Brez nedolžnih očividcev
Pavle Levi: Razpad Jugoslavije na filmu. Prevod Maja Lovrenov. Slovenska kinoteka, Društvo za širjenje filmske kulture Kino! (zbirka Imago), Ljubljana 2011, 176 str., 18 €
17. 04. 2012
Po dobrih štirih letih skoraj popolnega izdajateljskega mrka so se pri Slovenski kinoteki vendarle odločili za vrnitev k enemu svojih temeljnih poslanstev – h kontinuiranemu in načrtnemu izdajanju filmske literature. Z izdajo knjige Pavleta Levija Razpad Jugoslavije na filmu se tako ponovno vzpostavlja Kinotekin raziskovalno-založniški oddelek, ki je bil pod prejšnjim vodstvom razpuščen. Hkrati pa ni mogoče spregledati, da ima izbor tega konkretnega naslova, s katerim se kinotečna založniška dejavnost sploh prvič (če odmislimo kataloge retrospektiv) obrača k jugoslovanski kinematografiji (s katero si slovenski film nenazadnje deli večji del svoje zgodovine), tudi presežni, simbolni pomen: je nekakšen poziv k refleksiji polpretekle zgodovine regije in hkrati opozorilo pred brisanjem zgodovinskega spomina.
Spomnimo se začetka devetdesetih let. Ob takratni nacionalni evforiji, ki jo je sprožila osamosvojitev Slovenije, družbena klima ni bila naklonjena projektom, ki so segali onkraj meje proti Balkanu. Tako ne preseneča, da so kljub kronični podhranjenosti domače filmske produkcije koprodukcije zares zaživele šele po letu 2000, dotok filmov iz nekdanjih jugoslovanskih republik pa je bil prav tako praktično prekinjen, saj so šele proti koncu devetdesetih v domače kinodvorane začela počasi kapljati prva dela iz sodobne produkcije teh kinematografij (z delom bosanske medvojne filmske produkcije smo se tako lahko seznanili preko dveh kinotečnih retrospektiv – Ademir Kenović in Bosanski film –, občasno pa so se v kinodvoranah pojavili tudi posamezni sodobni hrvaški ali srbski filmi). Tovrstni skoki čez mejo pa so bili še redkejši na področju založništva. To je sicer razumljivo (kako naj bi namreč razpravljali o nečem, česar praktično ne poznamo), a vseeno se ni mogoče znebiti občutka, da je slovenska filmska publicistika (nenazadnje pa tudi nekdanja jugoslovanska) s tem iz rok izpustila izjemno priložnost, da bi – kot dobra poznavalka zgodovine, kulture in družbenih razmer na področju nekdanje Jugoslavije – tako polpreteklo filmsko zgodovino tega področja kot tudi na pogorišču zadnje balkanske vojne vznikajočo filmsko produkcijo predstavila širši mednarodni javnosti, ki je zanjo neizpodbitno kazala vse večji interes. Tako so se v mednarodnem prostoru kmalu začele pojavljati prve resnejše refleksije postjugoslovanskega filma – ena prvih in gotovo tudi najbolj znana med temi je nedvomno študija Bolgarke Dine Iordanove z naslovom Cinema of flames: Balkan film, Culture and The Media (BFI, London 2001) –, katerim pa je kronično primanjkovalo celostnega uvida tako v filmsko kot družbenopolitično realnost novonastalih držav s področja nekdanje Jugoslavije.
»Delo Pavleta Levija je sploh prva resnično celovita študija jugoslovanskega in predvsem postjugoslovanskega filma, v kateri se avtor njune analize loti v zgodovinskem in družbeno-kulturnem kontekstu, iz katerega sta se porodila.«
Delo Pavleta Levija, ki je v angleškem izvirniku najprej izšlo leta 2007 v Združenih državah pri založbi univerze Stanford, kjer Levi tudi predava, leta 2009 pa v dopolnjeni izdaji še v s rbohrvaškem jeziku (po tej izdaji, ki jo je založila Biblioteka XX vek, je nastal tudi slovenski prevod), je tako sploh prva resnično celovita študija jugoslovanskega in predvsem postjugoslovanskega filma, v kateri se avtor njune analize loti v zgodovinskem in družbeno-kulturnem kontekstu, iz katerega sta se porodila. Obenem gre za prvo tovrstno delo kakega avtorja, ki prihaja s področja nekdanje Jugoslavije. V njem se tako ne pojavlja le ozki izbor »običajnih osumljencev«, mednarodno kanoniziranih jugoslovanskih in postjugoslovanskih cineastov, pač pa Levi pri navajanju primerov seže veliko širše ter pri tem občasno tudi prestopi meje same filmske produkcije in se ozre na področje drugih avdiovizualnih medijev (video, TV). Prav tako pa tudi odločno preseka s tistim pogledom na krvavi razpad Jugoslavije (tako značilnim za poglede »od zunaj«, a prav tako pogostim tudi »doma«), ki konflikt vidi predvsem kot tristranski medetnični spopad.
Tako nam Levi v uvodu v študijo, katere tematski in metodološki okvir je sistematično proučevanje odnosa med estetiko in ideologijo v jugoslovanskem in postjugoslovanskem filmu ter drugih avdiovizualnih medijih oziroma povezav med filmom, ideologijo in politiko v regiji, ponudi vpogled v kompleksne zgodovinske in družbene razmere v regiji. Ob tem opozori na po njegovem ključni mehanizem ideološke prevare, s katerim so opravičevali krvavi obračun na področju nekdanje Jugoslavije, na naturalizacijo etnične nestrpnosti v regiji in utrjevanje videza njene »neizbežnosti«, ki jo sam sicer vidi kot povsem politični projekt takrat vladajočih političnih elit. Preko filmov, ki jih obravnava, proučuje »različne pristope k nacionalni identiteti in medetničnim odnosom na polju filmskega«, pri tem pa pri proučevanju izbranih filmov posebno pozornost namenja njihovim estetskim zasnovam in konkretnim formalnim lastnostim (razmerju med podobo in zvokom, tipu narativne logike oziroma njeni odsotnosti, naravi režije …), ki jih analizira »v povezavi z ideološkimi funkcijami, ki jih opravljajo«. Njegov cilj je namreč razviti sistematično kritiko nacionalistične ideologije v filmu.
V nadaljevanju knjige sledi pet poglavij, ki v različnih zgodovinskih kontekstih obravnavajo presečišča med filmom, ideologijo in politiko. Prvo se ukvarja z nekaterimi ključnimi filmi t. i. črnega vala – od Makavejeve Nedolžnosti brez zaščite (Nevinost bez zaštite, 1968) do Pavlovićevega Ko bom mrtev in bel (Kad budem mrtav i beo, 1967) – in pri tem išče strukturne vzporednice med spodbujanjem gledalčevega aktivnega sodelovanja v proizvajanju idejne vsebine teh filmov in težnjo po absolutni osvoboditvi posameznika, ki jo je razvila marksistična skupina Praxis. V drugem poglavju se Levi loti proučevanja »transgresivne dejavnosti bosanskega umetniškega in subkulturnega gibanja iz osemdesetih let, novega primitivizma oziroma novoprimitivistične TV-serije Top lista nadrealista, v kateri so se avtorji ukvarjali s perečimi političnimi vprašanji svojega časa. Sledi poglavje, v katerem se Levi posveti skoraj celotnemu filmskemu opusu Emirja Kusturice ter pri tem sledi predvsem spremembam, ki jih je v njegovih delih doživela obravnava multietničnega jugoslovanskega ideala, obravnava, ki je svoj višek spornosti doživela v filmu Podzemlje (Underground, 1995), saj jo je Kusturica do takrat že povsem podredil težnjam takratne Miloševićeve oblasti. Četrto poglavje vzame v precep skupino filmov iz različnih delov nekdanje skupne države – od Žilnikovega Tito drugič med Srbi (Tito po drugi put medju Srbima, 1993) pa do Košakovega Outsiderja (1997) – in analizira njihove različne pristope k razlagi, opravičevanju ali kritiziranju vzrokov etničnega sovraštva v prostoru nekdanje Jugoslavije. Zadnje poglavje pa preko analize Dragojevićevega filma Lepe vasi lepo gorijo (Lepa sela lepo gore, 1996) ter filmov Po bitki (Strijelac, 1997) Muhameda Hadžimehmedovića in Popolnega kroga (Savršeni krug, 1997) Ademirja Kenovića usmeri pozornost k narativnemu artikuliranju etnične drugosti v teh delih. Levijeva odlična knjiga prinaša poglobljeno analizo tako filmske, kot tudi družbene realnosti na področju nekdanje skupne države in prav slednje je tisto, po čemer se to delo razlikuje in dviga nad večino ostale filmske publicistike s tega prostora. Tudi zato je morda njegova knjiga, kakor pravi Žižek, še prej kot ljubiteljem filma namenjena »vsem, ki želijo razumeti izbruhe etničnega nasilja – in našo soodgovornost zanje«.
Pogledi, št. 7, 11. april 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
