Marijan Pušavec, Jakob Klemenčič: Alma M. Karlin, svetovljanka iz province (Forum Ljubljana)
Alma za začetnike
15. 01. 2016
Vse, kar ste želeli vedeti o Almi Karlin, si lahko preberete v stripovski biografiji Marijana Pušavca in Jakoba Klemenčiča, ki je pred kratkim izšla pri Stripburgerju, prav lahko pa bi jo videli tudi v znameniti ameriški zbirki For Beginners.
Z izidom Gatnikove Magne Purge pri Škucu leta 1977 je slovenski (in jugoslovanski) strip dokončno izgubil svojo nedolžnost in odrasel, saj so ga brali večinoma intelektualci, hkrati pa je do takrat stigmatizirano vejo likovne umetnosti suvereno postavil ob bok etablirani kulturi. Novi status medija sta s pridom izkoristila tudi ljubljanska Tribuna in zagrebški Studentski list, ki sta dve leti pozneje skupaj izdala Marxov Komunistični manifest v stripu Rodolfa Marcenara. Čeprav je samo slovenska izdaja izšla v relativno visoki nakladi 5000 izvodov, je bila v hipu razgrabljena, saj stripa niso kupovali le srednješolci in študentje, ki jim je bil prvotno namenjen, pač pa tudi ali predvsem takratni družbenopolitični delavci, ki se jim seveda ni dalo brati zahtevnega in dolgočasnega Marxovega originala in so se raje prepustili čarobnim slikam italijanskega risarja in duhoviti adaptaciji izvirnega teksta nemškega filozofa. Študentski socialistični stripovski pok so slišali tudi v Beogradu, kjer seveda niso hoteli zaostajati za Ljubljano in Zagrebom, zato so se tudi mladinci iz SIC (Studentski informativni centar) odločili izdajati stripe. Ker pa temeljno delo marksizma, Kapital, še ni izšlo v tako priročni obliki, jim ni ostalo drugega, kot da izdajo – samega Marxa.
Leta 1976 je namreč pri majhni newyorški levičarski založbi Writers and Readers knjigarnarja Glenna Thompsona izšla biografija Marx za začetnike izjemno priljubljenega mehiškega karikaturista in striparja Riusa (Eduardo del Rio Garcia), znanega predvsem po ostrih satirah proti Katoliški cerkvi in ameriškemu imperializmu. Carlito, kot so strip poimenovali v njegovi domovini (kjer je izšel že leta 1972), je takoj postal uspešnica, že v sedemdesetih letih je bil natisnjen v milijonski nakladi in preveden v dvanajst jezikov, kar dotlej ni uspelo nobenemu stripu za odrasle. Marx je sprožil plaz drugih začetnikov, od Lenina (1977), Freuda (1979) in Einsteina (1979), ki smo jih leta 1980 dobili tudi v srbohrvaškem prevodu, do povsem svežih življenjepisov naših sodobnikov, kot je, denimo, Barack Obama (2009). Do zdaj je izšlo več kot sedemdeset zvezkov, ki pa ne obravnavajo samo tako ali drugače zaslužnih mož in žena, pač pa nam tudi politiko, umetnost, ekonomijo in druge bolj ali manj duhamorne in težke teme predstavijo na razumljiv in neredko tudi duhovit način. Intrigantni zbirki For Beginners so sledile tudi nekatere druge založbe, denimo angleški Icon Books, ki je leta 1996 izdal izvrstno biografijo Kafke izpod peresa staroste ameriškega in nasploh svetovnega undergrounda, Roberta Crumba, in ki smo jo desetletje pozneje lahko brali tudi v slovenskem prevodu. Seveda pa ni naključje, da so se pri Stripburgerju, kjer je knjiga izšla, odločili ravno za Crumba; tudi mladci iz omenjene revije, ki je začela svojo podzemno pot daljnega leta 1992, so se namreč prikobacali izpod njegovega undergroundovskega plašča, da legendarnega Kostje Gatnika, začetnika dotičnega žanra pri nas, sploh ne omenjam. Krog je bil tako sklenjen.
Pravzaprav bi lahko bil, če se lani ne bi pojavila biografija svetovne popotnice iz Celja, Alme Karlin, ki jo tako po obliki kot vsebini in obsegu lahko mirne duše postavimo ob bok ameriškim Začetnicam. Sploh pa po intrigantnem izboru portretiranke. Alma Ida Wilibalda Maximiliana Karlin, kot se je glasilo njeno polno ime (kar je že od daleč nakazovalo, da ni bila kakšno rdečelično kmečko dekle, ampak gospodična iz fine meščanske rodbine, kjer so doma govorili zgolj nemško, za kar pa seveda ni bila sama prav nič kriva), je bila izjemno zanimiva osebnost. Bolehno dekletce, katerega rojstvo je bilo že samo po sebi čudež (mama je bila namreč takrat stara skoraj petdeset let, to pa so leta, pri katerih se je včasih umiralo in ne rojevalo), je privekalo na svet 12. oktobra 1889 v Celju. Seveda si nihče ni mislil, da bo preživela; bila je vodenoglava in zdravnik ji je »dal« največ pol leta, vendar je s svojo slo po življenju, vztrajnostjo in trmo postavila diagnozo na laž in se razvila v povsem normalno dekle. Navkljub temu pa je precejšen del mladosti preživela po raznoraznih klinikah, kjer so ji s srednjeveškimi metodami poskušali uravnati rami, ena je bila namreč malenkost višja od druge, kar je bolj motilo njeno mamo kot samo Almo, ki je sovražila klavstrofobične klinike in provincialno utesnjenost ter hlepela po svobodi in neodvisnosti.
Sicer pa jo je dominantna mati, s katero se nista ravno najbolje razumeli (v nasprotju z očetom, ki pa je umrl že pri njenih osmih letih), vzgajala v duhu vdane in ubogljive bodoče žene in gospodinje, saj je navzlic njenemu ne ravno lepemu obrazu in »švogotnemu« telesu menila, da bo dobra partija za možitev, kar pa samosvoji najstnici ni padlo na kraj pameti. Veliko bolj sta jo zanimala risanje in pisanje pa tudi nadarjenost za učenje tujih jezikov ji je prišla zelo prav, ko je po šoli nadaljevala študij v Londonu in se preživljala s prevajanjem in inštrukcijami angleščine. Navkljub kopici ljudi, ki jih je spoznala v babilonski prestolnici ras, kultur in jezikov, od domačinov do eksotičnih tujcev, pa je bila precej osamljena in melanholična ter razočarana v ljubezni, kar je le še podžigalo njen notranji nemir in željo po svobodi, ki jo je gnala na pustolovsko pot okrog sveta. Po »veliki vojni«, ki jo je preživela na Norveškem in Švedskem, kajti Angleži so jo zaradi avstrijskega državljanstva imeli za nezanesljivo, se je po kratkem postanku v Celju poslovila od matere in se z zvesto Eriko (tj. pisalnim strojem), kovčkom, stotridesetimi dolarji in tisoč markami, kar za tak podvig res ni bil velik znesek, decembra 1919 odpravila v Trst.
S tem se konča uvodni del pred dolgim devetletnim potovanjem v stripovski biografiji scenarista in pisatelja Marijana Pušavca (1962), sicer Alminega celjskega rojaka in vnetega proučevalca njenega življenja in dela, saj se je z intrigantno svetovno popotnico kontinuirano ukvarjal kar petnajst let. Pušavec nas skozi kupe gradiva, od korespondence in neobjavljenih arhivskih člankov do njenih romanov in slovitega tridelnega potopisa Samotno potovanje, Doživeti svet in Urok južnega morja, ki je doživel več ponatisov in izšel v skupni nakladi več kot sto tisoč izvodov, suvereno vodi po poti od Južne in Severne Amerike prek Japonske in Kitajske do Avstralije in Tihomorskih otokov ter na koncu Indije, od koder se Karlinova decembra 1928 vrne v Evropo. Navkljub geografsko izjemno razgibanemu dogajanju ter množici prizorišč in anonimnih protagonistov, pri katerih bi manj vešči pripovedovalec zlahka zapadel v opisovanje nepomembnih detajlov in izgubil nit zgodbe, pa je Pušavec, ki se je scenaristično kalil že pri Smiljanićevih Hardfuckersih in Meksikajnarjih, izvrstno opravil nalogo, saj se strip bere tekoče kot Zagor (kar je v tem primeru vsekakor kompliment). Hkrati se pronicljivo izogne komentarjem in vrednostnim sodbam, saj Almino zgodbo pripoveduje v prvi osebi, s čimer da stripu pečat avtentičnosti, ter spretno krmari med njenimi včasih malce rasističnimi in po drugi strani teozofskimi nazorskimi čermi.
Nič lažjega dela ni imel Jakob Klemenčič (1968), zadolžen za likovni del biografije. Čeprav je že izkušen stripovski maček, ki od začetka sodeluje s Stripburgerjem, za katerega je narisal več izjemno zanimivih krajših stripov in vtisnil slovenskemu undergroundu svoj pečat, pa je Alma Karlin njegov prvi celovečerec, kot bi dejali v filmskem žargonu. Klemenčič je že z začetniškimi stripi nakazal svojo bodočo usmeritev in obsedenost s čudaškimi, morbidnimi in degeneriranimi figurami ter mračno, klavstrofobično atmosfero, ki jo je pozneje samo še stopnjeval in preveva njegov celotni opus. Degeneriranih figur v tem stripu sicer ni ravno veliko, zato pa je toliko več temačnega kafkovskega vzdušja, ki je pisan na kožo Almini melanholiji in njenim pustolovščinam, prav tako pa tudi ostalim protagonistom, izrisanim v rahlo stiliziranem plastičnem slogu, ki ustvarja realen prostor in oblike z močnimi kontrasti in jasno izraženimi sencami v chiaroscuro tehniki, s katero Klemenčič mojstrsko nadgrajuje risbo. Figure so anatomsko korektne, z mestoma rahlimi anomalijami rok, ki pa niti niso moteče, prav tako je dobro izrisana pokrajina s pripadajočo arhitekturo (nekatere slike so prav fascinantne), kar je za potopisni strip skorajda nujno, in čeprav se podobe z razkošnimi pejsaži ne pojavljajo prav pogosto, nam kljub temu več kot uspešno pričarajo podobo potovanja.
Pušavec in Klemenčič sta z Almo Karlin postavila nove standarde v biografskemu žanru, in prav nič čudnega ne bi bilo, če bi se strip nekoč pojavil tudi v angleškem prevodu v legendarni zbirki za začetnike.
Pogledi, let. 7, št. 1, 13. januar 2016
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
