Povej mi, kako vpisuješ, in povem ti, kdo si
Stroka ima premalo besede pri vpisu
Foto: Jože Suhadolnik
04. 06. 2012
Dijaki in devetošolci v teh tednih trepetajo pred maturo in zadnjimi ocenami v osnovni šoli: ocene so zadnja leta namreč edino merilo za vpis na srednje šole in na univerzo. Pri tem so dijaki nekoliko na boljšem, saj je matura eksterna in poenotena za vso državo, kar pomeni, da je precej stvaren odraz maturantovega znanja. Osnovnošolci so odvisni le od ocen, ki so jih dobili na lastni šoli: nekatere šole ali učitelji so morda bolj strogi, drugi prej pogledajo skozi prste, pri vpisu na srednjo šolo pa štejejo zaključene ocene pri vseh predmetih zadnjega triletja. Na ljubljansko Gimnazijo Bežigrad se bodo tako letos lahko vpisali le kandidati z največ dvema štiricama iz kateregakoli predmeta v zadnjih treh razredih osnovne šole.
O problemih, ki jih s seboj prinašajo tako poenostavljeni kriteriji, in o ustreznejših merilih, predvsem pa o želenih boljših rezultatih smo se pogovarjali s predstavniki vseh treh stopenj šolstva: z ravnateljico ljubljanske osnovne šole Ledina Marijo Valenčak, direktorjem Gimnazije Bežigrad Janezom Šušteršičem ter z rektorjem Univerze v Mariboru in od lanskega decembra tudi predsednikom rektorske konference Republike Slovenije Danijelom Reboljem. O nesporni potrebi po maturi, a tudi o njenih korekcijah pa je pisal Matej Makarovič, dekan Fakultete za uporabne družbene študije v Novi Gorici.
Rektor mariborske univerze prof. dr. Danijel Rebolj je prepričan, da je pomembna celotna pot mladega človeka skozi šolski sistem. Pri prehodu iz osnovne v srednjo šolo po njegovem prepričanju ni problem toliko sama selekcija, kot pomanjkanje priložnosti za razmislek in pomoč učencem pri dobri poklicni izbiri.
Kot edina izbira za veliko večino bodočih dijakov se je uveljavila gimnazija, kar vodi do prevladujočega prepričanja, da bi vsi lahko in celo morali študirati – ob tem pa je vrsta lepih in donosnih poklicev, ki se jih človek lahko nauči v dobrih srednjih in strokovnih višjih šolah. Niti ne v šali dr. Rebolj dodaja, da posledice čutimo vsi, kadar poskušamo najti dobrega mizarja ali keramičarja. Mladim ne znamo ponuditi cele palete poklicnih perspektiv, znotraj katere bi lahko našli nekaj, kar ustreza njihovim interesom, sposobnostim in poklicnim priložnostim.
Prof. dr. Danijel Rebolj
Morda je to povezano tudi s tem, da naš način poučevanja ni ravno atraktiven, predvsem pa je neprilagojen sodobnim generacijam. Vztrajamo na bolj ali manj faktografskem znanju namesto na procesu samostojnega pridobivanja znanj. Dr. Rebolj je velik pristaš prastarega kitajskega reka: »Povej mi, pa bom pozabil, pokaži mi, pa si bom zapomnil, vključi me, pa bom razumel.« To načelo še najbolje udejanjamo v vrtcu, nato pa na vsaki stopnji manj – upa, da se to začenja spreminjati, na mariborski univerzi vsekakor poskušajo delati premike v to smer.
Dejstvo je, da bi marsikateri problem lahko rešili z nižjim številom študentov na profesorja. Lanska sprememba zakona je univerze razbremenila tega, da so nagrajene za čim večje število vpisanih študentov, tako da se univerze zdaj lahko posvečajo oblikovanju optimalnih ekip za izvajanje programov. Pri tem seveda ne smejo loviti samo atraktivnih programov, temveč z modrostjo in odgovornostjo držati ustrezno ravnotežje med potrebnim, zanimivim in pomembnim znanjem. »V Sloveniji bodočim študentom še ne znamo prav dobro pokazati, kaj je cilj določenega programa, kaj so vstopni pogoji, kakšno predznanje pričakujemo, ključno pa je, da jim povemo, katere motivacije so tiste, ki so bistvene za uspešen študij,« pravi Rebolj.
V svojem rektorskem programu je jeseni 2010 napisal, da se na Univerzo v Mariboru vpisuje malo zlatih maturantov – pri tem ne gre za same zlate maturante, ampak za to, da imajo fakultete tako atraktivne programe, da bodo pritegnile tiste dijake, ki jih te vsebine res najbolj zanimajo. Pogosto najboljši študentje niso zlati maturantje, je rektorju Rebolju pred kratkim razlagal dekan mariborske medicinske fakultete Ivan Kranjc, ampak tisti, ki so najbolj radovedni, ki jih najbolj zanimajo drugi ljudje. Največje število točk na maturi ni nujno najboljša popotnica za dobrega zdravnika.
Obstaja drobna zvijača, s katero bi se na univerzah lahko izognili točkovanju: programe bi razglasili za visokošolske, pri katerih zakon ne zahteva splošne mature kot pogoja za vpis. Dr. Rebolj sicer ni prepričan, kako bi bila ta precej radikalna ideja sprejeta med kolegi na univerzi in pri zakonodajalcu, ampak dejstvo je, da bi potem lahko vstopne kriterije prilagajali svojim merilom. V Avstriji matura ni pogoj za vpis na drugostopenjski visokošolski študij in nanj se neposredno lahko vpišejo tudi diplomanti strokovnih srednješolskih programov. Seveda imajo druge omejitve, ni pa edini kriterij matura, tako kot pri nas.
Vstopni pogoji niso nujno v obliki rigoroznega sprejemnega izpita: lahko gre tudi za pogovor ali esej, kar je zelo običajno in pogosto najpomembnejše na anglosaških univerzah. Tam je tudi povsem normalno, da med ključne naloge profesorjev sodi izbiranje študentov. To se seveda obrestuje, saj vodi do tega, da se vpišejo tisti, ki vedo, zakaj so se vpisali, in ki jih stvar res zanima. Pravzaprav nujen pogoj za dobro univerzo je, da dela selekcijo med kandidati in da ima precej več kandidatov, kot je razpisanih mest.
V Sloveniji pa je od leta 2004 financiranje univerz temeljilo na »glavarini«, se pravi na številu vpisanih študentov, v kar so univerze tedaj precej nespametno privolile. Širjenje dostopnosti pomeni tudi padanje atraktivnosti in na mariborski univerzi so v zadnjem letu število razpisanih mest zmanjšali za skoraj 10 odstotkov. Po prepričanju dr. Rebolja bo to ena najpomembnejših tem za debato med rektorji in zakonodajalcem v prihodnje: če je univerza avtonomna, lahko tudi sama izbira, koga vpiše in zakaj.
Redni profesorji in potrebe družbe
Nov sistem habilitacij rednih profesorjev prek razpisov – trenutno je v rednega profesorja lahko izvoljen vsak, ki izpolnjuje formalne pogoje, to pa vodi v anomalijo pretiranega števila rednih profesorjev v Sloveniji. Tudi v okviru rektorske konference je bila ustanovljena delovna skupina, ki se ukvarja s prenovo tega postopka, kajti prav redni profesorji poosebljajo institucije.
Ta zgodba teče vzporedno z razmislekom o številu razpisanih vpisnih mest: treba je prisluhniti potrebam družbe in zanimanju generacij. In ko govorimo o potrebah, dr. Rebolj opozarja, da ne gre za potrebe danes, temveč čez deset, petnajst in še več let: tem potrebam prav gotovo ne ustreza neka faktografija, temveč principi, osnovne zakonitosti, ki jih je treba res globinsko razložiti – to je namreč tisto znanje, ki ostane. In ostanejo tudi metode raziskovanja: študent mora znanje dobiti z raziskovanjem, ne s »piflanjem«. In to je glavna naloga dobrega pedagoga: metodično tako zastaviti svoj predmet, da študentje do želenega znanja pridejo sami. Seveda se hitro spet pride do manjšega števila študentov, pa tudi do vprašanja preverjanja znanja: to ni nujno tradicionalen izpit, lahko pa je. Različne univerze imajo različne pristope, se pa pri bolj individualiziranem delu že sproti dobro ve, kaj in koliko kdo zna.
Skupaj z zakonodajalcem bodo univerze morale temeljito razmisliti o vstopnih pogojih. Same univerze seveda ne morejo nič, gre pa za ustrezno diverzificiranost programov od bolj do manj teoretičnih, predvsem pa bi bilo prav, da bi bile univerze pri svojem delu sproti bolj odprte za aktualne probleme gospodarstva. To bi v praksi pomenilo to, da namesto razmišljanja o tem, kako bodo tisti, ki se danes vpišejo, čez pet let koristni gospodarstvu, svoje pedagoško delo v sedanjem trenutku povežejo z današnjimi potrebami gospodarstva. Ključen je dialog in s tem v mislih so na univerzi vzpostavili RAZ:UM – »Research and Art Zone Univerze v Mariboru«. Dr. Rebolj pri tem opozarja, kako je pomembno, da nismo preveč shematični – zavedati se namreč moramo, da je ključno odpirati prostor misli, širiti komunikacijo. »Prav zato imamo ljudje razum, ne kot kratico, predvsem kot orodje, ki ga moramo uporabljati v skupno korist,« poudarja. Seveda nima smisla vsako leto spreminjati programov, ni pa nič narobe, če se v okviru programa recimo strojništva sproti spreminjajo vsebine, celo predmeti, poudarki – »lik diplomanta« je nekaj dinamičnega. To pa je že zgodba avtonomije univerze: če je avtonomna, se lahko hitro odziva. Aktualni akreditacijski postopki za programe so stvari po nepotrebnem zapletli.
Dr. Rebolj upa, da bo univerzam bolj proste roke pri snovanju programov prinesla iniciativa ministra Žige Turka (po akademski kvalifikaciji sicer svojega zelo bližnjega kolega, oba sta namreč gradbena informatika) po produktivnem sodelovanju z rektorsko konferenco, v okviru katere jo je zaprosil za pobude, kako bi krizo lahko skupaj izkoristili za izboljšave. To seveda še ne pomeni, da so proračunski rezi za univerze koristni: še vedno velja, da malo denarja pomeni malo muzike. Seveda pa dr. Rebolj razume, da smo vsi v istem čolnu in se vsi trudimo nižati stroške in biti pri tem inovativni – a vse ima svoje meje.
Po letu dni na čelu mariborske univerze, pol leta predsedovanja rektorski konferenci in po dobrih treh mesecih nove vlade je dr. Rebolj še vedno optimist: kot rektor ima občutek, da je atmosfera drugačna, boljša. Spremembe se najprej začnejo na področju idej, v mentalnem polju, šele nato se materializirajo. Univerza je močnejša v svoji identiteti, močnejša v uresničevanju svojega poslanstva. Seveda ni vse idealno, problem je zakon o javnih uslužbencih, v katerega so univerze zelo tesno ujete. Upa, da bo morda v tem mandatu lažje kaj spremeniti, ko enemu samemu ministru enake probleme razlagamo univerzitetniki, kulturniki in znanstveniki. Obstoječi zakon očitno ustreza samo uradnikom, ki so ga pisali sebi na kožo.
Marija Valenčak
Vstopna točka
Na drugi strani spektra so osnovne šole, ki še vedno zagotavljajo obvezno izobraževanje. O tem, kako vidijo svojo vlogo v izobraževalni verigi, smo se pogovarjali z Marijo Valenčak z ljubljanske osnovne šole Ledina, ki svojo tradicijo šteje že od leta 1855. Valenčakova pravi, da je učiteljem žal, ker se Nacionalni preizkusi znanja (NPZ) v večji meri ne upoštevajo kot kriterij pri vpisu v srednjo šolo, saj bi jih potem osnovnošolci jemali bolj resno. Ker je izvedba NPZ gotovo zelo draga zaradi varnostnih protokolov in številnih sodelujočih v pregledovalnih komisijah, je škoda še toliko večja. Za osnovne šole so seveda dragocena informacija o njihovem delu, žal pa za učence v večini primerov ne pomenijo priznanega eksternega kriterija za njihovo znanje.
Posledica tega, da so edini kriterij za vpis v srednjo šolo ocene, je trend zviševanja ocen, ki pa je povezan tudi s posledicami uvajanja devetletne osnovne šole. Med otroci je tudi vedno več prizadevanj za popravljanje ocen, k čemur jih spodbujajo starši in v veliki meri pa jim pri tem pomagajo tudi učitelji.
Za učence Osnovne šole Ledina velja, da na NPZ povprečno dosegajo 5 do 15 odstotkov boljše rezultate, kot je slovensko povprečje. Ravnateljica skromno doda, da je to v določeni meri tudi posledica dejstva, da gre za šolo v središču Ljubljane, katere učenci imajo praviloma precej nadpovprečno izobražene starše in na kateri je zaradi tega tudi sorazmerno manj vzgojnih težav in šolsko delo poteka brez večjih problemov.
Ob vprašanju, ali bi bila kot vpisni kriterij ustreznejša eksterna mala matura oziroma ustrezno prilagojeni NPZ ali sprejemni izpiti na srednjih šolah, se Valenčakova ogreva za rešitev, ki je bila pred časom že uveljavljena, namreč za kombinacijo zaključnega uspeha v osnovni šoli in eksternega preverjanja znanja. S tem se da ustrezno težo tako kontinuiranemu delu, kot ga prikaže šolska ocena, kot tudi dejanskemu znanju, ki ga ovrednoti eksterni preizkus. Za ta preizkus pa je primerneje, če je v obliki NPZ oziroma male mature in ne skoncentriran na en sam dan sprejemnega izpita, kjer trema ali slabo dnevno počutje lahko vpliva na rezultat.
Izključni kriterij šolskih ocen je pripeljal tudi do povečanega pritiska na učitelje, ki z nižjo oceno lahko otrokom zaprejo vrata na želeno srednjo šolo. Teh neposrednih pritiskov sicer ni veliko, se pa v vedno večji meri pojavlja prepričanje, da je samo petica sprejemljiva ocena. »Prepad med petico in štirico je postal ogromen in to gotovo ni dobro. Tukaj smo šli vsi skupaj predaleč – nekdaj klasična Gaussova krivulja je iz naše šole izginila, čeprav gre za trend, ki je starejši od uvedbe devetletke pred dobrim desetletjem. To je povezano s prepričanjem v družbi, da med srednjimi šolami edina kaj velja gimnazija in da je po gimnaziji praktično nepredstavljivo, da človek ne bi šel še študirat,« pravi Valenčakova.
In dejstvo je, da je rast povprečnih ocen sovpadla s padanjem znanja slovenskih osnovnošolcev v mednarodnih primerjavah. Izkazuje se, da devetletka ni prinesla dviga znanja, analiz vzrokov pa še nimamo in žal zato ni še nič govora o morebitnih korekturah.
Med ravnatelji kot strokovnimi sogovorniki zakonodajalca glede tega ni konsenza: v Ljubljani se šole borijo med seboj za otroke, za višja povprečja ocen, nenazadnje za sam obstoj; ker ni več novogradenj v središču mesta, so tamkajšnje šole precej odvisne od otrok z obrobja, ki se v center vozijo s starši, ko ti prihajajo v službo.
Glede enake teže in enakega ocenjevanja nekdanjih vzgojnih predmetov (športna in tehnična vzgoja, glasbeni in likovni pouk) med učitelji večinoma velja, da je to ustrezna rešitev, saj gre za znanja, ki so prav tako pomembna.
O ogrožanju splošno dostopnega javnega šolstva s ciljem uvesti zasebno šolstvo za premožno elito, na kar je v članku v Delu 14. maja 2012 opozoril dekan ljubljanske pedagoške fakultete dr. Janez Krek, pa Valenčakova sodi, da določeni signali v aktualnih vladnih pobudah kažejo v to smer. Resda ne vsak ukrep posebej, zloženi skupaj pa pomenijo kar resen pritisk na javno šolstvo. Zaenkrat je zasebnih šol sicer tako malo, da težko govorimo o kakšnem večjem vplivu, bi bilo pa v vsakem primeru škoda rušiti kvalitetno javno šolstvo, ki otrokom omogoča precej enake možnosti. Valenčakova upa, da ne gremo v smer, ko bodo dobre šole dostopne le tistim, ki imajo denar.
Fantje so prikrajšani
Janez Šušteršič, dolgoletni ravnatelj in zadnja leta direktor Gimnazije Bežigrad (posamezni programi imajo ravnatelje) je sodeloval že v vrsti prenov slovenskega šolstva, tako pri ministru Slavku Gabru kot pri Milanu Zveru in nazadnje v mandatu ministra Igorja Lukšiča pri Beli knjigi dekana ljubljanske pedagoške fakultete Janeza Kreka. Po njegovem prepričanju je osnovna stvar to, da moramo vpis in zaključek izobraževalnega programa jemati kot izjemno pomemben sestavni del izvajanja tega programa. Marsikateri sistemski problem izhaja prav iz tega, da tega ne gledamo na ta način: tako pri prehodu iz osnovne v srednjo šolo kot iz srednje šole na univerzo se pri izključno številčnih kriterijih pojavi vprašanje, ali so na ta način resnično izbrani najprimernejši dijaki oziroma študentje. Iz tega lahko sklepamo, da je navsezadnje pri oblikovanju sprejemnih pogojev stroka imela premalo besede.
Janez Šušteršič
Šušteršič ocenjuje, da je bila izločitev rezultatov NPZ iz meril za vpis na srednje šole napaka. Tolikšen poudarek na ocenah daje prevelik poudarek pridnosti (ki sicer ni nič napačnega, da ne bo pomote, dodaja). Prepričan je, da bi morali biti vpisni pogoji zasnovani tako, da v veliki meri opredeljujejo danosti, ki vpisanemu – kajpak ob ustrezni količini vloženega dela in brez nižanja standardov znanja – omogočajo tudi zaključek šolanja.
Ne glede na to, da je Gimnazija Bežigrad slovenska srednja šola, ki za vpis zahteva najvišje število točk, direktor pravi, da na šoli niso povsem prepričani, če to merilo zagotavlja, da k njim prihajajo le takšni učenci, kakršne bi si želeli. Tako visokega praga najbrž ne doseže marsikateri učenec, ki ni povsem podrejen svojim učiteljem, ki torej ni vzgojen tako, da mora predvsem ubogati – lahko pa ima sposobnosti za ustvarjalno delo, ki niso pomembne samo za umetniške poklice, ampak tudi za naravoslovne, ki jim v zgodovini te šole od nekdaj dajejo največji poudarek. Druga, mnogo večja skupina, ki je s tem prizadeta, so fantje, ki so v tej starosti pač v nekoliko drugačni razvojni fazi in je njihove sposobnosti samo z ocenami še težje izmeriti kot pri dekletih. Ta vzorec se je z vpisa v srednje šole prenesel tudi na univerzo, kjer so najbolj želeni študiji zaradi vpliva ocen prav tako feminizirani.
»Posledica je, da spregledujemo individualni talent. Dejstvo je, da smo ljudje različni in pri našem sistemu žal obstaja kar občutna nevarnost, da se bo nekdo, ki je malo manj priden, a visoko sposoben, pri tako zastavljenih merilih izgubil. Če zaradi ocen ne pride na srednjo šolo, ki bi ga z delom motivirala, bo zaradi svoje inteligence iskal druge izzive, ti pa morda ne bodo koristni zanj. In tudi za družbo ne. Slovenija je premajhna, da bi si lahko privoščila takšno zapravljanje talentov,« še pravi Šušteršič.
Posledično so ocene po njegovem mnenju razvrednotene: šole se med seboj močno razlikujejo iz vrste razlogov, med katerimi na nekatere imajo vpliv, na druge ne. Ocene so zato odraz marsičesa, kar nima nujno zveze ne z znanjem ne z vrsto drugih lastnosti. Tudi na gimnaziji Bežigrad se včasih dogaja, da ima nekdo s samimi peticami iz osnovne šole po prehodu velike težave: petica na eni šoli lahko ni niti trojka na kakšni drugi.
Bolj smiselni kriteriji na programu mednarodne mature
V programu mednarodne mature na Gimnaziji Bežigrad, ki poteka zunaj okvirov slovenskega šolstva, je zelo pomemben sprejemni kriterij tudi pogovor s kandidati, ki pomeni kar okrog 40 odstotkov teže; seveda poleg ocen in zunajšolskih dejavnosti in uspehov. Takšen postopek sicer pomeni veliko obremenitev za šolo, a tudi kakovostnejši izbor, ki se izkaže za naložbo v poznejši učni proces, ki je zaradi boljše selekcije dijakov prav tako lahko boljši. Na tem mednarodno uveljavljenem programu je sploh vrsta stvari, ki bi jih lahko s pridom uporabili tudi pri morebitni prenovi slovenske mature. Predvsem gre za spremembe v smeri, da bi bila manjša pozornost namenjena volumnu znanja, večja pa algoritmom uporabe za predmet relevantnih dejstev, razlaga Šušteršič. To za seboj potegne tudi spremembo vloge učitelja, ki postaja bolj mentor pri samostojnem raziskovanju in rezultata ne vrednoti s številčno oceno, ampak z globinskim razumevanjem, ki je mnogo trajnejše kot paketi podatkov. Pogosto da ima v našem sistemu tudi na univerzitetni ravni prevelik poudarek dresura, rezultat pa je, da bolj malo ljudi razmišlja s svojo glavo. To morda politiki celo ustreza, za razvoj družbe pa je to slabo, in na osnovi dolgoletnih izkušenj si sogovornik težko misli, da vsaj nekaj ne bi bilo na tem, zlasti zato, ker pri tem ni razlik med političnimi opcijami. Podobne so si tudi po tem, da vsaka znova odkriva Ameriko, pri tem pa je treba vedeti, da naše šole sploh niso tako slabe, kar se Šušteršiču vedno znova potrjuje pri delu v šoli za ravnatelje. Imamo tudi kar dosti strokovnjakov, ki bi lahko pripravili dobre sistemske rešitve, predvsem takšne, ki bi spodbujale ustvarjalnost in samostojnost dijakov – to pa je tudi edina pot, če nočemo ostati uslužnostno gospodarstvo, ki bo predvsem izpolnjevalo naročila od drugod.
Realne omejitve vpliva šole
Stroka se tudi zaveda, da šola na uspešnost otrok lahko vpliva samo do določene mere: med dvajsetimi in tridesetimi odstotki, ostalo je stvar družine, družbene blaginje, okolja, v katerem se otrok giblje. Vpliv šole je nekoliko večji od deleža časa, ki ga fizično preživi v njej, čudežev pa ne more delati. Vpliv šole je še toliko večji pri otrocih, kjer v večji ali manjši meri odpove družina – pri teh procesih je ključno zaupanje. »Problem zahodnega sveta je socialni kapital, ki povezuje obe polovici možganov, in zaradi tega problema smo v moralni krizi: brez empatije in socialnih veščin še taka intelektualna superiornost ne pomaga kaj dosti,« razmišlja Šušteršič. Iz tega prepričanja izhaja tudi njegova skepsa do varčevalnih ukrepov, saj se osredotočajo samo na materialno plat: gre za sodelovanje, za omejevanje egoizma in hlastanja po dobrinah ter življenja onkraj svojih možnosti.
V tem kontekstu je ukinjanje podružničnih šol prava tragedija: seveda to pomeni nekaj prihranka denarja, a po drugi strani je to tudi strahotno osiromašenje krajev, kjer razen šole nimajo ničesar. »Predstavljajte si, kaj za otroke pomeni, če jih naložiš v kombi in odpelješ v tuje okolje. Tam ni več svetovalnih služb in rezultat je lahko samo to, da okolje vpliva bolj, kot bi si želeli. Slišijo pa tudi zgodbe o tem, kako v kakšnih šolah otroci zabrusijo učiteljem, naj jim ne solijo pameti, saj so jim starši doma povedali, da so učitelji le zajedavci in strošek. To je katastrofa: če med starši in šolo ni zaupanja, ne more nihče opraviti svojega poslanstva, posledice prizadenejo pa predvsem na otroke.«
Pozitivna motivacija
Namesto da iščemo tisto, česar nekdo ni naredil, bi morali iskati tisto, kar je naredil. Četudi je tega malo, mora sistem motivirati delo, ne pa iskati lukenj – kaj je ocena drugega kot kvantifikacija tistega, kar morda manjka do petice. Ne pokaže pa, kako je do tega prišlo in da se je otrok v procesu naučil še česa, kar ni povezano s faktografijo tistega predmeta: dela v skupini, samostojne uporabe virov, izmenjave informacij z drugimi in podobno. Pozitivna motivacija je pristop, ki lahko deluje že v vrtcu: če motiviramo narejeno in ne obratno, vsi dobimo več. Šušteršiča veseli, ker se na gimnazijskem področju stvari razvijajo v pravo smer: sicer počasi, vendar se.
Privatna iniciativa v šolstvu bi pomenila dokončno razslojitev družbe. Direktor Šušteršič je absolutno proti takšni družbi in dokler bo na svojem mestu, se vsaj na Gimnaziji Bežigrad to ne bo zgodilo, čeprav so se pobude že pojavile, a so jih na šoli zavrnili. Razslojevanje bi pomenilo še dodatno izključevanje, šola pa mora biti ravno nosilec vključevanja v družbo, saj se le z maksimalnim vključevanjem potencialov vseh družba razvija v pozitivno smer. Šušteršič upa, da bomo v prihodnjih letih naredili potrebne korake v smeri nacionalnega programa šolstva, ki bo dostopno vsem in bo znalo poskrbeti za vsakogar.
Na Gimnaziji Bežigrad so v zadnjem letu imeli avtističnega dijaka: uspelo jim je vzpostaviti sistem, s katerim bi otroku lahko zagotovili pogoje za delo v razredu. V praksi je to pomenilo stalnega spremljevalca, ki so ga našli, ko pa so zaprosili za ustrezna dodatna sredstva, so jim z ministrstva poslali dvajset argumentov, zakaj jim jih ne morejo zagotoviti. Uradniki so se res prav potrudili, da bi dokazali, kako se nekaj ne da – namesto da bi bilo obratno. Ta dogodek se je pripetil sicer še v času prejšnje vlade, a Šušteršič se boji, da pri aktualni ne bo kaj dosti drugače. Gre pa za osnovno nerazumevanje namena šolstva: da človeka usposobiš za samostojno življenje, v katerem je koristen član družbe. Tak vložek se povrne.
In to velja tudi v nasprotni smeri: veliko se govori o prostovoljstvu kot o sredstvu, s katerim bi povečali empatijo. Pri tem pa ni dovolj reči: prostovoljstvo je nekaj lepega, doživite ga. Če na šoli naredijo še tako reklamo, se bo za prostovoljno delo izmed tisoč dijakov prijavilo le kakšnih dvesto. Tistih dvesto prepričanih, ki bi se prijavili ne glede na reklamo. Zadeva deluje šele, če je prostovoljstvo obvezno, kakor je v programu mednarodne mature: šele ko vsi izkusijo, kaj pomeni biti v neposrednem delovnem stiku s tistimi, ki imajo bistveno manj sreče kot oni, se pravi s starejšimi, hendikepiranimi in drugimi, se bo to poznalo. Marsikateri izmed tistih, ki pred začetkom najbolj godrnjajo, od te izkušnje največ odnese. In čeprav za to ne dobi ocene, je ta izkušnja del zahtev za opravljeno mednarodno maturo.
Pogledi, št. 10, 23. maj 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
