Americanah – moderna afriška zgodba
Chimamanda Ngozi Adichie: Americanah. Fourth Estate (HarperCollins Publishers), London 2013, 477, str., 12,80 £
21. 06. 2013
Tretji roman nigerijske avtorice Chimamande Ngozi Adichie Americanah je tako kot vsa njena prejšnja dela dvojno zakodiran: lahko ga beremo kot »staromodno ljubezensko zgodbo« o črnskem paru, ali pa kot zgodbo o rasizmu, odraščanju, Obamovi predsedniški kampanji, prostituciji, blogerstvu in navsezadnje kot zgodbo o afriških laseh.
Afriški lasje so politična stvar,« je v enem izmed televizijskih intervjujev dejala avtorica, ki je leta 2008 za svoj drugi roman Polovica rumenega sonca kot najmlajša in prva afriška pisateljica prejela prestižno britansko književno nagrado Orange. Njena junakinja Ifemelu v anonimnem blogu, naslovljenem kot Različna opažanja o ameriških črncih (nekoč imenovanih črnuhi) s perspektive ne-ameriške črnke, na primer zapiše, da »bi nekatere črnke raje nage tekle po cesti, kot pa se v javnosti pokazale z naravnimi lasmi«. Ti namreč veljajo za nesofisticirane, neprofesionalne, nenaravne. Črnka z naravnimi lasmi naj bi bila vegetarijanka, umetnica ali pa aktivistka, s čimer je sugerirano, da lasje odpirajo tudi vprašanja (ne)gotovosti, (samo)sprejemanja in lepega. »Predstavljajte si, da se Michelle Obama naveliča vse tiste vročine in se odloči za naravne lase ter se na televiziji pojavi z volnastimi lasmi ali spiralastimi kodri. Totalno bi zažgala, toda ubogi Obama bi zagotovo izgubil neodvisne glasove, celo neodločene glasove demokratov,« beremo v blogu, ki v Ameriki sicer doživi izjemen uspeh.
Ko Ifemelu nekega večera svojemu belskemu ljubimcu pokaže brazgotino za ušesi, ki ji jo je povzročil lasni likalnik, čuti, da mu je bliže kot kdajkoli prej. »Tako prekleto narobe je, da moraš to početi,« se razburi Curt, toda Ifemelu mu odvrne, da si mora za intervju za novo službo zravnati lase.
Ifemelu je torej priseljenka, ki izhaja iz nigerijskega srednjega razreda. V Ameriko se ni priselila zaradi revščine ali vojne (čeprav je bila v času, ko je študirala v Nigeriji, na oblasti vojska in so bila predavanja zaradi protestov pogosto odpovedana), temveč ker je hotela imeti možnost izbire. Želja po izbiri in varnosti je sicer še bolj eksplicitna pri Obinzeju, njeni srednješolski ljubezni. Obinze, sin profesorice na eni izmed nigerijskih univerz, po zaključenem študiju odide v Anglijo. Čeprav je zagledan v Ameriko, mu po enajstem septembru zaradi grožnje terorizma zavrnejo vizo. Njegova turistična viza v Angliji, pridobljena z materino pomočjo, je veljavna le za obdobje šestih mesecev, vendar se Obinze odloči tvegati in na ilegalen način podaljšati bivanje v državi – nekdanji kolonizatorki.
»Kolikor je pisateljica roman v prvem delu zaradi razdruženosti ljubimcev gradila na katalogiziranju rasizma na Zahodu, toliko bolj nas proti koncu zaradi njune ponovne bližine skrbi, ali sta sploh zmožna preživeti v dvojini.«
Pod lažnim imenom opravlja različna fizična dela, posrednikom plača, da mu najdejo dekle, s katero bi se poročil in tako pridobil papirje, na vlaku opazuje žensko, ki prebira članek o imigrantih v Britaniji, nekoč v Londonu pa je celo povabljen na večerjo, kjer razpravljajo o rasizmu v Evropi in Ameriki: »… ta dežela mora ostati zatočišče. Ljudem, ki so preživeli strahotne vojne, mora biti absolutno dovoljen vstop,« na večerji omeni gostja iz angleškega srednjega razreda. Obinze ob tem pomisli, da ženska nikoli ne bi razumela njegovega hrepenenja po drugih krajih; prepričan je namreč, da se resnično življenje lahko odvije le drugje. Obinzeja tik pred poroko aretirajo in vtaknejo v jetniško celico, ki spominja na kletko za šimpanze v pozabljenem živalskem vrtu v Nigeriji. Ko ga vklenjenega v lisice peljejo skozi letališče v Manchestru, zagleda visoko blondinko in prešine ga, da »ljudje, kot je ona, ne poznajo težav z vizami«.
Nekaj let pozneje, ko Obinze v Nigeriji (zahvaljujoč privatizaciji državne lastnine) postane pomemben poslovnež in razmišlja o nakupu nepremičnine v Miamiju, v pogovoru z Ifemelu izreče, da je Amerika zanj izgubila sijaj. Trenutek, ko si je Amerike želel, ko je po njej hrepenel, je minil. Poleg tega se z vrnitvijo junakinje v Nigerijo razreši konflikt romana. Obinze, ki je nekoč sproti prebiral vse ameriško leposlovje, ni mogel uvideti, da bo njegovo dekle v Ameriki postalo žrtev rasizma in da bo tako skozi njen molk tudi on – Ifemelu se je zaradi pomanjkanja denarja prostituirala in se zaradi sramu odpovedala svoji edini pravi ljubezni, Obinzeju, – plačal ceno.
Tišina, ki se naseli med ljubimca, Ifemelu res omogoči, da odraste, spozna druge moške in živi svoje življenje, predvsem pa pisateljica z njo napolni vsebino romana. Čeprav se Obinzeju – v retrospektivnem pogledu – blogersko pisanje nekdanjega dekleta zdi tuje, ji še vedno priznava pogum. V Ameriki se je začela zavedati same sebe, naučila se je preživeti, kar se morda ne bi zgodilo, če bi ostala v Nigeriji.
Ljubezen, ki predstavlja okvir romana Americanah, torej ne prevlada nad drugimi temami. Razlog, zakaj je pisateljica intimno zgodbo projicirala na družbeni kontekst in podobno kot v romanu Polovica rumenega sonca z eksplicitnimi erotičnimi prizori »uzakonila spolno ekstazo«, je smiselno iskati v govoru, ki ga je Adichiejeva imela leta 2011 na univerzi v Amsterdamu: »Ko sem predstavljala svoj prvi roman Škrlatni hibiskus (2003, nagrada pisateljev Commonwealtha in najboljši prvenec v afriški regiji), so mi pogosto govorili, da je v liku avtoritativnega očeta upodobljena nigerijska politična realnost.« Pisateljica se je začela spraševati, zakaj je tako: »Zakaj mora moj lik govoriti o politiki? Zakaj me (zahodni) novinarji niso spraševali o intimnih razmerjih, o ljubezni, o upanju? Očitno je, da poznam razloge,« je komentirala avtorica, ki so ji v Nigeriji mnogi očitali, da je njeno pisanje bliže zahodnemu kot pa afriškemu bralcu.
Čeprav Chimamanda Ngozi Adichie med avtorji, ki so vplivali nanjo, pogosto omenja pisatelje, kot so Toni Morrison, Philip Roth, Ian McEwan, Graham Greene, James Baldwin (zanj je pisateljica izjavila, da je »ljubezen njenega življenja«), jo pogosto omenjajo kot »naslednico« Chinue Achebeja. Pri tem pa ne gre toliko za to, da bi bili tudi njeni romani napisani kot alegorije nacionalnega izraza, temveč da pisateljica svojo poetiko gradi na tradiciji afriškega romanopisja, ki je nastalo kot oblika upora proti kolonializmu. Medtem ko se njena prejšnja romana (Škrlatni hibiskus in Polovica rumenega sonca) osredotočata na etnične razlike znotraj Nigerije, roman Americanah doživljajsko oriše odnos med Ameriko (in v manjši meri Veliko Britanijo) in Afriko (Nigerijo).
Chimamando Ngozi Adichie tudi v romanu Americanah sicer zanima vloga žensk v nigerijski družbi, nekateri njeni liki se sprašujejo o igbojski identiteti in prevprašujejo legitimnost nigerijskih političnih voditeljev ter razliko med nekdanjo vojaško diktaturo, v kateri je najstniški par ohranjal iluzijo in verjel v »resnico«, in »današnjo« demokratično Nigerijo, v kateri sta junaka deziluzirana, toda v središču avtoričinega zanimanja je še vedno predvsem vprašanje rase.
Do prihoda v Ameriko Ifemelu ni vedela, da je barva njene kože problem, trdi pisateljica, pri čemer slutimo, da nam pripoveduje tudi o svoji lastni izkušnji. Če je roman o biafrski vojni Polovica rumenega sonca upovedala z glasom »posredne« pričevalke, torej z glasom pisateljice, rojene sedem let po kapitulaciji Biafre in odraščajoče v senci vojne, je situacija v romanu Americanah povsem drugačna. Ne samo da sta tako Ifemelu kot avtorica Nigerijo zapustili pri devetnajstih, da sta obe v nekem trenutku poučevali na ameriški univerzi Princeton in da se obe ukvarjata s pisanjem (Ifemelu sicer z blogerstvom; zopet imamo postopek pisanja znotraj pisanja) – obe se tudi bolje počutita v Nigeriji, kar je med drugim razvidno v večji ostrini in hkrati senzibilnosti samih likov. Toda nigerijska avtorica, ki jo je revija New Yorker uvrstila med dvajset najpomembnejših avtorjev, starih manj kot štirideset let, v romanu Americanah ne pripoveduje individualne zgodbe, temveč zgodbo o lastni generaciji, izhajajoči iz nigerijskega srednjega razreda, ki na življenje gleda kot na izbiro.
Ljubezenska zgodba se ravna po načelu, da ni smiselno ljubiti ženske od daleč, da ni smiselno ljubiti partnerja, ki je drugačne barve polti. Ko se junaka po več kot trinajstih letih srečata v knjigarni v Nigeriji (s čimer avtorica namiguje tudi na povezovalno in skoraj usodno vlogo literature), Ifemelu Obinzeju pove, da je z drugimi moškimi med ljubljenjem videla strop, medtem ko je ta med ljubljenjem z njim izginil. Ker je njuno najstniško ljubezen mitologizirala, mu razkrije še, da »se« je morala v odnosu s Curtom, torej z ameriškim belcem, večino časa pojasnjevati: »Včasih sem se spraševala, ali bi se sploh imela o čem pogovarjati, če bi bila iz istih krajev.«
Toda kolikor je pisateljica roman v prvem delu zaradi razdruženosti ljubimcev gradila na katalogiziranju rasizma na Zahodu, toliko bolj nas proti koncu zaradi njune ponovne bližine skrbi, ali sta sploh zmožna preživeti v dvojini; osladnost romana, ki mestoma zasveti med vrsticami, gre pripisati predvsem predstavljanju Afrike kot kontinenta prihodnosti. Pa vendarle, če Americanah ne bi vseboval precej grenkih in kritičnih komentarjev o lagoških ženskah, ki svoja življenja definirajo v odnosu do moških, ki jih nikoli ne bodo mogle imeti, bi začeli verjeti, da je pisateljica pravzaprav resnična zagovornica nollywoodskih filmov.
Pogledi, let. 4, št. 11, 12. junij 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
