Drugo in drugačno očišče
Janko Gerdol Zlodre: Notice o arhitekturi in drugem. Spremna beseda Miha Dešman. Založba /*cf, Ljubljana 2011, 410 str., 25 €
20. 05. 2012
Zlodretove Notice o arhitekturi in drugem so ena redkih slovenskih knjig, ki spregovori o arhitekturi in njenem kontekstu v govorici kritične teorije. Avtorjev diskurz je družbenokritičen, izhajajoč iz marksistične teorije in tafurijanskega zgodovinopisja ter hkrati nadgrajen z lacanizmom, ki je veljal za ključno in najprodornejšo metodo družbenih analiz v osemdesetih letih 20. stoletja. Takrat je Zlodre tudi spisal večino besedil iz zbornika. Knjiga govori o luknjičavosti slovenske arhitekturne teorije in se ostro spopade tudi z nekaterimi avtorjevimi kolegi arhitekti iz ljubljanske arhitekturne šole, ki so se podali na polje teorije.
Knjiga je predvsem kritika slovenske arhitekturne teorije. Zlodre hoče videti, kaj je za videzom, zlesti pod površino, ugotoviti ustroj stvari; tehta svoje besede, obenem pa v kritikah besedil svojih kolegov opazuje, kje se stavki zvrnejo, v katero smer vodi pripoved in zakaj. V svojih iskrivih in pronicljivih besedilih, javnih nastopih in stališčih je vedno provokativen in zavzame skrajno pozicijo, iz katere motri svoj predmet obravnave. Njegove notice o arhitekturi sekljajo nelogičnosti v domači teoriji in hkrati pripovedujejo velike zgodbe o Adolfu Loosu, Vladimirju Šubicu, Jožetu Plečniku, Albertu Speeru, Nikolasu Pevsnerju, Piranesiju itn. Walter Benjamin, Roland Barthes, Manfredo Tafuri, Karl Marx in še nekateri so njegov teoretski bazen. Piše o arhitektih in arhitekturi, njeni zgodovini, urbanih prostorih, družbenih razmerjih, o razredni določenosti arhitekture, ukvarja se z vzroki in zakonitostmi, ki so in še določajo družbene spremembe in krojijo kulturne prakse. Izhajajoč iz marksistične misli ve, da je arhitektura kompleksna in še kako odvisna od vsakokratne politične in ekonomske moči družbe.
»Knjiga o luknjičavosti slovenske arhitekturne teorije se v ostrem družbenokritičnem diskurzu spopade tudi z nekaterimi arhitekti iz ljubljanske arhitekturne šole, ki so se podali na polje teorije.«
Miha Dešman je v spremni besedi zapisal, da je Zlodre »v Sloveniji odprl teorijo arhitekture in zaloputnil vrata za seboj. V slovenski arhitekturni kulturi je zazevala praznina. Luknja. Kaj se je zgodilo po njegovem nenadnem odhodu? Ali bi bila slovenska arhitektura takšna, kot je, če bi on ostal? Ali bi jo s svojimi kritičnim peresom obrnil v drugo smer?« Na ta vprašanja nimamo odgovorov, dejstvo pa je, da tako prodornega misleca arhitekture v Sloveniji ta hip nimamo.
Eden izmed esejev v knjigi je posvečen Giovanniju Battisti Piranesiju. »Piranesi ne premesti le očišča gledalca, ampak uporabi multiplicirane točke opazovanja in s tem dobesedno zruši evklidovski prostor. Pri Piranesiju gre za delitev, za distorzijo, pomnožitev, razstavljanje, razčlenjevanje, razkrajanje ali z drugimi besedami, za sistematično kritiko koncepta kraja,« zapiše Zlodre in razloži pozicijo beneškega arhitekta iz 18. stoletja, čigar družina izvira iz Pirana, po njem pa se imenuje tudi slovenska arhitekturna nagrada piranesi. Piranesi je bil preroški, ko je napovedal, kaj se bo zgodilo z arhitekturo v buržoaznem mestu – da bo izgubila formo in doživela krizo idealov totalitete in univerzalnosti. Piranesi je kot izobčenec, ki vidi več kot sodobniki in arhitekti nasploh. Podobno je z Zlodretom, on je sodobni Piranesi! Študiral je na ljubljanski fakulteti za arhitekturo, kjer je bila teorija skupaj z zgodovino arhitekture potisnjena ob stran, kot drobiž v študijskem kurikulumu. In ker v Ljubljani ni našel pravega vzora in vira za svoj intelektualni potencial, je pogledal čez meje in v Benetkah odkril Manfreda Tafurija, profesorja zgodovine arhitekture in teorije svetovnega slovesa.
Tafuri velja za utemeljitelja marksističnega arhitekturnega zgodovinopisja, je avtor natančnih raziskav beneške, florentinske in rimske renesanse, hkrati ga cenijo kot analitika moderne italijanske in svetovne arhitekture. Zlodre je poskrbel za pionirske prevode Tafurija v slovenščino (prvi je izšel pri založbi Krt leta 1985 – Projekt in utopija), imel je obširno arhivsko in zgodovinsko znanje, bil je pravi svetovljan in dober poznavalec filma. Kot tak je bil eksplozivna mešanica, nekakšen preveč začinjen koktelj za slovensko arhitekturno srenjo osemdesetih. Prezahteven in pronicljiv pisec, ki je arhitektom govoril o ideologiji na mestih, kjer tega nikoli ne bi pričakovali. Med eseji lahko najdemo tudi besedilo, ki analizira knjigo Iz arhitekture (Založba Krt, 1987) arhitektov Janeza Koželja in Aleša Vodopivca. Njuni besedili kritično pretrese do zadnje misli in stavka ter jima postavi nasproti svoj koncept – »gre za teorijo, katere torišče je med drugim lahko tudi arhitektura«, a ta teorija, meni Zlodre, nima praktične funkcije, da bi arhitektom na terenu rabila kot pripomoček, in poudari, da »teorija konceptualizira tisto, česar v umetnini ni, njene odsotne pogoje, tj. pogoje, ki delujejo prav skozi svojo odsotnost, saj umetnostna produkcija nujno zastira lastne pogoje«. V osemdesetih so se Zlodretova prizadevanja, da bi v slovenskem prostoru razvili resno, interdisciplinarno in mednarodno primerljivo teorijo, izjalovila. Kritična teorija na arhitekturnem področju je bila nebodigatreba, njegove navidez drobne zgodbe o domači arhitekturni zgodovini pa so ostale nerazumljene. Zlodre danes živi v Splitu, piše le še zase in za svoje veselje. Slovenski arhitekturni teoriji je dal velik pečat, ta pa je z njegovo knjigo esejev dobila tudi referenčno mesto.
Pogledi, št. 9, 9. maj 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
