Trije grehi slovenskega filma
Foto: Aleš Černivec
11. 03. 2014
»Za civilizacijo, kakršna je naša, je odsotnost ustreznih podob ravno tako huda kot izguba spomina.« Werner Herzog
INT. PARIZ, CAFÉ DES 2 MOULINS - DAN
V kavarni mrgoli črnolask.
Dve japonski dekleti s frizurama na zvonec srebata kavo iz drobnih šalic. Ena od njiju dvigne telefon, obrazka se stisneta med robove zaslona, iPhone zajame selfie. Fotografirata še, kar pred njiju postavi natakar. Nato se vsaka zase zatopi v svoj crème brûlée: prisluhneta hrustanju zapečene skorjice pod žličkama.
* * *
Eno leto mineva odtlej, ko so v Filmsko iniciativo povezani filmarji objavili Smernice razvoja slovenske kinematografije. Takrat so zapisali: »To področje je v veliki meri prepuščeno samemu sebi, brez razvojne vizije, ki bi jo morala skupaj s filmsko stroko oblikovati oblast.« Smernice še zmeraj služijo kot pripraven seznam križev slovenske kinematografije: navajajo nesorazmerno zategovanje pasu na področju filma, problematično zmanjševanje lastne produkcije javne RTV, nedoseganje ciljev Slovenskega filmskega centra (SFC), zaostanek v promociji Slovenije kot privlačne filmske lokacije itn.
Po objavi Smernic so se začele sestajati delovne skupine, razmišljale so o tem, kako slovenskemu filmu pričarati svetlejšo pot. Sledila je najbolj sistematična in množično angažirana razprava doslej. »Filmska iniciativa je povezala veliko večino filmskih ustvarjalcev in delavcev v sektorju produktivne in reproduktivne kinematografije,« pravi režiserka Barbara Zemljič. »Po letu dni smo postali ključni sogovornik oblasti in zakonodajalcev in si trenutno želimo, da bi bila naša vizija slovenskega avdiovizualnega sektorja upoštevana v novonastajajočem zakonu o SFC. Nujno je uvesti zunajproračunske vire financiranja kinematografije, ker smo ena redkih držav v EU, ki tega nima urejenega. Tu pa je tudi še (ne)delovanje RTV Slovenija in njeno neizpolnjevanje z zakonom določenih obveznosti do kinematografskih filmov ter do lastne igrane in dokumentarne produkcije.«
* * *
Ker kot (tudi filmski) avtor prihajam z drugačnega, humanističnega ozadja, kader slovenske filmske pokrajine gledam nekoliko s strani; in ob robu trepeta še drugačna nesnaga (kot bi jo površen asistent kamere pozabil ostraniti s filmske kasete). Moj pogled, namenoma generacijsko zaznamovan in idealističen, ima tri opombe – in vse klijejo iz siceršnje družbene klime.
I. Vsi bi scenarij
Vsi: produkcijske hiše, televizije, režiserji. Po možnosti takega, ki je takoj pri roki, ki je dober in ki nič ne stane. Pomislimo: koliko nebotičnikov poznamo, ki jih nihče ni naročil in nihče plačal? V Los Angelesu je t. i. špekulativni scenarij (spec-script) velika osebna žrtev, ki je vsaj načeloma lahko nagrajena s sorazmerno velikim uspehom. V Sloveniji je drugače.
Dejstvo, da slovenskemu filmu primanjkuje dotoka kvalitetnih scenarijev, privede do tega, da scenaristične polomije kot Piran/Pirano ali Osebna prtljaga (katerih labodji spev je bil v veliki meri zapečaten že v Courier New – scenaristični tipografiji), zlahka zdrsijo mimo vseh instanc, ki naj bi bile dovolj usposobljene, da preprečijo nadaljevanje procesa pred korekcijo.
Potem je tu apatija na strani tistih, ki naj bi aktivno iskali vsebino: vodilni kader na POP TV se je mesec dni nazaj pridušal, da v Sloveniji »pač ni ustreznih piscev«. »Ni jih« iz več razlogov, med katerimi še najmanj drži ta, da jih tudi zares ni. Bolj je tu na delu neustreznost in cinizem tistega, ki to izreka: gre za nepoznavanje terena, neodgovornost do okolja, v katerem deluje. Kajti razmere se hitro spreminjajo.
V državi trenutno premoremo (vsaj) peščico takih, ki so na tujih univerzah dokončali specializirani podiplomski študij scenaristike. Vsaj eden se trenutno šola na prestižnem AFI (American Film Institute). Ljubljanska Akademija za gledališče, radio, film in televizijo je zagnala svoj lastni program. Ti ljudje so (ali so bili) podprti z državnimi sredstvi in štipendijami. Med njimi so brezposelni. Skupne platforme slovenskih scenaristov za zdaj res ni, a do njih ni težko priti. Ko sami kontaktirajo/-mo odgovorne, od teh običajno ne dobijo/-mo odgovora ali pa le bežen interes, ki praviloma hitro mine. Lahko pa je še huje: scenaristov angažma včasih naleti na odziv in sledijo številne ure dela. Neplačanega, jasno.
Delo na tako kompleksnih projektih, kot so serije, sit-comi, televizijski in celovečerni filmi, zahteva zavezo. Zavezo delodajalca ustvarjalcu, (sploh če govorimo o televiziji) aktivno in metodično vzgajanje svojega kadra. Televizijski producent z očmi za hiter zaslužek v tem primeru ne more pričakovati, da bo po stari navadi vkorakal na založeno tržnico z belim blagom in si zbarantal najboljšo storitev za najbolj sramotno ceno: in to ga jezi. Za drugačen pristop nima ne intuicije ne duha ne potrpljenja. Rad pa bi domače, ker imajo njegovi gledalci to radi.
Snovanje celovečernega scenarija ali konkretne serije lahko traja od pol do enega leta in pisec nima prav veliko B-planov. Če napišeš roman, ga boš prej ali slej nekako izdal; filmski scenarij je pri nas večinoma dogovorjen vnaprej. Če film ni posnet, je šlo delo v nič, scenarij je le polizdelek in obtiči v omari – dejstvo, ki bi moralo biti kompenzirano s primernimi postavkami za razvoj.
Kako gre to skupaj z okoljem, v katerem je izkoriščanje delovne/kreativne sile prej pravilo kot izjema (samo poglejmo še veliko težavnejši gradbeni sektor)? Kako s producenti, ki se ne držijo dogovorov in ki jim manjka osnovna komunikacijska higiena? Z okoljem brez osnovne etike?
Problem v osnovi zveni znano: imamo sposobne mlade ljudi, vprašanje pa je, ali jih znamo poiskati in primerno angažirati, preden pobegnejo iz države. Se bomo vedno zanašali le na naključne dosežke posameznikov, ki slučajno obtičijo tu, namesto da bi krojili kvaliteti prijazno atmosfero?
II. Vsi smo ena sama srečna družina
Seveda nismo. Medtem ko komercialni radii, farmacevtska industrija in ostale gospodarske panoge svojim zaposlenim plačujejo delavnice timskega dela (kjer ozaveščajo mehanizme človeške komunikacije), je zaščitni znak (ne le) naše izobrazbe akutno nepoznavanje skupinske dinamike. Duha ignorance v rokovanju z ljudmi posledično podeduje tudi film, ki je, ironično, ekipno početje.
Medtem po Nemčiji rastejo podiplomske šole serijske scenaristike, ki slušatelje učijo avtorskega altruizma, sodelovanja v dobro zgodbe (več glav si več izmisli in hitreje), za čtivo si izbirajo priznane pisce s področja upravljanja uspešnih podjetjih, se ozirajo v uspešne ameriške writers' roome itn. Ne le, da se Nemci hitro prilagajajo novim trendom in zaznavajo priložnosti vedno bolj donosnih in popularnih serijskih formatov (mi pa se bomo čez leta čudili, kako za vraga jim je uspelo – kot zdaj Dancem); na ta način vzgajajo higienski minimum ljudi, ki bodo dobro delovali vsaj v televizijskem, če že ne v filmskem okolju, ki bodo znali ekipno krojiti zgodbe in ne bodo klonili pod pritiskom najhitrejših rešitev. Njihova prednost je očitna: težaško pot shajanja z drugimi so prehodili in poznajo njene prednosti.
In tu je manko kolegialnega duha. Dve leti nazaj je Samo Rugelj v uredniškem zapisu v Premieri (v katerem je sicer naklonjeno pisal o Goranu Vojnoviću) opažal, da slovenski režiserji praviloma ne hodijo na premiere svojih kolegov. Vsak (ne le) filmski delavec bi se moral vprašati: koliko priložnosti dajem ljudem okoli sebe, ali me zanimajo, navdihujejo, kako jih lahko najbolje angažiram (in torej – osmislim)? Kako funkcioniram v ekipi in ali zares poznam svojega sodelavca, njegove prednosti, njegova znanja? Drug drugega zlahka osmišljamo, se motiviramo, če se bolje poznamo. In težaško filmsko delo je lahko tudi nepozabna skupinska avantura.
Tu je še navezovanje stikov preko meja, na katere bi v nastajajoči transevropski identiteti mladi filmarji morali planiti z vsem žarom, se povezati s sebi podobnimi. Pred nami morda leži še neodkrita dežela razvoja evropskih žanrov. Škoda bo, če bomo manjkali pri njenem odkrivanju.
Kajti ne le marketinški eklekticizem in vizija, potrebne so staroverske vrednote: zgodba kot dragoceni dosežek človeškega duha. Skromnost in radovednost. Strast in pogum. Kot je vedel enciklopedist Diderot, je za vsako, sploh sofisticirano početje, ne nazadnje treba »imeti (košček) jajc«.
III. Filmski avtor = Bog
Mlada ameriška scenaristka Juliana Lima (ki trenutno deluje v Münchnu) je v soočenju z bavarskim filmskim prostorom doživela manjši kulturni šok, ko je odkrila, kako monolitno pojmujejo vloge v tamkajšnji industriji in koliko energije gre za postavljanje ljudi na »njim ustrezna mesta«: »Več stvari znaš (pri filmu), bolj te v New Yorku cenijo! Tu pa je ravno obratno,« se je pridušala, »sumljiv si.«
Filmski marketing se je v kombinaciji z avtorsko teorijo ugodno cepil na staro evropsko ljubezen do elitnega in proizvedel optiko, ki v praksi maliči vlogo filmskega avtorja: slednji mutira v norega egocentrika, ki naj se ne ozira na žrtve in brezkompromisno zasleduje svojo (nedodelano) vizijo. Ta koncept je, mimogrede, zaplodil generacijo slovenskih filmarjev (ki so zdaj v svojih štiridesetih ali zgodnjih petdesetih) in katerih ljubezen do sebe je povečini presegla kvaliteto njihovih filmov. Infantilni ustvarjalni vzorci so nekaj, kar naša kultura (vsaj pasivno) neguje in spodbuja. Filmskega poeta, kot je Werner Herzog, pač ne moreš sistemsko vzgojiti. Herzogi vzniknejo kot reakcija na mainstream. A tudi mainstream je treba najprej postaviti.
Živimo v shizofrenem času, ko smo priča izraziti fragmentaciji in razpršenosti, svobodnjaštvu, obenem pa kot tiha vrednota ostajajo monolitni sistemi in vloge. Ljudi, ki so še kar uspešno zmožni prvega, gledamo navzdol, namesto da bi v njih prepoznavali (skupini) potrebna protitelesa za očitne nevarnosti, ki jih razpršenost (dela na raznih projektih) prinaša.
Pogrešati je tudi aktivno meritokracijo v javni ustanovi. Avtorji na RTV Slovenija pogosto jamrajo, da njihovo delo ni opaženo. Karkoli narediš, slabo ali dobro, je deležno enakega odziva. In tu je še nujno povezovanje disciplin. Ne fahidiotstvo, pred kakršnim svari glasbenik Drago Ivanuša v nedavnem intervjuju za Sobotno prilogo Dela. Mnogim režiserjem ne bi škodila podkovanost v humanistiki, sodelavci z raznolikimi znanji, konkretne izkušnje z drugih področij. (Tudi Ingmar Bergman je začel kot stock scenarist v filmskem studiu.) Glede na to, da lepo število najbolj produktivnih filmskih režiserjev malce starejše generacije ne prihaja z AGRFT, so presenetljivo trmasto prisotni tudi ostanki akademijskega elitizma. Kakršenkoli elitizem pri tako eklektični umetnosti, kot je film, pomeni lahko le uniformiranost, samozadovoljstvo in smrt.
Duh časa neizbežno veje po slovenski avdiovizualni pokrajini tudi, ko beseda nanese na televizijske monopoliste. Čas je, da se izvijejo iz samozadovoljnega dremeža idiotske lepotice in si vzgojijo ambicijo in vizijo, ki presega kupovanje licenc (!) za Lepo je biti sosed (prve tri sezone od šestih so nastale po slovaški predlogi, druge tri so bile tudi napisane pri nas). Bolj anahrono in nemoderno, kot se to sliši, bolj je potrebno. Dlje časa ko bo lepotica spala in sanjala svojo zaprašeno lento, grša bo in prej nam bo vnemar.
Stvari pa se spreminjajo, tudi na bolje, mnogi mlajši filmarji so ustvarjalci, ki se povezujejo in se zavedajo doprinosa kolegov in kolegic z raznih področij. Obstajajo korektni producenti in starejši filmarji. Tudi na televizijah se po polžje nekaj premika: pozdraviti gre projekte, ki želijo biti v koraku s časom, čeprav so scenaristično še krhki (Življenja Tomaža Kajzerja). A prevladujoča kultura ostaja in treba jo je zaznati, da jo lahko odvržemo.
* * *
Kajti vsak film, ki ne obstaja, je izgubljena priložnost, da se nekdo zaljubi vanj. Filmske zgodbe nam odčarajo banalnost vsakdana in jo nadomestijo s pomeni, s čarovnijo. Ta objame japonski dekleti v kavarni in ju povede v skrivnostni svet Amélie Poulain, obiskovalca vetrovnega mesteca ob Jadranski obali zvrtinči v pokrajino Fellinijevega Amarcorda, planinca v Trenti spomni na slepo Mojco. So sanje o filmskih mesečnikih, ki sanjarijo tudi pri nas, preveč? Alternativa je že zdaj samo ena: imperij anglofonije.
Od sedanjosti vedno ostanejo le zgodbe in podobe: mar hočemo, da nam jih krojijo drugi? In z njimi naše spomine?
–
Urban Zorko je literarni kritik in publicist, soustvarjalec filma Zelena utopija (2013)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
