Dvojna obravnava shizofrenije
Stanka Hrastelj: Igranje. Mladinska knjiga. Ljubljana 2012, 187 str., 22,95 €
29. 05. 2012
Romaneskni prvenec Stanke Hrastelj z naslovom Igranje je letos zmagal na natečaju Modra ptica, ki ga je založba Mladinska knjiga razpisala za še neobjavljen roman. V svojem delu pisateljica opiše prvoosebno izpoved zobotehnične delavke Marinke, ki mora zaradi alergije na akrilat prenehati s svojim delom, v katerem je sicer uživala. Soočena z veliko prostega časa si poišče različne hobije (ogledovanje slovenskih filmov, izdelovanje družinskega drevesa, obiskovanje razstav in prijateljev), vendar v ničemer ne najde utehe. Celo nasprotno, vedno bolj se zapira vase, izogiba se ljudem in občasno pomisli na samomor. Žarek upanja posveti, ko za zabavo napiše erotično zgodbo in se ji ponudi možnost sodelovanja z revijo rumenega tiska. Vendar službo hitro opusti, saj mora namesto literarnih del pisati članke o modi, kozmetiki in različnih razvpitih osebah. V ponovnem brezdelju glavno junakinjo popade strah pred navideznimi opazovalci, dobiva prisluhe in močne občutke tesnobe, dokler na sprehodu ne ugrabi male deklice, kar jo dokončno pripelje v psihiatrično bolnišnico.
Novi roman Stanke Hrastelj obravnava dva tematska vidika: problem samoaktualizacije in shizofrenije (na katera se navezujejo tudi drugi poudarki, na primer igranje različnih družbenih vlog in neuspešnost sodobne psihiatrije). Samoaktualizacija je genialno problematizirana skozi Marinkino izgubo službe, saj je dotlej živela popolnoma normalno in srečno življenje. Čeprav zobotehničnega poklica ne sme več opravljati, glavna junakinja ne trpi nobenih finančnih pomanjkanj, njeno socialno življenje se ni spremenilo in tudi njena zakonska zveza ostaja idealna. Pisateljica je premišljeno opustila vse možne posledice izgube zaposlitve, zato je tesnobnost in psihično propadanje izpostavljeno kot posledica brezdelja in občutkov nekoristnosti: »da je zdaj, ko sem brez službe, vse brez smisla, da nisem več nič vredna, da sem neuporabna, ker ne znam delati drugega kot zobne proteze, čeprav sem bila v tem dobra in mi je bilo delo všeč ...«
Po drugi strani avtorica obravnava psihično bolezen kot nekaj danega, kot nekaj, s čimer se je Marinka že rodila. Dogajanje je tako mnogokrat podrejeno shizofreniji, junakinja brez očitnega razloga duševno trpi ter doživlja razne blodnje, prisluhe in privide, na situacije pa se odziva povsem nepredvidljivo. Temu vidiku romana ustreza tudi odličen slog z dolgimi, včasih celostranskimi, vendar zelo preglednimi stavki, ki med seboj ne ločujejo opisov in govora. Tako se avtorica slogovno odlično približa duševni bolezni, ki se ob koncu romana razpusti v brezglavo ponavljanje stavka »na nič ne mislim«.
»Igranje je roman z zelo inovativnim pristopom obravnave shizofrenije, ki je slogovno in vsebinsko lepo prepleten: vsako poglavje namreč opisuje svoj dogodek, ki v nadaljevanju močno zaznamuje Marinkino duševno stanje.«
Manjša težava nastopi pri povezanosti obeh tematskih poudarkov. Ker nekatera poglavja obravnavajo shizofrenijo kot posledico pomanjkanja samoaktualizacije, druga pa kot dano bolezen, ostaja problematika nejasna. Roman sicer zaznamujeta dva zelo zanimiva pristopa obravnave psihične bolezni, ki žal ostajata nepovezana. Kot primer naj navedem Marinkino sodelovanje z revijo rumenega tiska, ob katerem včasih trpi, ker je delo ne zanima, spet drugič, ker občuti strah pred ljudmi. Vendar v zaključku dela, ki z opisom naglega napredovanja duševne bolezni ustvari enovit in ritmično močan konec, ta pomanjkljivost popolnoma izgine.
Igranje je roman z zelo inovativnim pristopom obravnave shizofrenije, ki je slogovno in vsebinsko lepo prepleten: vsako poglavje namreč opisuje svoj dogodek, ki v nadaljevanju močno zaznamuje Marinkino duševno stanje. Tako na primer ogled umetniške razstave, na kateri vidi sliko deklice, ki gradi sneženega moža, zaznamuje njeno naglo odločitev, da ob podobnem prizoru deklico iztrga iz rok njenega očeta. S ponavljanjem in povezovanjem motivov avtorica med seboj različna poglavja lepo poveže v dogajalno celoto, zato razslojenost obravnavane tematike ni tako očitna in ostaja le manjša pisateljska nepozornost v sicer odlično napisanem romanu.
Pogledi, št. 9, 9. maj 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
