UEFA, ECB in NK MB
11. 02. 2014
Evropska nogometna zveza UEFA si prizadeva v delovanje klubov uvesti transparentnost in vzdržni model poslovanja. Podobno kot Evropska centralna banka se v spremenjenih globalnih pogojih delovanja poskuša prilagajati konkurenci in ostati evropska. Nogometni Maribor svojo vlogo v tej zgodbi igra morda celo predobro.
Evropski piramidni športni model je globoko zakoreninjen v evropski civilni družbi in je seveda tudi pomemben odraz evropske kulture in evropskega odnosa do vrednot v športu. Ker je postavljen na demokratičnih temeljih, so evropska ligaška tekmovanja – v nasprotju s profesionalnimi ligami v ZDA, kjer so sistemi zaprti in kjer so lastniki ekip ali franšiz, kot jim tudi pravijo, kartelsko povezani in sami odločajo o vsem – odprta za vse. To v preprostem jeziku pomeni, da lahko ekipa iz lige izpade ali se vanjo uvrsti. To v preprostem jeziku pomeni, da so baza piramide amaterska moštva, da so vrh piramide najuspešnejša moštva v največjih ligah in da med njimi stoji most finančne solidarnosti. Tako naj bi bilo. Zaradi priljubljenosti in obsega poslovanja je najboljši in tudi najuspešnejši primer evropskega modela urejenosti športa UEFA (Evropska unija nacionalnih nogometnih zvez), ki je šla v zadnjih dvajsetih letih skozi nekaj dramatičnih prelomov in se vmes trudila ostati zvesta načelom solidarnosti. Ali vsaj ohranjati solidarnost v izrazito kapitalističnem in izjemno kompleksnem svetu evropskega klubskega nogometa, katerega vrhunec je seveda Liga prvakov, s katero upravlja UEFA.
Liga prvakov od evropskih klubov zahteva dvoje: na prvem mestu je načrtna vzgoja igralcev in »osebnosti« kluba ter s tem večanje vrednosti klubske blagovne znamke, kar počno mali veliki klubi, kot so Ajax, Genk in tudi Maribor. Zlatko Zahovič namreč v vlogi športnega direktorja in seveda bivšega zvezdnika, ki se je posla učil od agenta Joseja Veige, obvladuje slovenski klubski nogometni trg, v Mariboru pa je z ekipo ustvaril pogoje dela in tudi finančnega poslovanja, ki so idealni ali pa celo presegajo realne zmožnosti. Predsednik UEFA Michel Platini je zaljubljen v klube, kakršni so Ajax, Genk ali Maribor, ki torej ustvarjajo in obenem finančno vzdržno poslujejo. To je bistvo nogometa, tako je bil zamišljen.
Na najvišji ravni Liga prvakov od klubov iz petih največjih evropskih lig (angleška, francoska, italijanska, nemška in španska) zahteva kompleksno lovljenje ravnotežja med vzgojo lastnih igralcev, bitko za največje talente, zdaj že skoraj kjerkoli po svetu, sklepanjem dolgoročnih partnerskih pogodb z multinacionalkami in hlastanjem po karseda ekskluzivnem statusu, po možnosti absolutni prevladi v domačem prvenstvu. Nad tem Platini ni navdušen, a to so naravne zakonitosti evropskega klubskega nogometa, ko gre za zgodovinsko prestižne dvoboje in s tem za finance.
Michel Platini je moderni nogometni Robin Hood
Predsednik UEFA Michel Platini si je ob prevzemu ene najvplivnejših funkcij v svetu nevladnih organizacij postavil osebne cilje, ki jih je neposredno povezal s cilji evropske krovne nogometne zveze. Platini se je namreč živo spominjal dni, ko je bil še deček, njegov oče pa trener in so bila evropska klubska tekmovanja jasno razdeljena: prvaki in samo prvaki so igrali v najbolj cenjenem Pokalu državnih prvakov, drugo- in tretjeuvrščeni v domačem prvenstvu sta igrala v tekmovanju za Pokal UEFA, zmagovalci domačih pokalov so se merili v Pokalu pokalnih prvakov.
Ali ni bil to vendarle bolj razumno in predvsem bolj pregledno postavljen sistem, ki sta ga sredi devetdesetih let 20. stoletja podrla Bosmanov primer in preboj plačljive televizije, najprej v Angliji in potem še drugod po Evropi? Ko je bil namreč povprečni belgijski profesionalec Marc Bosman leta 1990 brez pravic, da bi po izteku pogodbe sam odločal, kje in kako bo nadaljeval nogometno pot, se je odpravil pravico iskat na evropsko sodišče in zmagal v sodnem prerivanju dveh idej: civilne evropske o prostem pretoku delovne sile za vse državljane Evropske skupnosti in zato tudi za profesionalne nogometaše; in seveda povsem nogometne, kajti klubi so imeli do konca leta 1994 absolutno pravico do razpolaganja s pogodbami igralcev tudi po njihovem izteku. Za finančno stabilnost klubov je bilo to izjemnega, vitalnega pomena. A interno pravilo UEFA je kršilo evropsko ustavo.
Bosmanova zmaga, ki njemu samemu kot igralcu ni prinesla ničesar razen mesta v zgodovini prelomnic evropskega klubskega nogometa, je sprožila ekspresni eksodus nogometašev z vzhoda Evrope, kjer se je po padcu berlinskega zidu sesul prej skrbno načrtovan državni način financiranja in so začeli na mesta predsednikov klubov vdirati tranzicijski in vojni dobičkarji tipa srbski kriminalec Arkan. Edini kapital prej velikih klubov z Vzhoda Evrope so ostali igralci. V velikih preživetvenih stiskah so začeli proti Zahodu potovati vse mlajši igralci in z njimi tudi njihove pogodbe in substanca klubov.
Med komercializacijo in evropskimi vrednotami
Platiniju, velikemu nogometnemu romantiku in v osemdesetih letih 20. stoletja edinemu izzivalcu Diega Maradone v boju za uradni in neuradni naslov najboljšega nogometaša na svetu, sta šli že dolgo pred prihodom na mesto predsednika UEFA na živce »berlusconizacija« in »murdochizacija« Evrope in še posebno evropskega klubskega nogometa. Zato je v prvem koraku spremenil sistem uvrščanja v potencialno finančno visoko donosno Ligo prvakov, povsem prirejen klubom iz najbogatejših lig, in dosegel, da so se v zadnjem krogu predtekmovanj med seboj začeli meriti klubi iz razmeroma obskurnih evropskih lig, kot sta na primer slovenska in hrvaška.
Soočenje zagrebškega Dinama in Maribora v zadnjem krogu kvalifikacij lanske Lige prvakov je bilo ena izmed Platinijevih malih osebnih zmag, ko se je lotil uveljavljanja pravil fair playa v evropskem klubskem nogometu. Še pred nekaj leti bi se namreč zgodilo, da bi Maribor in Dinamo že krog prej dobila ali drug drugega ali podobno močan klub, nekdo bi odpadel in se običajno v nerealnem poskusu preboja v skupinski del tekmovanja srečal s četrto- ali petouvrščenim klubom angleške, nemške, italijanske, španske ali francoske lige.
Hkrati se je Platini lotil tudi reševanja velikih finančnih težav vsaj polovice evropskih klubov. Od 650 profesionalnih klubov v Evropi jih namreč več kot polovica deluje z izgubo, nekateri z obvladljivo, mnogi pa tudi z neobvladljivo. Milanskemu Interju je na primer v zadnjih petnajstih letih uspelo pridelati milijardo in pol evrov kumulativne izgube. To je bila cena, ki jo je bil nekdanji predsednik Massimo Moratti pripravljen plačati za naslov evropskega prvaka v sezoni 2009/10 (klub je tedaj treniral sloviti Jose Mourinho). Pred začetkom sezone 2013/14 je 70-odstotni delež kluba prodal indonezijskemu poslovnežu Ericku Thohirju. Celo v Italiji je klubska srebrnina začela prehajati v tuje roke.
Danes spet finančno in igralsko zdrava Borussia iz Dortmunda je bila zaradi finančnih akrobacij leta 2006 tik pred bankrotom – in to kljub vselej razprodanemu stadionu, ki sprejme 76.000 gledalcev. Zaradi primera Borussia so Nemci s hitro sprejetimi novimi pravili in ureditvijo klubov, v katerih namesto zasebnih lastnikov odločajo prezidiji, izvoljeni na skupščinah klubov, naredili finančni red. Francoski klubi zaradi strogih finančnih nadzorov dolgo sploh niso bili v krizi in bodo vanjo vstopili zaradi tako imenovanega Hollandovega davka, sprejetega ob koncu leta 2013, po katerem bodo na vsako plačo igralca nad milijonom evrov plačali 75-odstotni davek.
A večina klubov v angleški, španski in italijanski ligi je že v drugi polovici devetdesetih in še bolj v razuzdanem prvem desetletju tretjega tisočletja zabredla v visoke, skoraj neobvladljive finančne dolgove. Platini je v strahu pred propadom večjega števila klubov konec leta 2009 predlagal sprejetje pravil za finančni fair play, ki ga je domnevno, tako je vsaj trdil, takoj podprla večina predsednikov klubov. Platini je ob predstavitvi tega predloga dejal, da to ni politični poseg v delovanje klubov, ampak mehanizem, ki bi športne direktorje in predsednike, pripravljene na visoka finančna tveganja, da bi le dosegli rezultatski uspeh, obvaroval pred njimi samimi. Želel je tudi, da bi klubi za plače igralcev ne porabljali več od razpoložljivih sredstev in pri tem torej ne bi računali na velikanske donacije bogatih lastnikov, ki pa so na čelu le redkih evropskih klubov. Stefan Szymanski, profesor ekonomije na Imperial Collegeu v Londonu, in Simon Kuper, nogometni antropolog ter nogometni komentator pri časniku Financial Times, sta v knjigi Soccernomics sicer podprla Platinija, a Kuper je pozneje ugotavljal, da je gorivo nogometnega posla iracionalno odločanje in da v nogometu in samo v nogometu to deluje.
Angleži ne želijo večje regulacije poslovanja
Najbolj odločno so se sprejetju finančnega fair playa uprli Angleži, kajti po njihovem mnenju je to poseg v mehanizme svobodnega trga. To je logično, londonski City ustvari 25 odstotkov prihodkov Londona in si zato sam piše pravila poslovanja. In angleški Premiership je najbolj priljubljena in tržno najbolj donosna liga na svetu.
Za vsak primer, če bi se regulativa UEFA zaostrila in imela politično podporo EU na najvišji ravni (UEFA ima v Bruslju pisarno od leta 2004; uradno za »dnevno usklajevanje aktivnosti obeh organizacij«), so se na primer arabski lastniki super bogatega Manchester Cityja in tudi kluba Paris St. Germain že domislili rešitve. Tako šejki iz Abu Dabija, ki kraljujejo v Manchestru, kot šejki iz Katarja, ki so vladarji nogometnega Pariza, so podpisali nerealno visoke sponzorske pogodbe z naftnimi, telekomunikacijskimi in turističnimi podjetji, ki so tako kot klubi tudi v njihovi lasti. Zneski pogodb na leto v glavnem presegajo proračune večine evropskih klubov – pravilo finančnega fair playa pa vrednosti sponzorskih pogodb seveda ne opredeljuje ali omejuje.
A kljub vsemu bogastvu se zdi, da vzdržni poslovni model nemške Bundeslige zmaguje in da bo v spremenjenih pogojih poslovanja zmagoval vse bolj prepričljivo, saj klubi porabljajo le sredstva iz naslova nogometnih dejavnosti oziroma dejavnosti, povezanih z delovanjem kluba. To je gotovo všeč Platiniju, ki se mora na čelu UEFA vesti kot predsednik uprave kolosalne multinacionalke in kot mili izvršni direktor dobrodelne organizacije hkrati. UEFA je namreč zakonita lastnica in upraviteljica intelektualne lastnine, pod katero sodijo vsa klubska tekmovanja na evropski ravni, tudi super donosna Liga prvakov ter evropsko prvenstvo, in hkrati neprofitna organizacija, ki večino dobička razdeli med svoje članice. Torej nacionalne zveze in klube.
*************
Publicist Jaka Lucu je kot prvi Slovenec končal FIFA Masters, podiplomski študij športne zgodovine, športnega menedžmenta in prava v športu.
Pogledi, let. 5, št. 2, 22. januar 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
