Dve izmuzljivi normi
Marjan Žiberna: Norma. Založba Modrijan, Ljubljana 2015, 231 str., 13,50 €
15. 06. 2015
Norma je tretji roman Marjana Žiberne, ki se je leta 2003 predstavil s prvencem Beznica v Kitalah, nato pa še z deloma Bazni ščurek (2008) ter Dobri pastir in druge kratke ženske (2013). Ker je Žiberna tudi novinar in bivši atlet, ki za različne revije piše potopisne članke in prispevke o športu, ni presenetljivo, da lahko njegovemu literarnemu prvencu pripišemo oznako potopisni, delu Bazni ščurek pa alpinistični roman. Norma ima z obema romanoma marsikaj skupnega, na primer značilen osebnoizpovedni slog pripovedovanja in tematiko prevpraševanja lastnega smisla, a se glavna nit pripovedi suče pravzaprav okoli nečesa drugega, teka, ki je zaradi svoje vedno večje priljubljenosti močno zaznamoval tudi mednarodno literarno dogajanje.
V Normi tako sledimo prvoosebnemu pripovedovalcu, ki se po hudi bolezni odloči spremeniti svoje ne prav urejeno življenje, to pa predvsem tako, da si za cilj zastavi uvrstitev na olimpijske igre. Glavni junak, ki se preživlja predvsem s pisanjem športnih člankov, včasih pa za dober denar napiše tudi kakšno erotično zgodbo, se tako kljub zdravnikovemu odsvetovanju posveti treningu. Sprva lahkotnemu, potem vedno težjemu. Vendar ni edina norma, ki jo glavni junak zasleduje, olimpijska: nekega večera namreč spozna dekle, ki jo prijatelji kličejo Norma, in se zanjo močno ogreje. A kmalu postane jasno, da sta obe normi zelo težko dosegljivi, prva pač zato, ker zahteva urejen in konstanten trening, pri čemer glavni junak naleti na številne težave, ki jih tekom romana poznavalsko razloži in predlaga številne rešitve. Druga Norma pa ni nedostopna zgolj zaradi svoje delovne vneme, ampak se je po smrti očeta in sestre čustveno zaprla pred svetom. A z vztrajnostjo in resnostjo se tekom romana obe normi zdita vedno bližje, dokler na vrhuncu dogajanja, ko odnos med Normo in tekačem postane že zelo resen, slednji ne izve, da ima njegovo novo dekle pravzaprav romantično zvezo s svojim poročenim nadrejenim, ki je hkrati tudi junakov zdravnik. S to Normo pade tudi motivacija za olimpijsko, ki je dokončno izgubljena, ko mora pripovedovalec zaradi trebušnih težav odstopiti na berlinskem maratonu. Sam konec je izpeljan odlično, vsekakor presenetljivo, saj junak obe normi na neki način doseže, a hkrati tudi izgubi.
»Roman, ki tematiko teka odlično preplete z življenjsko filozofijo, junakovim iskanjem poti in njegovim odnosom do samega sebe in do Norme.«
Norma je vsekakor zanimiv roman, ki tematiko teka odlično preplete z življenjsko filozofijo, junakovim iskanjem poti in njegovim odnosom do samega sebe in do Norme. Norma, pravzaprav obe normi, sta tako nekakšni prispodobi za življenjski cilj, kako doseči zastavljeno, kako se umiriti in ustaliti. Roman odlikujejo nekateri odlični dogajalni prizori, na primer romantični plezalni podvig, narativno genialno izpeljano razkritje zdravnikovih zanimivih spolnih praks in izjemen zaključek. Hkrati se pripovedna linija romana dobro prepleta z zanimivimi žurnalistično obarvanimi odlomki o teku, glasbi, alpinizmu in podobno. A je kljub odlikam romana treba priznati, da zahtevnejši bralci kaj več od izjemno razvedrilnega čtiva ne bodo našli. Zgodba je sicer dobro zgrajena, esejski vložki pa vsekakor zanimivi, vendar so liki nekoliko preveč enostavni, še najbolj pa moti nihanje v predstavitvi junakovega prevpraševanja lastnega smisla, ki v nekaterih poglavjih povsem umanjka, spet v drugih preveč stopa v ospredje. Tako se rdeča nit na sporočilni ravni precej izgubi, roman ne deluje zadosti koherentno, vse skupaj pa se odraža v pomanjkanju konkretnejše tematizacije. Kljub temu Norma prinaša odlično zgodbo, nekaj zelo zabavnih trenutkov in svojevrsten bralski užitek. V literarno zgodovino pa se bo gotovo vpisala kot eden izmed prvih slovenskih tekaških romanov.
Pogledi, let. 6, št. 11, 10. junij 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
