Dnevnik dvojnosti
Dževad Karahasan: Sara in Serafina. Prevod Jana Unuk. Cankarjeva založba, Ljubljana 2011, 169 str., 22,95 €
07. 03. 2012
Karahasanov roman Sara in Serafina v marsičem spominja na Dnevnik selitve. Poleg epizodnega nastopa Alberta Goldsteina v znamenitem hotelu Evropa je roman kronika obleganega Sarajeva in počastitev njegovih prebivalcev, predvsem ene, Serafine/Sare Bilal, učiteljice matematike in fizike, ki (kakor Karahasan) kljub vojni ni želela zapustiti mesta. »Nadrealizem« in »neresničnost« karahasanovskega Sarajeva prevzameta tudi njegove prebivalce. Tu se psihologija prepleta z neopredeljivimi, iracionalnimi čustvi, ki prevzemajo literarne osebe in ki jih težko pojasni še tako dobronamerno rezonerski pripovedovalec.
»Karahasan je mojster romaneskne forme. Kljub navidez konfuzni izpeljavi je Sara in Serafina zelo premišljen roman, kar potrjuje že izbira pripovedovalca.«
V času pripovedi je zgodba – kakor tudi mesto – že prešla »iz materialne v idealno stvarnost« (Dnevnik selitve), v »prostor med spominom in navzočnostjo«. Kar se pred bralcem odvija kot roman, je zgolj oblika retrospektive, podrobno obnavljanje dogodkov pred tragedijo v želji, da bi pripovedovalec razumel, kaj se je dejansko zgodilo »tistega dne«, ko je ostal »brez nečesa pomembnega, česar se mi ne posreči prepoznati, brez nečesa odločilnega«. Našteto simbolizira enigmatična figura Sare/Serafine, ki je pripovedovalec, univerzitetni profesor in avtorjev alter ego, nikakor ne more zapopasti. Protagonistko predstavi kot iskreno, spontano, človekoljubno osebo: ne zna lagati, ne zna se pretvarjati, vselej je pripravljena priskočiti na pomoč, pa vendar jo obdaja nekakšna skrivnost, ki ga bega. Sarina/Serafinina preteklost marsikaj razjasni, čeprav v povsem nepričakovani smeri, saj ne gre za otroške travme v klasičnem pomenu besede, temveč bolj za način njihovega tolmačenja v okviru »dvojnosti« junakinje.
V primerjavi z Vzhodnim divanom je Sara in Serafina linearen, intimen roman. Zgodba ni preplet diskurzivnih mrež, niti se ne ponaša z epskim zamahom svojega predhodnika. Pripoved obvladuje ena sama perspektiva nezanesljivega pripovedovalca. »Doslednost« dialogov in mnenj je zato varljiva. Pripovedovalec kljub gladko tekoči pripovedi pogosto postavi pod vprašaj svoj spomin (strah, da si ni česa »narobe zapomnil« ali kaj »narobe razumel«), kar pa ga ne ovira pri številnih in zgovornih esejističnih eskapadah. Pa ne le njega – gostobesednost literarnih oseb odraža njihovo nelagodje. Ob najbolj neprimernih trenutkih, ko naj bi se liki zavezali resnobnemu molku, se iz njih izlije morje besed, »hitro«, »neustavljivo«, »živčno«. Govoričenja o zobnih protezah, pasjih čeljustih, kruhu in fižolu v trenutku zadnje večerje matere in hčerke ter »brezosebni« način govora (»sicer s svojim glasom, vendar gotovo ne na svoj način«) samo še podčrtajo grotesknost, »neresničnost« situacije. Karahasan spregovori o vojni, ne da bi moral za to na bojišče. Razosebljenost njegovih junakov, ki delujejo v nasprotju z lastno voljo in to povsem zavestno, a nemočno sprejemajo, priča o njihovi globoki zaznamovanosti.
Karahasan je mojster romaneskne forme. Kljub navidez konfuzni izpeljavi je Sara in Serafina zelo premišljen roman, kar potrjuje že izbira pripovedovalca. Ta je še najbolj podoben avtorskemu glasu iz Dnevnika selitve, njegov rezonerski pristop pa je v globokem neskladju s temo, ki jo odpira. Neosebna psihologizacija in protagonistkina absolutna izpostavljenost raznim »teoretskim analizam« lahko delujeta klinično, vendar Karahasan z uporabo takšnega postopka že opozarja na njegovo omejenost. Človeka se ne da ujeti v trdne pojme, niti takrat, ko je vse povedano in so vse skrivnosti razkrite. Ko o Sari/Serafini izvemo vse, vemo o njej najmanj. To pa je eden največjih čarov Karahasanovega romana.
Pogledi, št. 4, 22. februar 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
