v slovenščini je enopomenskih, le četrtina pa ima več pomenov, pravi Krek), dodal pa bo tudi ključne leksikalne in slovnične podatke. V naslednji, modri fazi bodo besedo opremili s podatki, ki jih bodo prispevali strokovnjaki, specializirani za določeno področje (izgovorjava, etimologija, terminologija itn.). V zadnji, zeleni fazi bo slovarsko geslo leksikograf-redaktor samo še pregledal in preveril, da vse, kar je zapisano, tudi drži.
Vseh 100.000 besed, ki bi jih SSSJ vseboval, bi bilo uporabnikom na ravni prve, rdeče faze na vpogled že pol leta po začetku projekta; celotna slovarska baza bi bila dostopna pod licenco Creative Commons, kar pomeni, da bi bila javno dostopna vsakomur, ker bo (predvidoma) financirana iz javnih sredstev. Med zunanjimi jezikovnimi viri, ki bodo vključeni v prikaz na spletu, bo tudi korpus Gos – s klikom si bo mogoče predvajati delčke pogovorov, v katerih je bila izgovorjena iskana beseda, ponekod celo iz različnih regij. Geselski članek pa bi vseboval tudi izpisane pregibne oblike besed in njihove lastnosti (spol, sklon, število, določne in nedoločne oblike pri pridevnikih …) iz Slovenskega oblikoslovnega leksikona Sloleks; sopomenke in eventualno zamenljivost določenih besed; razložen bo izvor (podatke bodo med drugim črpali iz baze Jezikovni viri starejše slovenščine, ki jo je v okviru Inštituta Jožef Stefan pripravil Tomaž Erjavec).
Slovar za tri cente
A tako kot bo slovar dostopen vsem, ga bomo vsi tudi delali. No, skoraj vsi: druga, oranžna faza, v kateri bodo izločevali nerelevantne in napačne podatke, ki jih bo računalniški program avtomatsko nabral, bo namreč potekala s t. i. crowdsourcingom. V slovenščino bi to lahko prevedli kot »moč množic« ali »množičenje«, pravi Krek. To pomeni, da bodo kolokacije in zgledi, ki so jih posamezniki (o vsakem takem jezikovnem primeru bo odločalo pet posameznikov, program pa bo nadzoroval, da ne bo mogel o istem primeru petkrat glasovati isti človek) ocenili kot neprimerne, odstranili iz slovarja. Primer: besedni zvezi »globalno segrevanje« in »globalni trend« ušesu zvenita bolj domače in tipično za rabo pridevnika globalen kot »globalno zasedanje«, zato bo slednja odpadla. »Izločanje podatkov je nezahtevno, zato lahko pri tem sodelujejo vsi zainteresirani posamezniki,« piše v predlogu SSSJ in Krek zatrjuje, da je crowdsourcing, čeprav pri nas novost, v svetu precej uveljavljena in uporabljana metoda, ki bi nastanek slovarja bistveno pospešila. »Zainteresirani posamezniki« bi bili za svoje delo tudi plačani, povprečno po tri cente na klik, in Krek je izračunal, da bi si sodelavci tako lahko priklikali še kar spodoben mesečni prihodek, okrog štiristo evrov. Poleg nekaterih drugih bi za ta del izdelave SSSJ lahko pridobili sredstva iz evropskega socialnega sklada – zanj je predvidenih 605.000 evrov. Skoraj še enkrat več, milijon evrov, bi potrebovali za plačilo strokovnih sodelavcev, 1,7 milijona pa za leksikografe. To so tri največje postavke, ostanejo še 330 tisoč evrov za podporo in administracijo, 250 tisoč evrov za vodenje, 79 tisoč za posredne stroške in 70 tisoč za strojno in programsko opremo. Za dobre štiri milijone evrov bi Slovenci v petih letih dobili nov, sodobnejši slovar slovenskega jezika.
Konzorcij več institucij
Z vidika uporabniške izkušnje (po demo različici sodeč) je SSSJ brezhiben in vsestransko uporaben, v resnici takšen, kot bi slovar materinščine moral biti – na namizju pametnega telefona, ploščice ali prenosnega računalnika, kjer čaka, da igraje pobrskaš po njem, se poučiš o pomenu neznane besede ali prepričaš o sklanjanju nekoliko problematičnih besed, kot sta recimo »tjulenj« ali »finale«. Ne pa da, kot se je dogajalo doslej, mahaš z njim grozeče, in to v prenesenem in dobesednem pomenu: kar je napisano v SSKJ, v krogih jezikovnih navdušencev ali povprečnih uporabnikov jezika uživa status zakona, vendar nemalokrat izzove zgražanje ali smeh, ker so razlage tako očitno zastarele. V dobesednem pomenu pa je vsak od »zvezkov« SSKJ knjiga, ki se, ko jo vzameš v roke, prosto po Brechtu spremeni v orožje. Kaj šele, če ti s police na glavo zgrmi vseh pet »zvezkov«, izdanih še pred zgoščeno različico v eni sami, gromozanski knjigi …
Vseeno pa ima tudi predlog za SSSJ svoje pomanjkljivosti. Nekaj pomislekov zbudita crowdsourcing in klikanje za tri cente, zastavlja pa se tudi vprašanje, kakšna bo sestava ekipe, ki ga bo izdelovala. Krek zavrača namigovanja, da pri izboru sodelavcev želijo zaobiti Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, v katerega pristojnosti je bila izdelava tovrstnih slovarjev doslej: »Mi samo predlagamo, kako naj bo slovar izdelan. Ne prejudiciramo tega, kdo oziroma katera institucija ali konzorcij institucij bi ga izdelal. Težava je le v tem, da trenutno Inštitut za slovenski jezik nima določenih znanj, zato se mi zdi veliko bolj realna opcija, da se slovar izdela v konzorciju, ki bi zajemal, recimo, ZRC SAZU (se pravi Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), Univerzo v Ljubljani (in morda še katero), Institut Jožef Stefan (kar zadeva jezikovne tehnologije) in še koga.« SSSJ je tako zgolj predlog, s katerim se potegujejo za denarna sredstva, zagotovljena z Nacionalnim programom za jezikovno politiko (2014–2018). Ta namreč v poglavju o jezikovni opremljenosti predvideva nastanek enega (samega) takšnega priročnika.
Vaja dela mojstrskega slovaropisca
Nikjer ni poudarjeno, da mora biti to prav SSKJ, nacionalni program omenja le delo, ki bo »temeljni opis slovenskega jezika«. Prav tako ne navaja rokov, v katerih bo moral nastati, pravi prof. dr. Marko Snoj, predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Zato pa je ta dokument ključnega pomena pri dodeljevanju finančnih sredstev institucijam, ki se ukvarjajo z izdelavo jezikovnih priročnikov. Po Snojevih besedah je eden od pogojev za priročnik, ki bo podajal temeljni opis slovenskega jezika, tudi ta, da mora nastati z delom primerno usposobljenih strokovnjakov – izvedencev z doktoratom iz slovaropisja in ustrezno slovaropisno prakso, ne pa recimo diplomiranih slovenistov ali izvedencev s kakšnega drugega jezikoslovnega področja. Sestavljanje slovarjev je delo, ki se ga ne bi smeli lotevati ljudje brez ustrezne prakse, saj se pri tem procesu nemalokrat soočaš s problemi, kako obravnavati denimo v slovenščini nepovezljiva pomena besede maček – »mačji samec« in »slabo počutje, razpoloženje, navadno po nezmernem uživanju alkohola«. V navidezno podobnem, vendar bistveno drugačnem dvomu se slovaropisec znajde pri obravnavi besed atlas (»zbirka zemljevidov, slik iz določene stroke v obliki knjige«) in atlas (»svilena tkanina, ki se blešči zlasti na pravi strani«), navaja Snoj primere iz prakse, ki mu je res ne manjka, saj je na Inštitutu za slovenski jezik redno zaposlen že od leta 1983.
Druga izdaja SSKJ bo izšla leta 2014, pravi Snoj, in hkrati opozarja, da ga ne gre zamenjevati z »zares novim slovarjem« z delovnim naslovom Novi slovar slovenskega jezika, pri katerem nas od prve ciljne etape, ki se bo končala s slovarjem srednjega obsega, loči predvidoma še osem let. Druga izdaja SSKJ bo nekoliko prenovljena in bo vsebovala med 109 in 110 tisoč besed – nobene, ki je v prvi izdaji, ne bodo odvzeli, saj »je še vedno naša«, pravi Snoj. V njem bo torej najti vse, ki so v prvi izdaji, nekatere iz Slovarja novejšega besedja (te bodo nekoliko prečistili in izločili kakšne izrazito kratkega daha, denimo kučanovec, eldeesovec) in še kakšna nova se bo našla. Sicer pa število besed ni najboljši kazalec obsega, umestneje bi bilo povprašati po številu pomenov, opozarja sogovornik, že uveljavljenim se hitro pritakne kakšen nov in v prenovljeni različici SSKJ bo tako približno 154.000 pomenov besed.
Aplikativni in akademijski slovarji
Na vprašanje o ritmu izhajanja temeljnih razlagalnih slovarjev in očitek o dolgih presledkih, ki se pri slovenščini vlečejo med izidi, ima Snoj pripravljen zadovoljiv odgovor. Najprej je treba opredeliti razlagalni slovar, pravi, Petit Robert in Petit Larousse, ki pri Francozih izhajata vsako leto, gotovo nista temeljna, temveč aplikativna slovarja, namenjena vsakdanji rabi, šolajoči se mladini in učečim se francoščine kot tujega jezika. Tudi francoski jezik je v vsem svojem bogastvu vknjižen v kar prostran temeljni razlagalni slovar, Dictionnaire de l'Académie française, ki nastaja pod okriljem (kot pove že ime) francoske akademije (medtem ko aplikativne slovarje pripravljajo v okviru knjižnih založb). In ta temeljni slovar seveda ne izide vsako leto, prav zdaj je – po podatkih z njihove spletne strani – v pripravi deveta izdaja, ki bo vključevala tudi novosti od leta 1992 naprej, prve tri knjige pa so že izšle.
Z zahodnoevropskimi jeziki se teže primerjamo
Toda slovenščina se s francoščino, ki jo govori šestdeset milijonov Francozov, da o vseh tujcih in pripadnikih s kolonizacijo zavojevanih narodov niti ne govorimo, ne more primerjati. Pri primerljivih narodih je pogostnost izhajanja temeljnih razlagalnih slovarjev odvisna od tega, koliko so jezikovne tehnologije v službi slovaropisja oziroma koliko so se osamosvojile. »Jezikovnotehnološko zelo visoko razviti Čehi so svoj zadnji temeljni slovar dobili leta 1971 in nič ne kaže, da bodo kmalu imeli novega,« pravi Snoj. »Slovaki, ki so jezikovne tehnologije podredili slovaropisni dejavnosti, pa prav zdaj dobivajo zares dober temeljni splošni slovar. Prejšnji temeljni slovaški slovar je bil dokončan leta 1965. Podobno je tudi na Hrvaškem, le da njihovi slovarji ne dosegajo tako visoke kakovostne ravni in imajo tam težavo še z nekdanjo srbohrvaščino. Bolgari od leta 1977 pišejo pravi akademski slovar, prejšnji je bil dokončan leta 1955 in je bil leta 1994 osvežen. S Poljaki se teže primerjamo, ker jih je dvajsetkrat več in nekatere slovarske projekte podpira tudi zasebni kapital, z Rusi še težje, iz enakih razlogov so neprimerljive tudi razmere v zahodnoevropskih jezikih, poleg tega se ti jeziki tudi strukturno preveč razlikujejo od slovanskih, da bi njihove izkušnje brez zadržkov primerjali z našimi.«
Snoj meni, da je pri nas že napočil čas za novi slovar: »Z izidom SNB letos in z drugo izdajo SSKJ bomo pogasili le najhujšo žejo, tako da bomo zdržali do nastanka zares novega slovarja, ki bo v prvi vrsti namenjen elektronskim objavam in bo imel to dobro lastnost, da ga bomo lahko dopolnjevali do tezavra, torej opisa vseh slovenskih besed. Njegova zasnova in vsebina bosta omogočili neposredno uporabnost in uporabnost pri izdelavi mnogih aplikativnih slovarjev, servisov in zadovoljevanje jezikovnotehnoloških potreb.«
Petsto človek-let in tako rekoč stoodstotna zanesljivost
Izkaže se torej, da je treba razjasniti razlike med dvema različnima pojmoma: temeljni razlagalni in aplikativni slovar. Slednjih bi bilo v slovenščini lahko več in pogosteje bi lahko izhajali novi, z aktualnim besedjem, navsezadnje bi jih najbrž z veseljem izdajala tudi kakšna zasebna založba, ne le ZRC SAZU, saj je prodaja tako rekoč zagotovljena (o tem priča primer SNB, katerega prvi dve nakladi po šeststo izvodov sta bili razprodani v dveh mesecih, tako da je zdaj v prodaji že tretja). Snoj odkimava: glede na njegovo poznavanje delovanja založb, bi te že rade izdale kakšen tak slovar, ne bi pa bile pripravljene prevzeti nase stroškov nastanka. In ker je nastajanje dolgotrajen proces, ti niso ravno nizki. Zato je edina možnost, da ga financira država. Za boljšo predstavo, koliko časa je bilo vloženega v nastajanje prve izdaje SSKJ: sestavljali so ga petindvajset let (prvi zvezek je resda izšel leta 1971, vendar je treba všteti tudi čas njegove izdelave, ki se je začela vsaj leta 1966), samo v pisanje geselskih člankov pa so vložili petsto človek-let dela (človek-ura je enota za količino dela, ki ga pri določenem projektu opravi en človek v eni uri, navadno v rednem delovnem procesu; človek-leto običajno obsega dva tisoč človek-ur)! SSKJ je v najboljših letih pisalo po dvajset leksikografov hkrati, pravi Snoj.
Z redakcijo nove izdaje SSKJ se ukvarja deset zaposlenih, v to deseterico je vštet tudi predstojnik, ki pa mu zaradi vodstvenih obveznosti za tovrstno delo ostaja bore malo časa; poleg tega je treba upoštevati, da so med zaposlenimi tudi mlade ženske, ki svojo kariero za leto dni prekinejo s porodniško. A zaposlitev za nedoločen čas se Snoju zdi edina mogoča oblika dela, mar naj bi leksikografi delali kot honorarci? Računalniki in računalniške tehnologije njihovo delo brez dvoma pospešijo, spet pa ne toliko, kot bi si človek mislil. Razlago besed se piše z glavo, opozarja sogovornik, tega ne more opraviti noben računalnik, slovaropisci se morajo poenotiti glede konceptov in odločitev, kakršna je denimo ta, da se samostalnike razlaga s samostalniki in glagole z glagoli. »Dobre pomenske razlage je še vedno treba sestavljati s poznavanjem pomenoslovne teorije in dobre prakse, razločevanju pomenov in kvalificiranju računalnik tudi še ni kos, terminološke definicije še vedno potrebujejo pregled področnega strokovnjaka, ki ni kdorkoli, ki se kot tak prijavi na spletu, da ne govorimo o fonetičnih, zgodovinskih in etimoloških podatkih, reševanju normativnih težav, usmerjanju k ustreznejšim sinonimom, razlikovanju enakopisnic ipd., kjer sta potrebna resnično poznavanje problematike in sposobnost vse to prikazati v okvirih slovarskega koncepta. Pri temeljnem slovarju je namreč ključnega pomena zanesljivost podatkov, ki jo lahko dosežemo le z večstransko analizo skrbno zbranih podatkov in ne zgolj s povezovanjem različnih podatkovnih baz.«
Pokriva vsaj sto let
Tudi kar zadeva sinonimijo, bi lahko slovar sopomenk izdelali tako, da bi jih z računalniško tehnologijo samodejno potegnili iz jezikovnih baz, a od tako resnih akademskih izdelkov, kot je slovar sinonimov (katerega izid je sicer načrtovan kmalu po novi izdaji SSKJ), se pričakuje tako rekoč stoodstotna zanesljivost. Nasploh mora temeljni razlagalni slovar zadovoljiti tudi potrebe tistega uporabnika, ki ima sedemdeset ali osemdeset let (zato razmišljajo, da bi bila nova izdaja poleg spletne še knjižna), pokrivati pa mora vsaj sto let v razvoju jezika, če ne več. S slovarjem, ki bi pokrival krajše časovno obdobje, tudi ne bi bilo mogoče razumeti klasikov slovenske literature, niti Cankarja, kaj šele Prešerna.
Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, na katerem je zaposlenih 43 ljudi, nima rednih proračunskih sredstev za svoje delo, pravi predstojnik. »Financiranje našega delovanja je odvisno od raziskovalnih programov in projektov, za katere se potegujemo na javnih razpisih. Iz teh virov se financirajo vse naše dejavnosti, tudi prenova SSKJ in sestavljanje NSSJ.« To pa pomeni, da se Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in zasebni zavod Trojina s svojim predlogom za izdelavo SSSJ spopadata za isti kos pogače. Snoj je skeptičen do SSSJ, kar zadeva predlagani finančni načrt: »Iz njega je npr. razvidno, da bi moral etimolog v treh minutah in 35 sekundah napisati po eno etimološko razlago, s tem tempom delati pet let vsak delovni dan po šest ur in za to prejemati plačo v višini 1050 evrov bruto. Je to izvedljivo?«
Vsak na svoji strani
Po idealnem scenariju bi se veselili dveh novih razlagalnih slovarjev slovenskega jezika: aplikativnega, namenjenega predvsem šolajočim se in povprečnim uporabnikom, ki jim ni do poglabljanja v jezikoslovne finese slovenščine izpred stotih let, radi pa se poučijo o čisto praktičnih rečeh in pomenih novih besed; ter obsežnejšega in poglobljenega, ki bi nastal pod okriljem SAZU v dolgih letih predanega leksikografskega dela. Stroške za izdelavo prvega bi na svoja pleča prevzela kakšna založba, ki bi si obetala novo knjižno uspešnico in bi ga po možnosti prodajala skupaj s tabličnimi računalniki za ugodno ceno, v takem časovnem terminu, da bi bil nadvse prikladno darilo za spodbuden začetek šolskega leta. Za drugega bi denar prispevali vsi, saj bi njegovo nastajanje financirali iz proračuna, in bi bil po nastanku brezplačno na voljo na spletu, za bibliofile pa tudi v knjižni izdaji. Ampak ker časi že dolgo niso idealni, lahko na tak scenarij kar pozabimo. Namesto tega se za sredstva, ki so v proračunu določena za t. i. jezikovno opremljenost, spopadata dva tekmeca, ki sta vse dlje vsaksebi, čeprav je očitno, da bi morala združiti moči.
Pogledi, let. 4, št. 11, 12. junij 2013