Uhajanje podatkov in javni interes
Res zanimivo pa njegovo pisanje postane, ko se vpraša, kaj bi se zgodilo, če bi do stika in dogovora vendarle prišlo? Z neprikrito samozavestjo zatrdi, da bi časnik ravnal enako, kot je: določil bi izkušene novinarje, da temeljito pregledajo material, najdejo vsebine, ki so povezane z javnim interesom, pri objavi pa bi izjemno pazil, da ne bi ogrozil vojakov na terenu ali morebitnih informatorjev. Prepričan je, da bi objava tudi v tem primeru dosegla veliko odmevnost – a prizna, da vendarle ne tolikšne, kot jo je; delno zato, ker bi varovali svojo konkurenčno prednost, delno zaradi pravne zaščite medija in vira, pa tudi vseh v dokumentih omenjenih oseb. Seveda bi bile spregledane tudi številne lokalne zgodbe, denimo slovenska o pogajanjih o sprejemu zapornika iz Guantanama.
Je pa Keller mnenja, da bi imel Manning v prihajajočem sodnem procesu več možnosti za blažjo obravnavo, če se ne bi povezal z bolj ali manj samoniklo izobčensko organizacijo, ki se odkrito ponaša s svojim nasprotovanjem ameriškim interesom. Poudarja tudi, kako zahtevno in verjetno napeto bi bilo razmerje med časnikom in »živčnim, jeznim, težavnim mladeničem, ki je bolj kot dokaze za problematično ravnanje vlade ponujal možnost za iskanje morebitno relevantnega materiala v morju skrivnosti«. Seveda ne dvomi o tem, kako skrbno bi varovali njegovo identiteto (konkurenčni Washington Post dobrih trideset let vse do smrti vira ni izdal, kdo jih je napotil v smeri, ki se je razvila v afero Watergate), se je pa Manning razkril kar sam v dopisovanju z nekim drugim hekerjem, ki ga je nato prijavil oblastem. Poleg tega je v digitalni dobi kajpak tudi mnogo težje zakriti sledi za seboj. Keller tudi trdi, da bi Manninga v primeru sodelovanja po aretaciji osebno podprli in javno zahtevali humano obravnavo ter da bi med drugim ostro nastopili proti zapiranju v samico in podobnemu.
Obenem pa je zelo jasen, da bi Manningu vnaprej povedali, kako gre za njegovo osebno odločitev, za katero bo moral tudi sam prevzeti posledice. Prvi amandma ustave ZDA kajpak zagotavlja svobodo tiska, vendar ta ne zadeva tistih, ki so prisegli, da bodo varovali državo in njene skrivnosti. Keller navaja primer izpred skoraj pol stoletja, ko je nekdanji uslužbenec obrambnega ministrstva, pozneje pa razvpite korporacije RAND Daniel Ellsberg NYT predal t. i. Pentagon Papers o skrivnih političnih kalkulacijah Johnsonove administracije v zvezi z vojno v Vietnamu – in ki je bil zato prav tako na sodišču, a v ozračju Watergata izpuščen zaradi procesnih napak, čeprav mu je sprva grozilo celo 115 let zapora. (Ellsberg je danes pri dobrih osemdesetih eden bolj zagrizenih Manningovih podpornikov.)
Keller pa je nedvoumen v svojem prepričanju, da bi v primeru predaje materiala Timesu ne moglo priti do objave nepregledanih depeš, ki si jo je dovolil Wikileaks in s tem ogrozil številne ljudi, ki niso le morebitni sodelavci ali zgolj sogovorniki predstavnikov ameriške države, temveč morda tudi zagovorniki človekovih pravic ali nedeklarirani disidenti v represivnih režimih. Morda celo malce zavistno pripomni, da bi brez Manningove pomoči tako široka javnost sploh ne izvedela za WikiLeaks. Projekt je obstajal že leta prej, a šele z Manningovo pošiljko so zadeli res v polno. Keller ne skriva svojega odpora do ustanovitelja WikiLeaksa Juliana Assangea, ki je po dostopnih podatkih še vedno pod diplomatsko zaščito na ekvadorskem veleposlaništvu v Londonu; če bi ga zapustil, bi ga Velika Britanija po sodnem nalogu izročila Švedski, kjer je obtožen dveh (precej nejasnih) spolnih prestopkov – njegovi zagovorniki pa domnevajo, da bi bila to le vmesna postaja do izročitve ZDA, kjer bi se znašel pred podobnimi obtožbami kot Manning: ta se je že izrekel za krivega v zvezi z dejanji, ki mu lahko prinesejo do 20 let zapora, vojaški tožilci pa ga poskušajo obremeniti še s »pomočjo sovražniku«, kar v kazenski politiki pomeni dosmrtno ječo brez možnosti pogojnega izpusta.
Izkušeni novinar Keller, dopisnik iz Moskve v času razpada Sovjetske zveze ter iz Južnoafriške republike v času konca apartheida, išče razloge za Manningovo dejanje: njegove izjave ga le še bolj begajo, podobno kot na začetku članka navedena izjava o tem, zakaj se je raje odločil za WikiLeaks kot za ameriške časnike. Manning je v spletnem dopisovanju s hekerjem Adrianom Lamom, ki ga je objavila revija Wired, omenjal svojo željo po »odprti diplomaciji«, tudi po »globalni anarhiji«, med zaslišanji v Fort Meadu pa je kot povod navedel svoj gnev zaradi »kolateralnih človeških žrtev v protiterorističnih operacijah za zatiranje uporniških gibanj«. To ga je spodbudilo k »beleženju dejanske cene vojn v Iraku in Afganistanu«, kar ga je privedlo do potrebe, da bi »davkoplačevalcem omogočil vpogled v zakulisne dogovore in očitno kriminalne dejavnosti v temnem podpalubju diplomacije«.
Keller na dveh mestih omeni zelo ostro politiko aktualne ameriške vlade do uhajanja zaupnih podatkov in jo označi celo kot »srhljivo«, ne pušča pa dvoma o javnem interesu v podobnih primerih. Skrbi ga predvsem to, da tako v Assangeovem kot v Manningovem početju vidi več osebne frustracije kot javnega interesa. Tako pri Pentagon Papers kot pri aferi Watergate je šlo za material drugačnega kalibra.
Pogledi, let. 4, št. 6, 27. marec 2013