Dan zmage na dobri poti
Dušan Čater, Mojca Kumerdej, Andrej Skubic Suzana Tratnik, Goran Vojnović: Dan zmage. Študentska založba (zbirka Žepna Beletrina), Ljubljana 2012, 124 str., 5 €
04. 04. 2012
Na nedavnem mednarodnem literarnem festivalu Fabula je bila pozornost namenjena tudi vprašanju angažirane literature, ki je, zanimivo, nekoliko zmedlo razpravljavce ali pa mednje celo zasejalo nekakšno nelagodje. Kaj sploh je angažirana literatura?
Je to običajni avtorski angažma, ki bi bralca rad zapeljal v svoj imaginarni svet? Govorimo o angažmaju kot intervenciji v smislu s knjigo na barikade? Ali imamo v mislih Sartrovo razumevanje angažiranosti? No, so se strinjali tisti, ki so se prej spraševali, seveda govorimo o angažirani, ne tendenčni literaturi, kajne? Tendenčno namreč določa preveč ... zunanjega, ideološkega, trpi estetska plat, trpi Kantovo brezinteresno ugajanje. Na koncu se je vse dobro izteklo, dosežen je bil konsenz. Ohlapna definicija angažirane literature bi lahko bila, da bralca spodbuja k razmisleku.
Logično je, da negotov in votel čas, ki ga živimo, poraja vprašanja, kako in če sploh naj ta odseva v umetniškem ustvarjanju. Na slovenskih odrih imamo Brechtovega Uia, Laclosova Nevarna razmerja, Zupančičev Padec Evrope, medtem ko se za literarno sceno zdi, da kalup angažirane literature nekako zavrača, se ga otepa. Kot da je spomin na socialni realizem in njegove tendenčnosti še zelo živ, pojem angažmaja pa kakopak tesno povezan z njim. Toda pisava Dušana Čatra, Mojce Kumerdej, Andreja Skubica, Suzane Tratnik in Gorana Vojnovića ne zastane zgolj pri »brezinteresnem ugajanju«, pač pa obeta angažma. Navodila so bila jasna: natipkajo naj družbenoangažirano kratko zgodbo, berljivo v tolikšni meri, da bi čtivo z veseljem vzeli v roke tudi njihovi protagonisti, ki v večji ali manjši meri ždijo na margini, kar sicer zveni nekoliko socrealistično. Obenem pa naj ne pozabijo na duhovitost in – srečen konec, saj bodo zgodbe izšle pod naslovom Dan zmage. Končni izdelek je dober. Zgodbe so, z izjemo Bele brade Mojce Kumerdej, ki se odvija retrospektivno, postavljene v sedanjost, kar bi lahko pri bralcu seveda nemudoma vzbudilo strah pred prebiranjem še ene umetniške tematizacije prepada med 1 in 99 odstotki. Med visokimi nebotičniki in smetiščem. Saj ne, da ničesar od tega ni, a javlja se zelo posredno.
»Pisava Dušana Čatra, Mojce Kumerdej, Andreja Skubica, Suzane Tratnik in Gorana Vojnovića ne zastane zgolj pri »brezinteresnem ugajanju«, pač pa obeta angažma.«
Čater v zgodbi Lepota po slovensko v nekakšnem žanru vesterna zasleduje prihod tujca v zakotje na Kozjanskem. Lokalci, bolj ali manj latentni in preganjavični agresivneži, nestrpni do vsega tujega, se za šank ponovno pomirjeni postavijo šele, ko izvedo, da je tujec prišel zaradi ljubezni. Ta je stara desetletja in seveda ni njihova. Kumerdejeva, nasprotno, piše o otroštvu v prejšnjem režimu, ki ga določa veliko ljubezni in nostalgije. Če se nekoliko pošalimo, je Kumerdejeva najbolj dosledno in tudi nadvse uspešno sledila uredniškemu navodilu, naj bo zgodba tudi smešna. Spopad med Dedkom Mrazom, Miklavžem, Jezuščkom in figuro odsotnega očeta se v otroški glavi spremeni v odlično osebno mitologijo, ki z mize gladko pomeče leve in desne. Iz plastičnih figuric si otrok naredi svet po svojem okusu: mama je Sneguljčica, oče pa Vinetu, medtem ko so pastirci, partizani, Nemci, Jožef in Marija bolj statisti.
Najbolj klavstrofobičen in neposreden odsev zdajšnjosti je v zgodbi Kaj misliš, da si? podal Skubic. Smo v resničnostnem šovu, ki posnema gulag. Deset kandidatov se ponižuje v ničvrednih nalogah, opazuje, zaslišuje in muči. Konec je pomenljiv: kandidati predlagajo režiserjem nekatere spremembe, brez dosedanjih omejitev, da bo bolj zanimivo. Če ne bo šlo, bodo prostovoljci v gulagu naredili vse, da sabotirajo sistem. Skubic je napisal družbenoangažirano zgodbo v vseh pomenih!
Deloma in zgolj za kratek čas na televizijski medij računa tudi junakinja zgodbe Najportret Suzane Tratnik, ki ponovno prepriča z nekaterimi najbolj preprostimi, a hkrati najbolj resničnimi, nič literarno spoliranimi stavki. Iva, džankica, ki na cesti prodaja škart robo, si želi le nekoga, ki bi imel »pristop do nje«. Ves čas ji govorijo, naj gre stran, dokler se na obzorju ne pokaže zmenek z Betko, ki na trgu prodaja zelje. Iva ima končno priložnost za svoj dan zmage.
Dan zmage je po svoje interpretiral tudi Vojnović. V zgodbi Mesto je praznovalo sooči lansko poletno evforijo v Ljubljani, ko se je na Kongresnem trgu noro slavilo obletnico države in Mahlerjevo obletnico rojstva (in smrti), ter 25-letnega študenta FF brez diplome. Valerij Gergijev dirigira Simfonijo tisočev, medtem ko Jernej Demšar ne ve, ali je njegova punca noseča, v glavi kleše majave stihe ter si ponovno ponavlja, zakaj ne želi opravljati službe skladiščnika. Ker ne sodi tja, ker je pet let hodil na faks, ker zna tekoče špansko ... Obupan se veseli rojstnega dne, ko bi mu babica poklonila 100 evrov. Je to, kar bo pokazal nosečniški test, lahko njegov dan zmage? Lahko.
Dan zmage v naštetih zgodbah je dokaj spolzka zadeva, saj prave triumfe zamenjajo hipni svetli trenutki, mestoma se zdi, da res bolj zato, ker so avtorji in avtorice obljubili srečne konce. Te si je težko izmisliti, v realnosti prav trdne podlage zanje ni. Šteje odpiranje vprašanj in razmislek – povsem dovolj velik angažma. S knjigo Dan zmage ste na dobri poti.
Pogledi, št. 6, 28. marec 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
