Geneza umetnika
Akira Kurosawa: Nekakšna avtobiografija. UMco, Ljubljana 2010, 279 str., 24,90 €
17. 05. 2012
Če vzamete mene in odštejete filme, je rezultat ničla,« na začetku svoje avtobiografije pravi Akira Kurosawa, legendarni japonski filmski režiser, ki je svetu zapustil dvaintrideset celovečercev. Morda bi bilo bolj točno, če bi zapisal: »Če mene izvzamete iz mojih filmov, je rezultat ničla.« Kurosawa je bil, kot iz njegovega pripovedovanja izvemo pozneje, namreč eden tistih režiserjev, ki skrbno bdijo nad vsemi razpršenimi procesi umetniško in logistično zahtevnega projekta, imenovanega film. Bil je olimpijsko natreniran scenarist, obvladal je montažo in dobro razumel fotografijo, pazljivo je nadzoroval vsako postavitev scenografije ter premišljeno izbiral glasbo in zvočne učinke.
Toda tako predrzno samopašne izjave si mojster Kurosawa, ki piše z mehko, prijazno besedo, polno pregovorne japonske skromnosti in ponižnosti, ne bi nikoli dovolil. Napisal je »nekakšno avtobiografijo«, ker so ga k temu nagovarjali drugi, sam pa je vedno dvomil, da je njegovo življenje dovolj zanimivo, da bi o njem sploh kdo hotel brati. V uvodu zapiše, da ga je k pisanju spravila šele opazka Jeana Renoirja, da umetnik ne obstaja le skozi sebe, ampak skozi okolje, ki ga je oblikovalo, skozi ljudi, ki jih je srečal na poti, skozi dogodke, ki so artikulirali njegovo senzibilnost in pogled na svet, njegov odnos do dela, do sebe, do predmetnega sveta in drugih ljudi. Šele potem, ko je ugotovil, da bi se lahko z avtobiografijo poklonil ljudem in dogodkom, ki so v njegovem življenju zlezli vanj in nato skozenj snemali filme, se je lotil pisanja.
»Kurosawa pri svojih nasvetih za uspešno režiranje poudarja pomembnost branja oziroma literature, torej prav tiste umetnosti, od katere bi se film rad kar najbolj odmaknil.«
V komentarjih, ki jih je leta 1975 objavila družba Toho kot nasvete mladim, ki razmišljajo o filmski karieri, in so v priredbi Audie E. Block, Kurosawove najljubše prevajalke v angleški jezik, kot poseben dodatek ponatisnjeni na koncu pričujoče knjige, zapiše: »Moje izkušnje in različne stvari, ki jih preberem, mi ostanejo v spominu in postanejo temelj, na katerem ustvarim nekaj novega. Iz nič tega ne bi mogel narediti. Prav zato imam, že odkar sem bil mladenič, vedno pri roki zvežčič, kadar berem knjigo. Zapišem si svoje odzive in tisto, kar me še posebno gane.« Na koncu doda še nasvet: »Nikar ne beri knjige, ko ležiš v postelji.«
Zanimivo je, kako pogosto Kurosawa pri svojih nasvetih za uspešno režiranje filmov poudari pomembnost branja oziroma literature, torej prav tiste umetnosti, od katere bi se film rad kar najbolj odmaknil in tako dokazal svojo suverenost (na začetku svoje poti je bil z njo pač pretirano zlepljen, saj je večina filmov nastajala po literarnih predlogah in ne po izvirnih scenarijih). Kurosawa priporoča natančno, temeljito branje in proučevanje velikih svetovnih dram in romanov ter opazovanje, kaj je v njih izjemnega, razmislek o tem, zakaj so postali in ostali veliki. Predvsem pa je po njegovem mnenju za suvereno režijo ključnega pomena obvladovanje pisanja scenarijev. Za naš filmski prostor, kjer je področje scenaristike akutno podhranjeno in neupravičeno zapostavljeno, je to kar poučna lekcija.
Nekakšna avtobiografija resda ne more mimo tega, da bi se razgovorila o filmski umetnosti, zato je bodo veseli Kurosawovi oboževalci, ki bi radi njegove filme vsaj za trenutek videli še z druge strani objektiva, poleg tega pa zna odpreti tudi kakšen ignorantski par oči, ki misli, da snemanje filma ni nikakršno delo, ampak mesec in pol trajajoč dobro plačan žur. A Nekakšna avtobiografija je vendarle tudi veliko več kot le to. Kurosawa v kratkih poglavjih opisuje spominske drobtinice, drobne anekdote iz svojega življenja, ki imajo izrazito vizualno kvaliteto. Tudi kadar piše o svojih filmih, ne piše prav veliko o filmih samih, ampak izpostavi nenavadne dogodke, ki so se zgodili v procesu njihovega nastajanja.
Predvsem pa se posveča majhnim, na videz nepomembnim pripetljajem, ki so odigrali pomembno vlogo pri formiranju njegovega avtorskega glasu. Zelo doživeto oriše tudi svojo družino: požrtvovalno mater, strogega očeta in uporniškega brata, ki je v svojih poznih dvajsetih letih storil samomor. Zato pa ostaja presenetljivo redkobeseden, ko pride čas, da bi kaj povedal tudi o svoji ženi, igralki, s katero je bil poročen štirideset let, in svojih dveh otrocih. Morda o svoji drugi družini ni želel govoriti, še bolj verjetno pa je, da mu je njegova filmska družina pomenila veliko več od prave. Ko opisuje, kako se je ekipa Potepuškega psa (1949) vsako soboto zvečer z avtobusom vračala domov, da bi nedeljo preživela z domačimi, se mu zapiše tale vrstica: »Kot zadnji, samotni potnik na velikanskem praznem avtobusu sem vedno bolj občutil samoto spričo tega, da sem ločen od ekipe, kot pa radost ob tem, da bom spet videl družino.«
Iz takšne snovi je pač umetniška duša – v celoti zavezana svojemu ustvarjanju, ob vse ostalo se le nerodno spotika in ne ve, kam bi sama s sabo, kadar je treba pozornost nakloniti še čemu (ali komu) drugemu. Ampak Kurosawa vse skupaj opisuje tako blagohotno in dobrodušno, pogosto tudi zelo duhovito, da mu bralec prav vse zlahka oprosti in se obenem začudi, ko kot svoji dve najslabši lastnosti izpostavi trmo in vzkipljivost ter nadaljuje z opisi konkretnih praktičnih primerov njune rabe v praksi. Kljub vsej samoironiji pa ga vseskozi skrbi, da vse preveč olepšuje, saj, kot pravi, »človeška žival trpi za instinktivnim samopoveličevanjem«.
Nekakšna avtobiografija je torej primerna za vse, ki jih zanima, kako poteka geneza umetniške osebnosti, od prirojene občutljivosti, preko ovir, spodbud in dobrih učiteljev ter ključnih dogodkov, do ostro izoblikovanega pogleda na svet, ki zavzema povsem svojo, unikatno idejno-estetsko perspektivo. Primerna je tudi za tiste, ki jih zanima japonska zgodovina 20. stoletja, podana skozi osebno prizmo – Kurosawovo odraščanje se namreč lepo poklopi s turbulentnim obdobjem japonske zgodovine, ki raste in pada skupaj z junakom, medtem ko ta zvesto popisuje spreminjajoče se ozračje svoje dežele. Seveda je tu tudi veliko priboljškov za vse ljubitelje Kurosawovih filmov, ki jih gotovo zanima, kako se je zgodil ikonični obrat kamere v sonce v Rašomonu (1950), enigmatičen igralkin pogled v kamero in nagovor občinstva v filmu Neke čudovite nedelje (1947) ali pa denimo ironično kontrapunktiranje podobe in glasbe v filmu Pijani angel (1948).
Svojo pripoved režiser, ki je v času pisanja ravno dopolnil enainsedemdeset let, presenetljivo zaključi že z letom 1950, tistim letom, v katerem je posnel Rašomona, eno svojih največjih mojstrovin in film, ki mu je odprl vrata na Zahod. Morda se ta odločitev zdi nenavadna, a glede na to, da se je na začetku držal Renoirjevega recepta in sebe predstavil skozi ljudi in dogodke, vonje, zvoke in prizore, ki so ostali na cedilu spomina, je to najbrž kar dobra izbira točke, na kateri je primerno postaviti piko. Dotlej je namreč v enakovrednih delih predstavil vsa obdobja, ki so ga oblikovala v odraslega človeka: zgodnje in pozno otroštvo, najstniška leta, zgodnjo odraslost, ko je še nameraval postati slikar, prve stike s filmom v vlogi asistenta režije in razvoj v spoštovanega režiserja.
Najbrž bo marsikdo razočaran, da je mojster, ki je živel še dolga leta zatem in v tem času posnel množico lepih filmov, zaključil prav na sredi 20. stoletja, a tudi zanje ima Kurosawa pripravljen odgovor, s katerim zaključi svojo iskreno, inspirativno, modrosti polno izpoved: »Če vas zanima, kaj se je z mano dogajalo po Rašomonu, bo najbolj pametno, da me poiščete v junakih filmov, ki sem jih posnel po Rašomonu. Čeprav ljudje niso sposobni popolnoma odkrito govoriti o sebi, se je veliko teže izogniti resnici, ko se pretvarjaš, da si nekdo drug. Pogosto zelo neposredno razkriješ veliko o sebi. Prepričan sem, da se je to zgodilo tudi meni. O ustvarjalcu največ pove njegovo delo.«
Pogledi, št. 9, 9. maj 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
