Aleksander Bassin, Tihomir Pinter: Atelje in umetniki
Čopiči in kravate
14. 05. 2012
Tihomir Pinter je svojo prvo knjigo, Umetnik v ateljeju, objavil leta 1984, letos je izšla najnovejša, Atelje in umetniki. Gre torej za skoraj trideset let, za več kot generacijo razlike: veliko ustvarjalcev, ki nastopajo v prvi knjigi, je umrlo in nekateri so iz takšnih ali drugačnih razlogov prenehali delati, v najnovejši knjigi pa srečujemo kar nekaj takih, ki so bili v času izida prve nežni otročiči.
Pinterjeve knjige pa nas lahko vodijo še precej prek meja svojih letnic, včasih v svetove, ki so izginili že davno pred njihovim izidom. Takšna sta v prvi knjigi objavljena portreta Rika Debenjaka, ki je Pinterju poziral s paleto in čopiči, a v brezmadežni obleki in s kravato: slikar kot gentleman, kakršne lahko srečamo na portretih s preloma 19. v 20. stoletje. Tako se je na Avtoportretu iz leta 1905 denimo upodobil Franz von Stuck; njegov ovratnik je sicer višji (zanimiv pa tudi zato, ker gre za »boemsko« odpeto varianto zloglasnega »morilca dedov«) in obleka je črna, a to ni bistveno – bistven je ideal, ki (si) ga je postavil in ki mu je še vedno sledil tudi Debenjak.
Irwin, 2001
Seveda pa je k temu treba dodati, da je bila takšna poza anahronistična ne samo v času nastanka Pinterjevega portreta, ampak tudi v Stuckovem obdobju in, če premislimo še nekoliko bolj natančno, v večini drugih. Kravate so zato na Pinterjevih delih redki gosti; prominentno se – v kompletu z oblekami – pojavijo samo še enkrat, na skupinskih portretih Irwinov, najprej na onem iz leta 1983 in potem še na tistem iz leta 2001. V prvem primeru so bile provokativne (spomnimo se, da obdobje hipijev takrat še ni bilo zelo oddaljeno in je kar nekaj punkerjev še vedno migalo), v drugem pa so iste (ali enake? – ni pomembno) kravate in obleke postale integralni del svojih nosilcev.
»Dobri portretisti so torej bitja, ki jih ni varno spuščati v svojo bližino.«
Dobri portretisti so torej bitja, ki jih ni varno spuščati v svojo bližino; ni naključje, da so bili elegantno prijazni Rembrandtovi učenci svoj čas precej bolj priljubljeni in uspešni od svojega mojstra, seveda pa je to samo najslavnejša od številnih podobnih zgodb, tudi slovenskih. Pinter je še toliko bolj nevaren, ker učinkuje nadvse mirno; od portretiranca pričakuje samo to, da ga bo spustil v svojo bližino, in še, da ga bo vsaj enkrat pogledal. Proti portretistu – oziroma predvsem proti gledalcu – usmerjeni pogled je seveda star pripomoček, ki utrjuje gledalčevo povezavo s podobo, vendar lahko, kadar se preveč ponavlja, postane utrudljiv. (To so včasih najbolje dokazovala izložbena okna poklicnih fotografov, ki pa so danes žal že skoraj vsa izginila.) Te nevarnosti se Pinter zaveda in zato takšne fotografije vedno pomeša z drugimi, na katerih portretiranec dela, kar pač hoče delati; fotograf je zgolj načeloma naklonjena priča – »načeloma«, ker v primeru, ko ga portretiranec skuša voditi, postane razdražljiv in se potrudi, da ga ujame v nepričakovanem, pa čeprav – kakor vedno – psihološko značilnem položaju.
Arjan Pregl, 2009
Ob psihološki pronicljivosti pa je za Pinterja značilno tudi, da hitro zna zagrabiti to, kar bi še najlažje poimenovali »pomenljivi trenutek«. Takšni trenutki niso nujno pomenljivi samo za umetnika (»premikajoči se portret« Žiga Kariža iz leta 2001 po eni strani zaznamuje umetnika, priča pa tudi o širši problematiki dela sodobne umetnosti) in tudi niso pomenljivi samo v poučnem smislu; nekateri so vsaj na prvi pogled docela absurdni. Kaj se pravzaprav dogaja na portretu Arjana Pregla, ki ga je Pinter naredil leta 2009? Zgodbo je sicer mogoče pojasniti, vendar bi pojasnilo učinek portreta samo pokvarilo; veliko bolj zanimive bodo tiste razlage, ki se jih bodo gledalci domislili sami.
Pogledi, št. 8, 25. april 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
