Z nujnimi spremembami ustave do boljše demokracije
Foto: Dokumentacija Dela/Joco Žnidaršič
25. 06. 2011
Ni veliko upanja, da bo katera koli od nujnih ustavnih sprememb sprejeta, saj bo vsako od njih iz tega ali onega razloga zavrnil ta ali oni del politike. Prav tako je zanimivo, da zagovorniki korenitih ustavnih reform nočejo podpreti niti najmanjših izboljšav, ki jih enotno predlaga ustavnopravna stroka. A katere spremembe bi bile dejansko nujne?
Ustava se vsakodnevno spreminja, je torej živ organizem in odprta knjiga, ki novo vsebino dobiva z razlago pri sprejemanju zakonov in drugih predpisov. Ko gre za področje varstva pravic pa zlasti ustavno sodišče in Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) ne dovolita ustavi in evropski konvenciji, da bi stagnirali. Sproti prilagajata oba dokumenta razvoju klasičnih človekovih pravic na podlagi ustvarjalne in razvojne razlage konvencijskih in ustavnih določb. Na ta način, z (re)interpretacijo (»prerazlaganjem«, kot to poimenujeta urednika revije Revus) ustave, bo slednjo mogoče tudi v prihodnje posodabljati. Še posebej bi veljalo razčleniti in razviti tudi ustavna načela socialne države, konkretizirati socialno funkcijo lastnine in socialno-ekonomske pravice.
Manj možnosti za uspeh imajo tiste, sicer nujne izboljšave ustave, ki niso posvečene človekovim pravicam in jih ni mogoče spreminjati z razvojno interpretacijo ustavnih določb ali jih vsiliti Sloveniji preko mednarodnega prava in sodb ESČP. Za takšne spremembe je nujno zbrati dvotretjinsko večino vseh poslank in poslancev, kar pomeni vse glasove vsakokratne koalicije in še pomemben del glasov opozicije. Izbral sem štiri take spremembe ustave, ki so po moji presoji nujne in zrele za sprejem.
Prva je bolj ali manj izdelana in naj omogoči kakovostno in učinkovito delovanje ustavnega sodišča. Če bi bila sprejeta, bi ustavno sodišče sprejemalo kakšnih petnajstkrat manj odločitev kot doslej. Vendar bi bile njegove odločitve bolj domišljene in bi reševale najpomembnejša ustavnopravna vprašanja ter sankcionirale najhujše kršitve človekovih pravic. Namesto sedanje, t. i. negativne selekcije, pri kateri prevladujejo zavrženja pobud in ustavnih pritožb, bi ustavno sodišče dobilo možnost pozitivne selekcije. Ta pomeni svobodno izbiro takšnih primerov, ki so najbolj pomembni za varstvo ustavnih pravic posameznika ter za varstvo in razvoj sistema človekovih in manjšinskih pravic.
Drugo spremembo bi ustavnopravna stroka (pa tudi ljudje) bržkone sprejela z aklamacijo, ker bi omogočila učinkovito razrešitev takšnih blokad v delovanju parlamentarnega sistema, kot se v zelo ostri obliki trenutno kažejo v Sloveniji. Rešitev je enostavna. Neposredno izvoljeni predsednik republike bi še naprej imel enako omejene pristojnosti kot doslej. Dobil bi samo eno novo: v primeru vladne krize bi lahko samostojno presojal, kaj je boljše za državo – takojšen razpust državnega zbora in razpis predčasnih volitev ali oblikovanje prehodne (morda t. i. strokovne) vlade do rednih volitev. Dokler se to ne zgodi, se ne moremo sprenevedati, kot da bi ustava videla reševanje vladne krize samo ali predvsem v razpisu predčasnih volitev, saj daje prednost ohranjanju obstoječe vladne garniture in poskusom za oblikovanje nove, ki naj deluje do rednih volitev. Predčasne volitve obravnava kot nekakšno zadnjo možnost za primer, če ni mogoče oblikovati niti manjšinske vlade.
Tretja sprememba zadeva referendume. O slabostih veljavne ureditve sem pisal takratnemu predsedniku ustavne komisije tik pred (!) sprejemom ustave: »Referendum, ki ga lahko izsilijo državni svet, ena tretjina poslancev v državnem zboru ali 40.000 državljanov, je sredstvo, ki bo omogočilo blokado odločanja v parlamentu, zlasti še nekaj desetletij – preden bomo postali demokratična družba, ki se lahko primerja na primer s Švico. Predlog je zelo enostaven: referendum lahko izsilita skupaj (kumulativno) tretjina poslancev in državni svet (morda celo ob pogoju, da je za to tudi 40.000 državljanov). To bi onemogočilo prepogosto (zlo)rabo referenduma ...«
In kako gledam na spremembo ustave glede referenduma danes? Ne gre za to, da bi s spremembo kakor koli preprečevali vseljudsko glasovanje o pomembnih zakonih, s katerimi se ljudje ne strinjajo. V državi, ki je nastala na podlagi referenduma (točneje plebiscita), bi bilo vse drugo enako zanikanju 1. člena ustave o demokratičnosti slovenske ustavne ureditve. Na novo bi bilo treba definirati predvsem eno ključno vprašanje: Kakšna večina mora biti dosežena, da bomo referendumski izid lahko priznali kot legitimno odločitev ljudstva, ki naj izniči odločitev, izglasovano v državnem zboru? Določiti je treba dodatni pogoj, pod katerim določen, že izglasovan zakon ne bo uveljavljen, ker ga je zavrnilo ljudstvo na referendumu. Ta večina za zavrnitev zakona bi lahko bila ena četrtina ali ena tretjina vseh volivcev. Če bi danes veljala prva, potem bi zadnji trije referendumi zrušili zakone o pokojninski reformi, delu na črno in o arhivih; če bi veljala druga, ne bi padel nobeden od teh treh zakonov; če pa bi bila meja določena pri 30 odstotkih vseh volivcev, bi padel samo zakon o delu na črno, ne pa tudi druga dva. Prednost takšne rešitve pred predlogi za uvedbo kvoruma udeležbe na referendumu (kot jo na primer poznajo v Italiji) je v tem, da ni mogoče z bojkotom glasovanja onemogočati sprejema referendumske odločitve. Rezultat referenduma je odvisen od deleža volivcev, ki so glasovali proti uveljavitvi zakona in spodbuja privržence in nasprotnike zakona, o katerem se glasuje, da se udeležijo referenduma.
Vse te spremembe so bile že velikokrat predmet strokovnih in političnih analiz in razprav. O eni spremembi, ki sem jo že nekajkrat utemeljil, pa nikakor ne steče razprava in jo ponavljam zato, ker je po zavrnitvi pokojninske reforme pridobila na aktualnosti. To je predlog o znižanju starostne meje za pridobitev volilne pravice. Zame ni nobenega dvoma, da je današnja, t. i. Y generacija pri 15 ali 16 letih veliko bolj dozorela in usposobljena za sprejemanje pomembnih družbenih odločitev, kot sem bil sam v takšni starosti. Mladi so danes bolj razgledani, bolje informirani, sposobni zrelega komuniciranja ob uporabi novih informacijskih tehnologij. Parlament in politika na sploh se hitro starata in odtujujeta mladim, ki so enkrat tudi radikalno, z granitnimi kockami, pokazali, da sedanjih poslancev ne občutijo in ne priznavajo kot svojega predstavništva. Gre za iskanje odgovora na enostavno vprašanje: Ali je prav, da o usodi dolgoročnih reform soodločajo mladi, ki jih bodo živeli in neposredno občutili na svoji koži, ne pa očetje in dedi v njihovem imenu? Nič hudega ne bi bilo, če bi (za Avstrijo) ravno Slovenija pohitela z znižanjem starostne meje, saj so že med NOB vsi borci imeli volilno pravico in pozneje v delegatskem sistemu vsi zaposleni – ne glede na starost. Znižanje starostne meje je ena od poti, da pridemo ne le do novih obrazov v politiki, temveč tudi do boljših, v prihodnost usmerjenih rešitev.
Seveda ni veliko upanja, da bo katera koli od (teh) nujnih sprememb tudi sprejeta. Prvi spremembi nasprotuje tisti del politike, ki se boji učinkovitega nadzora nad ustavnostjo svojega delovanja, kadar je na oblasti. Drugo spremembo lahko preprečijo tisti, ki vsak dan zahtevajo predčasne volitve, istočasno pa z napadi na aktualnega predsednika države napovedujejo nasprotovanje možnosti, da bi dobil pravico razpustiti državni zbor v primeru vladne krize. Spremembe glede referendumov ne bo mogoče sprejeti, dokler bo vsakokratna opozicija ravnala, kot da ne bo nikoli na oblasti. In obratno. Četrta sprememba pa ima možnosti samo pri tistih strankah, ki bodo prej izračunale, da bodo z njeno pomočjo na naslednjih parlamentarnih volitvah dosegle boljši rezultat.
Zanimivo je, da zagovorniki korenitih ustavnih reform nočejo podpreti niti najmanjših izboljšav, ki jih enotno predlaga ustavnopravna stroka. In tako bodo nosilci vseh delov oblasti še naprej dolžni delovati na podlagi veljavne ustave in v okviru meja, ki jih določa ustava in dopušča ustavno sodišče kot njen varuh.
Dr. Ciril Ribičič je profesor ustavnega prava in nekdanji sodnik (tudi podpredsednik) Ustavnega sodišča Republike Slovenije.
Pogledi, št. 13, 22. junij 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
