Gospodarji sanj
Ismail Kadare: Palača sanj. Prevedla Luana Maliqi. Založba Modrijan, Ljubljana 2011, 183 str., 32,90 €
09. 04. 2012
O Palači sanj je Kadare nekoč dejal, da je najpogumnejša knjiga, kar jih je kdaj napisal. Ukrepi, ki so sledili objavi, so mu v političnem smislu dali prav. Roman je bil v Albaniji leta 1981, v času Hoxhovih »čistk«, prepovedan in še danes, trideset let po nastanku, ni težko razumeti, zakaj. Kadarejeva kritika je ostra in neusmiljena, naperjena proti vsakršni obliki avtoritarizma. Kaj je bolj absurdnega od države, ki slepo verjame v performativno moč misli in zato v preventivne namene ustanovi zapleten birokratski aparat za selekcijo in interpretacijo sanj svojih državljanov? Revolucije se rojevajo ponoči, med spanjem, in celo sanjavec sam ne ve, kdaj se mu je v misli prikradel protidržavni vzgib. Zato pa so znamenja upora toliko bolj jasna njegovemu nezavednemu: misli se med spanjem pretvorijo v zgovorne podobe, ki jih bo izkušen interpret gotovo znal pravilno raztolmačiti. In kakor jasno zapiše Kadare, je lahko pravilno le tisto, kar je povšeči vladarju.
Podobno kot pisateljev slavnejši roman Zlomljeni april je tudi Palača sanj fantastičen preplet osebne (družinske) tragedije in države kot nosilke Zakona z veliko začetnico. Zakon je, tako kakor kanon krvnega maščevanja, absurden in nečloveški, prilagojen potrebam vladajoče elite, še bolj krvav in neusmiljen pa postane takrat, ko se predstavniki elite spopadejo za nadvlado. Osrednji junak, Ebu Qerim, pripada eni najplemenitejših in najvplivnejših družin cesarstva. Qypriliji so tako znameniti, da so rapsodi njim v čast spesnili ep, kar pa jih ne obrani pred usodo. Njihovo ime je neločljivo povezano z zločinom začetnika družinskega debla, ki je dal v temelje pravkar zgrajenega mostu zazidati človeka. S tem je resda simbolno utrdil položaj svoje družine v državi, obenem pa obsodil svoje naslednike na večni boj za preživetje.
»Palača sanj je izreden, filigransko izpisan roman kot le redki, zaplet pa večplasten in odprt, saj pripovedovalčevih namigov ni zmeraj preprosto razvozlati in nekateri ostanejo uganka.«
Vsi elementi romana se postopoma zgoščajo v vzdušje neizbežne katastrofe in pripovedovalec ne skopari z zgovorno preroškimi opisi. »Sanje sveta« se zbirajo in hranijo v palači bledomodre barve, nad katero se dvigajo meglice. Njena notranjost je podobna labirintu, po njej pa blodijo neizraziti, bledikavi ljudje, tako predani ali tako obupano prepuščeni svojemu delu, da jim zaradi prebiranja tujih sanj na oči neprestano lega koprena. Skrivnostni Tabir seraj ni povezan le s somniferno upočasnjenostjo, temveč tudi z boleznijo in celo smrtjo. V pripoved se pogosto prikradejo govorice o bolezni, ki da razsaja po cesarstvu. Iz sobe za osamitev odnašajo krste – znak, da je konec še enega zaslišanja. »Kaj pa lahko drugega pričakuješ iz dežele sanj? Saj je tako rekoč taka kot dežela smrti,« izjavi eden izmed likov. Če je Ebuja Qerima hlad neštetih hodnikov sprva odbijal in v njem vzbujal strah, se sčasoma nanj navadi, in ko se po dolgem času odpravi na potep po ulicah domačega mesta, se njegovi občutki do sveta zunaj Palače spremenijo. Okolica se mu zdi »brezbarvna in bleda kot po dolgotrajni bolezni«; še več, spozna, da je svet Tabir seraja, »čeprav ga večkrat vznemiri, bolj sprejemljiv od tega tu«. Ebu Qerim postane del sistema, ne da bi sam vedel, kdaj in kako, in celo proti svoji volji. A dejanje ne ostane brez posledic. Selektor, interpretator in končno direktor skrivnostne Palače ne zna povezati in razbrati znamenj, da bi preprečil družinsko tragedijo. Ko se vpiše v vodilno kasto, prevzame tudi breme odgovornosti (»Skupno vladanje pomeni predvsem skupne zločine.«) in strahu. Zdaj junak potrebuje Palačo bolj kot ona njega: »Zdelo se mu je, da se v Palači skriva ravno zato, da bi se zaščitil.« Človek s kopreno pred očmi je idealen za vodenje represivnega organa.
Palača sanj je izreden, filigransko izpisan roman kot le redki, zaplet pa večplasten in odprt, saj pripovedovalčevih namigov ni zmeraj preprosto razvozlati in nekateri ostanejo uganka. Zadnje poglavje se v primerjavi s predhodnimi odvrti v pospešenem tempu, toda bolj v vednost, da so bile glavne stvari že povedane in le čakajo na primeren epilog. Kadare zaključi z nespečnostjo, ki se pojavi v albanskem predelu cesarstva. Nič čudnega, da je Hoxha pobesnel.
Pogledi, št. 6, 28. marec 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
