Gobavci Evrope
Ognjen Spahić: Hansenovi otroci. Prevod Dean Rajčić, spremna beseda Dijana Matković. Študentska založba (Knjižna zbirka Beletrina), Ljubljana 2011, 165 str., 24 €
11. 05. 2011
Ognjen Spahić, štiriintridesetletni črnogorski pisatelj in literarni kritik, je doslej napisal zbirki zgodb Vse to (2001) in Zimsko iskanje (2007) ter roman Hansenovi otroci (Hansenova djeca, Zagreb 2004), za katerega je prejel nagrado Meše Selimovića za najboljši roman leta na območju BiH, Hrvaške, Črne gore in Srbije. V njem prikazuje ljudi, ki jih je doletela božja kazen: po telesu so jim začele rasti »gobe«, ki so deformirale ude, iznakazile obraz in odškrnile nosove. Začeli so gniti pri živem telesu. Zdravi ljudje so nečiste gobavce iz strahu pred okužbo s Hansenovim bacilom, ki povzroča bolezen, vselej izobčili, celo zmerjali so jih in kamenjali. A dandanašnji je gobavost ozdravljiva, iz Evrope, kamor so jo prinesli križarji, je tudi že dolgo izgnana in o njej domala nihče več ne govori; tudi Spahić očitno želi posredovati sporočilo, ki sámo bolezen presega; o tem pričajo med drugim namigi na svetopisemsko naravo gobavosti. Kaj torej pomeni knjiga Hansenovi otroci, kaj ponazarjajo gobavci in njihova telesna grdota, o čem govori njihovo bivanje v karanteni, koga nagovarja njihova klavrna usoda in kam usmerja svoj prst?
Že kratek prolog romana nakazuje avtorjev ambivalentni odnos do zgodbe o gobavcih; na prvi pogled mu gre za resnost, skrbnost in spoštljivost, ki jih zahteva tematika, a prav tovrsten posvečen odnos večkrat učinkuje parodično, seveda ob okoliščini, da gobavost danes ne pomeni družbenega problema, da ni aktualna, da mora biti torej nekaj prispodobnega. Prvoosebni pripovedovalec pravi takole: »Tiste, ki jih nisem srečal, so pa po igri usode ali naključja postali nerazdružljivi del mojega življenja, bom skušal pretvoriti v besede, pri čemer bom pazil, da nobena vtisnjena črka ne bi bila brazgotina, ki bi grdila neponarejeno ljubkost resnice.«
V knjigi, ki je sicer ne omejujejo zgolj realistične prvine, ne manjka ne resničnosti ne dejstev. Leta 1989 je v Romuniji čas velikih družbenih premikov. V decembrski revoluciji se ljudstvo znebi komunističnega diktatorja Nicolaeja Ceausescuja. A družbenopolitično dogajanje je samo ozadje, sredi katerega stoji »kužni grad, dom prekletih, ki je med njihovimi družbenimi problemi nestvaren trepetal kot kakšna fatamorgana«. Kužni grad je leprozorij na jugovzhodu Romunije (menda zadnji v Evropi), »zdravilišče« za gobave bolnike, ki jih je svet pozabil in so lahko tudi sami pozabili svet.
Obsojeni so na zasebno življenje, kjer je osrednja dejavnost vsakdanja borba z »brezkompromisno pošastjo«. »Komunikacija s svetom se je najpogosteje začela tako, da smo pogledali, ali so kakšne nove spremembe na telesu. Glede na rezultate se je naše razpoloženje gibalo od samomorilske depresije do blagega veselja.« Pripovedovalec Andrei Stanescu, star dvainštirideset let, o sebi pove malo, bolj se posveča svojemu sostanovalcu in prijatelju Robertu W. Duncanu, ki je bil nekdaj podčastnik ameriške pehote; ko so ga v roke dobili ruski obveščevalci, je bilo z njim konec – staknil je gobavost in postal Hansenov otrok. Tu so še Mstislaw Kasiewicz in Cion Eminescu, med katerima se splete homoseksualna ljubezen, Rusinja Margareta Josipovič, ki je gobavost dobila v gulagu, in drugi. Zgodbe posameznih bolnikov se v romanu simbiotično prepletajo z izseki o zgodovini bolezni, njenih simptomih in možnem zdravljenju. Bolniki so deležni terapij s tiosemikarbazonom, antimonskimi preparati in zdravilnimi zelišči (divja mačeha denimo umirja srbečico). Ko v kotlih kuhajo lubje bresta, sedijo na stolih in s čokom v ustih poslušajo glasbo Beatlov, jih je idilično »pogledati«. Morda zato, ker so ogrnjeni v lanene kute in imajo čez glave poveznjene kapuce. A njihovo življenje v nobenem pogledu ni zavidanja vredno. Andreija in Roberta zato obseda želja po begu, po odhodu iz leprozorija. Možnosti za to so skope in dodaten brezup prispeva zavest o tem, da niti pobeg v druge kraje, v zahodno Evropo, morda ne bo prinesel sprememb, kajti ni mogoče, da bi gobavca kjerkoli lepo sprejeli. Ne nazadnje so v tem zaporu »zahvaljujoč prav sorodnikom, ki jih je prestrašila naša starozavezna bolezen«. Misli in priprav na beg je vse več, a odhod se nenehno oddaljuje, postaja nerealen, izmika se kakor Postava.
Glavni zapleti, polni krvoločnosti, se zvrstijo potem, ko pripovedovalca, ki je bil sprva nekakšen vodja (ker bolezen ni prizadela njegove moškosti), odstavijo s tega položaja, Roberta pa strpajo v kletni zapor. Krutost znotraj te majhne skupnosti, kjer bi pričakovali solidarnost, je v romanu moč pojasniti z dvema ključema. Najprej z ugotovitvijo, da Mycobacterium leprae »ni klesal le telesa, pač pa tudi um, pri čemer ga je delal iznakaženega kakor zevajoče rane na vratu in hrbtu«. Nato s sliko, ki visi nad posteljo v leprozoriju, reprodukcijo Splava meduze. Ljudje v borbi za obstanek včasih nimajo druge izbire, kot da požrejo drug drugega. In kaj je greh, ko se okoliščine tako drastično spremenijo? Andrei z lopato ubije Kasiewicza, ki ga je preveč ogrožal. Nato ga hladnokrvno pokoplje, čeprav pobitemu oči še mežikajo. Odtlej je obremenjen z umorom, a skuša breme zmanjšati z racionalizacijo: verjetno je huje ubiti nedolžno jagnje kot sovražnika na fronti. Sledi Cionov samomor in zadnja leprozorijska preizkušnja, ko gobavsko zatočišče napadejo gnijočega mesa lačni psi.
Po padcu diktatorskega režima glavna junaka naposled odpelje nekdanji pripadnik zloglasne varnostne službe Securitate, ki ju je že pripeljal sem, imenovan Skupek lastnosti. Zažge kužno zgradbo in ju, zadnja gobavca Evrope, odpelje na »prostost«. Prispeta do Dunajskega gozda, kjer onemogli in s krivdo obteženi Robert dočaka svoj konec. Njegovo bridko usodo deloma ublaži spravljivo melanholičen epilog pripovedovalca, ki je postal svetilničar na Jadranskem morju; res je obsojen na osamo in odvisen od miloščine mimoplujočih, a še živi.
Spahić o gobavih bolnikih pripoveduje z izjemnim posluhom, kljub temu pa njegova pripoved ne govori le o tem, kar neposredno izreka, torej o gobavcih, ki so obsojeni na osamitev in klavrni konec, temveč se nenehno nagiba čezse. Prav v tem je avtorjeva pisateljska moč. Majhni dogodki, kot so nabiranje orhidej, pasje izločanje na svežem grobu, mečkanje zemljevida, na katerem sta narisani dve figuri, ki se pomikata svobodi naproti, trganje listov iz Svetega pisma, nato iskanje strganih koščkov, njihovo sušenje, ravnanje in zlaganje nazaj v mozaik, streljanje v sliko padlega diktatorja, imenovanega tudi drakula, vzklikanje neorevolucionarnih parol in narodne himne »Prebudi se, Romunija«, vožnja v leprozorij skozi brezov gozd, katerega razjedena debla spominjajo na razjedeno kožo – vsi ti dogodki stojijo na pravih mestih in odsevajo nekaj presežnega. Tu in tam naletimo na kak izsek iz Svetega pisma in druge metaforične vložke, ki presegajo malo in nepomembno zgodbo o peščici zavrženih. Tudi sanje, ki jih ima Andrei (na konju z zeleno travo namesto dlake igra golf: trudi se nameriti luknjico, vendar ga konjev galop pri tem ovira), so prispodoba: govorijo o protagonistovem strahu, da bi se beg izjalovil; možnosti za uspešen odhod so tako drobne kot verjetnost, da bo žogica med galopom padla v luknjo. V Hansenovih otrocih nič ni prepuščeno naključju. Vsi dogodki, mali in veliki, imajo simbolno težo in živijo v sinergiji.
Gobavci, ki jih je danes najti le še v tropskih območjih, so s pojavitvijo v črnogorskem romanu, ki se godi v Romuniji (kjer avtor nikdar ni bil), deloma ironična tema, in še kako primerna metafora izobčencev, iztrganih iz družine, družbe in zgodovine, postavljenih na rob, pred vrata, na katera lahko trkajo samo še smrti. Družba energijo črpa iz strahu, zato je njen princip, da posameznike nehumano izpostavlja, zapostavlja, izloča in iznakažuje. Vsiljuje jim občutke sramu; stigmatizira jih zaradi zunanjosti, s tem pa sooblikuje njihovo notranjost. Brez predsodkov bi gobavce nemara sprejel le tisti del družbe, ki je tudi sam marginaliziran, »živ pokopan«, denimo tuberkulozni bolniki iz Mannove Čarobne gore s Hansom Castorpom na čelu; ti naj bi bili prav zaradi premagovanja tuberkuloze odporni na Hansenov bacil.
Hansenovi otroci tako ponujajo v razmislek več tem; denimo, kdo so gobavci naše družbe, katero družbeno tkivo bi bilo treba pozdraviti, ali pa, nasprotno, kako bi bilo potrebno spremeniti družbeno percepcijo. Podobna vprašanja se porajajo denimo ob Saramagovem Eseju o slepoti. Oba romana nosita univerzalno sporočilo, čeprav je vtis, da ob Spahićevem lahko zaznamo tudi nekaj specifične geopolitične obarvanosti; leprozorij na jugovzhodu Evrope in po njegovem razpadu beg na Zahod je mogoče razumeti tudi kot namig na »gobavce Evrope« v geopolitičnem smislu.
Spahićev roman je torej pomenljiv in pomemben. Morda tudi drži, da je Spahić eden boljših, »če ne kar najboljši stilist na področju bivše Jugoslavije« (kot zapiše v informativni spremni besedi Dijana Matković); a o tem zadnjem se ne moremo prepričati le na podlagi slovenskega prevoda. Ta je nerodno dobeseden in marsikje precej nenavadno »poslovenjen«. Moteča je denimo poplava deležnikov na -č, (»sklanjajoč se«, »levitirajoč«, »sedeč«; v stavku to zveni takole »elegantno«: »spuščajoč zavlekujoče zvoke prebujanja«), ki jih slovenščina v takem obsegu (v nasprotju z nekaterimi drugimi jeziki) slabo prenaša in so posledica zrcalnega prenosa skladnje izvirnika. Ta nenavadni prevajalski prijem je zakrivil še marsikatero bizarnost, na primer: »rokavice so ostale viseti na ograji«. Z ograjo prevajalec ni imel sreče: prav k njej je nekdo »potekel« (»potrčao«) namesto »stekel«. Nič srečnejše roke ni imel s prijatelji, saj se med njimi tare tako imenovanih lažnih. Na primer: »odupru izkušenjima« je poslovenjeno kot »uprejo izkušnjam« namesto »uprejo skušnjavam« (kar je tudi edino smiselno), policija je obtožena »nevidene« (»neviđene«) surovosti namesto »nezaslišane« ali »brez primere«. Včasih si je delo neupravičeno olajšal: »zaliski« iz izvirnika to ostanejo tudi v prevodu (namesto »zalizki« ali »zalizci«). Zahtevnejše bralce bo ob pamet spravila še paleta drugih jezikovnih in slogovnih posebnosti, ki seveda ne gredo le na rovaš prevajalca, temveč vseh, ki so prevod poklicno brali pred oddajo v tiskarno, denimo neutemeljeni preskoki iz preteklika v sedanjik in narobe, nenavadna (le v prevodu, ne v izvirniku) poved »Ničesar ne more sprožiti preprostega mehanizma kljuke, ničesar človeškega«, ali sintagma »v njih nahajal živali« (prelep slovenski izraz »nahajal« za »pronalazio«), če se spet omejim le na majhen izbor. Škoda, saj je roman res dober. Zaslužil bi si, da ga Slovenci beremo v jezikovno in slogovno natančnejšem prevodu.
Pogledi, št. 9, 23. april 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
