Delo, ki zanika smisel lastnega obstoja
Goran Schmidt: Dominik Smole: monografija. ZRC SAZU, Ljubljana 2011, 537 str., 43 €
15. 05. 2012
Z različnih koncev je bilo mogoče slišati marsikaj o »škandaloznosti« lani izdane monografije k Zbranim delom Dominika Smoleta. Po tem, ko sem jo prebral in se torej prebil skozi kar 753 opomb na nekaj več kot petsto straneh, pa moram priznati, da so tudi moji zadržki do knjige razmeroma močni. Ob tem upam, da je omenjeno nezadovoljstvo zainteresirane javnosti naravnano v pravo smer in da bo rezultiralo tudi v kakšnem strokovnem članku preučevalcev slovenske moderne drame – da torej ne bo ostalo zgolj pri zgražanju pred kavnimi avtomati, kot se to v slovenistiki žal prepogosto dogaja.
Namreč, delo Gorana Schmidta vsekakor ni sporno, ker z drugačno, sodobnejšo lučjo osvetljuje podobo Dominika Smoleta in t. i. kritične generacije. Nesporno je, da življenje vseh odrovcev in perspektivovcev v nekdanji Jugoslaviji gotovo ni bilo tako »nevarno gverilsko«, kot to prikazuje njihova memoarska literatura ali kot to radi razglašajo njeni pripadniki ob raznih obletnicah tedanjih dogodkov. V tem smislu nam avtor ponuja več kot dobrodošel kritični pogled na preteklost, ki ne zaupa nezanesljivemu subjektivnemu spominu ali celo revizionizmu in »sataniziranju socializma«, ampak se nasloni predvsem na materialne dokaze (zapisnike sestankov in druge dokumente), s katerimi rekonstruira marsikatero zmoto oziroma napako, ki trdovratno vztraja še v novejših literarnozgodovinskih razpravah: »Tako je v današnji zavesti obveljalo, posebej še v razumevanju mlajše generacije, da je bila vloga kritične inteligence Smoletovega kroga protisocialistična in protikomunistična. To je daleč od resnice: kritična inteligenca, ki ji je pripadal tudi Dominik Smole, se je zavzemala za moralno čistost socializma in za udeležbo pri oblasti, nikakor pa ne za odpravo socializma.« Smoletov krog, v katerem sta bila med drugimi Taras Kermauner in Primož Kozak, je imel, ker so bili njegovi predstavniki večinoma sinovi oblastnikov ali pomembnih predvojnih kulturnikov in intelektualcev, privilegiran družbenopolitični položaj, zato o kakšnem načrtnem »preganjanju« s strani oblasti ne more biti govora. Razgradnja »mita o Dominiku Smoletu«, kot to imenuje Schmidt, tako razkriva tesne zasebne vezi med nekaterimi kritiškimi eminencami, akademiki ter umetniki (ki pa ni nobena slovenska posebnost, kot se to zdi avtorju); da je Smoletova avra oporečnika naknadno pridobljena in do neke mere zavestno negovana; da je oblast na kulturnem področju v nasprotju s splošno podobo marsikaj dopuščala ter da ne gre vsake zavrnitve novitet v tedanji kritiki razumeti kot ideološke ali kar diktirane s strani oblasti.
A že pri tem orisu družbenozgodovinskega, pa tudi ideološkega konteksta je treba izpostaviti nekaj pomislekov. Najprej bolj načelni pomislek: spominov in pričevanj ne gre kar tako pavšalno zametovati, saj prikazujejo zgodovinsko vzdušje oziroma natančneje, povejo nekaj o tem, kako so se »meščanski intelektualci« v nekdanji Jugoslaviji počutili, njihovo subjektivno resnico, ki je z raznimi polformalnimi in formalnimi dokumenti seveda ni mogoče zajeti. Stanje, kot ga opisuje tudi avtor sam (»Igra je bila načelno dogovorjena, pravila pa je sproti seveda določal močnejši.«), je nujno paranoidno in shizofreno. Ob tem pa se moramo zavedati, da ljudje, živeči v proučevanem zgodovinskem trenutku, niso imeli dostopa do istih informacij, ki so zgodovinarju na voljo danes (recimo policijskih zapisnikov), zaradi česar motivi in nameni oblasti prizadetim niso mogli biti enako transparentni. No, če je avtor pri besedilih drugih še dovolj objektivno kritičen, da zna ločiti pretiravanja od zanesljivejšega in iskrenejšega poročanja, pa bi moral z enakimi vatli pogosteje pristopiti tudi do lastnega razpravljanja.
»V delu nikakor ne moti kritika modernističnega vrednostnega oziroma filozofskega ozadja, ampak literarnoteoretično neustrezna obravnava modernistične estetike.«
Če imamo na eni strani demoniziranje bivše države, je v tekstu najti kar nekaj zdrsov v revizionizem nasprotnega tipa. Če v začetku knjige še piše o »toleriranju« ter o odločitvi oblasti za »dopuščanje in spodbujanje modernizma«, to kmalu in malone brez obširnejšega pojasnila napreduje kar k »političnemu načrtovanju moderniziranja slovenske literature in filma«. Država naj bi »z mehanizmi priznanj spodbujala modernizem kot eno od umetnostnih smeri in hkrati izrabljala priliko, da je s kritiko njegove idejne dezorientiranosti dokazovala svojo superiornost«. Prav gotovo vsaka kritika zoper modernizem ni prišla po direktivah z vrha, a obenem Schmidt ne ponudi niti nobenega prepričljivega dokaza, da bi od tam prišle zahteve po nagrajevanju modernističnih del. To, da je slovenska politika Boštjanu Hladniku omogočila študij v Franciji, seveda ne more pomeniti, da so ga kar »izobrazili za modernizem« – tu gre očitno za zamenjavo vzrokov in posledic. Treba je vendarle skleniti, da je od dopuščanja modernizma do njegovega spodbujanja ogromen skok.
Toda interpretacija zgodovinskega konteksta je v primerjavi z interpretacijo konkretnih Smoletovih del še povsem nedolžno subjektivno gledanje. Res je, Smoletov opus ni obsežen in gotovo obstaja upravičen dvom o kakovosti določenih, posebno dramskih del, toda obravnava Gorana Schmidta je tu povsem odkrito ideološka, na trenutke pozitivistična, gledano v celoti pa povsem zastarela. Ob strani bom pustil tisti del ideološke razprave, ki se ne nanaša na samo literaturo (npr. skrajno neresne izjave o tem, da bi bile Antigonine zahteve po javnem pokopu Polinejka v normalnem okolju nerazumno pretiravanje, da gre pri tem za »sakralni egalitarizem kosti«, ali da »suverena država [mišljena je nekdanja Jugoslavija] Smoletovega malodušja ni cenila, v evropskounijskem položaju Slovenije pa je malodušje učinkovalo kot resnica in s tem tudi kot umetnost«), četudi že ta jasno kaže ozkost Schmidtove perspektive. A tudi kar se tiče analize Smoletove literature, niti zdaleč ne gre za kakšno »konkretno estetsko kritiko«, pač pa zvečine za odkrito idejno kritiko modernizma kot umetnostne smeri, ki ji Schmidt očita subjektivizem, nihilizem in večpomenskost. Kot glavno hibo Smoletovih del tako navaja »nedefiniranost«, nedorečenost, pomensko odprtost in abstraktnost cilja hrepenenja njegovih solipsističnih dramskih in literarnih oseb; čeprav šteje Smoleta za začetnika slovenske moderne drame, ne vidi povezave med tem in odsotnostjo kavzalnosti, mankom akcije, repeticijo, acte gratuit, psihopatološko zgradbo literarnih likov ipd., kar so vse značilnosti modernistične estetike in jih je treba tudi obravnavati znotraj tega konteksta. Namesto tega Schmidt dokazuje, da »melanholija, gnus in bes« Smoletovih literarnih oseb »niso filozofske ali literarnozvrstne kategorije […], marveč zasebno psihološke«, ter da modernistične značilnosti njegovega dela niso del načrtne pisateljske strategije, temveč napake v dramaturgiji; pri čemer ne zna prepričljivo pojasniti, kako gre to skupaj s Smoletovim očitnim jezikovnim artizmom in odličnim umetniškim vodenjem Mladinskega gledališča, ki je po njegovi zaslugi postalo vodilno eksperimentalno gledališče v tedanji državi. Svoji interpretaciji marsikdaj kaj tudi samovoljno prilagodi; tako recimo za absurdistične in zaradi tega (!) odvečne razglasi prizore, ki so povsem jasno psihološko motivirani. In še bi lahko naštevali – nenazadnje je nenavadna tudi odločitev uredništva, da obsežnih tujejezičnih citatov (pa čeprav gre za jezik bivše skupne države) ne prevede.
Poudaril bi rad, da v delu nikakor ne moti kritika modernističnega vrednostnega oziroma filozofskega ozadja (solipsizem, nihilizem, absurdnost bivanja …), ampak literarnoteoretično neustrezna obravnava modernistične estetike, ki je brez posluha tako za njene specifične konvencije kot za formalno in vsebinsko kompleksnost literature kot take. Medtem ko se v tujini že desetletja kopičijo dela o literarnem modernizmu (tudi kritična, da ne bo pomote), ki v njem odkrivajo vedno nove interpretativne možnosti in potrjujejo vrednost njegove kompleksnosti tudi za sodobnost, in ko se tudi v slovenski literarni vedi končno povečuje zanimanje zanj, naša najuglednejša akademska ustanova izda knjigo, katere pogled je, milo rečeno, ozek in površen. In ne le to, sliši se že skoraj modernistično avantgardno: Schmidt s svojo monografijo povsem razvrednoti tudi svoje lastno delo; čemu namreč potem sploh zbrana dela Dominika Smoleta?
Pogledi, št. 8, 25. april 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
