Ime česa je Žižek?
Slavoj Žižek: Najprej kot tragedija, nato kot farsa. Društvo za teoretsko psihoanalizo, Zbirka Analecta, Ljubljana 2010, 210 str., 20 €
13. 06. 2011
Najprej kot tragedija, nato kot farsa je, ob razprodani »čitanki« Začeti od začetka, Hvalnici ljubezni (skupaj z Alainom Badioujem) in »razširjeni čitanki« Poskusiti znova – spodleteti bolje, ena izmed štirih knjig filozofa Slavoja Žižka, ki so v zadnjem letu izšle v slovenščini. Dobrih dvajset slovenskih knjig, skorajda še enkrat več angleških in kopica prevodov v druge jezike, to je – za zdaj – Žižkova bilanca. Prihodnje leto bo štirideset let od izida njegovega knjižnega prvenca Bolečina razlike …
»Skrb za bralca, da bi se ta, med drugim, prebudil iz svojega dogmatičnega dremeža, je brez dvoma tisto, kar ima Žižkovo pisanje ves čas pred očmi.«
Bralčev dogmatični dremež
Na začetku je, kajpada, zmeraj prvi stavek. Še pred njim pa naslov knjige. In ni je bolj logične stvari, kot da se prvi stavek, da bi bil nato mogoč drugi, samorefleksivno obrne k naslovu. Obenem pa še k nedolžnemu bralcu, da ta ne bi postal brez krivde kriva žrtev svoje tragične hermenevtične zmote. Od tod tale Žižkova uvodna inscenacija, teatralična gesta, ki se je bralcu pripravljena odpovedati – da bi ga v nadaljevanju laže potegnila v svoj diskurzivni vrtinec: »Naslov te knjige je zasnovan kot elementarni inteligenčni test za njenega bralca: če se vam ob njem najprej porodi asociacija na vulgarni antikomunistični kliše – ‘Drži, danes, po tragediji totalitarizma 20. stoletja, je lahko govor o povratku h komunizmu le farsa!’ –, potem vas iskreno naprošam, da knjigo odložite.«
Skrb za bralca, da bi se ta, med drugim, prebudil iz svojega dogmatičnega dremeža, je brez dvoma tisto, kar ima Žižkovo pisanje ves čas pred očmi. A to ni čista ljubezen brez preostanka, ampak precej bolj zagonetno – vroče-hladno – razmerje: občinstva kot da ne mara, obenem pa ga misel na to, da bi ostal brez njega, niti najmanj ne zabava. Nemara gre tudi tu iskati nekakšno »apelativno« dvojnost, ki je pri delu v Žižkovem pisateljevanju. Sem sodijo še posebnosti njegove naracije: tudi v knjigi Najprej kot tragedija, nato kot farsa preigrava različne žanre od visoke teorije do priložnostnih, kar se da ilustrativnih in po večini krutih šal, od angažiranega etosa, ki se bori proti cinizmu starih in novih liberalcev, pa do, z druge strani, lastnega cinizma, ki se zabava ob politični hiperkorektnosti in lepodušniškem moralizmu, tudi tistem levičarskega izvora. Položaj »današnje kritične levice« – slovenska tu ne more biti nobena izjema – okarakterizira na primer takole: »Najboljše znamenje pomanjkanja samozaupanja levice je njen strah pred krizo; takšno levico je strah za njeno udobno pozicijo kritičnega glasu, ki je povsem integriran v sistem in ni pripravljen na nobeno tveganje. Zato je danes še zlasti veljaven stari moto Mao Cetunga: ‘Vse pod nebom je skrajno kaotično; situacija je izvrstna.’«
Pripovedovalec Žižek, medij izvrstnega kaosa, skače sem ter tja, enkrat se zapodi neposredno v stvar samo, jo teoretsko obdela, postavi z glave na noge in nazaj, prikaže različne možnosti njenega (ne)razumevanja, pripovedni drnec pa ga nato, v posmeh akademski znanosti in prežvekovalcem šolskih modrosti, odnese drugam, h kaki pomenljivosti, ki se mu je, svetovnemu potohodcu, vtisnila v spomin med hotelskim preklapljanjem televizijskih programov ali prebiranjem časopisov. Interpretativno-analitični mašineriji, toku teoretske zavesti, ki Ahila in želvo prehiteva enkrat po levi in drugič po desni, pride prav vse, pa naj gre za reklamo na letališču, film na letalu ali članek v New York Timesu; animirana filmska uspešnica iz leta 2008 – Kung Fu Panda – na primer »ponuja osnovne koordinate delovanja sodobne ideologije«. Še natančneje: »naš veliki Kung Fu Panda« je Silvio Berlusconi, veliki mag populistične politike »cinične demoralizacije«.
Ta ali oni zgovorni fragment, detajl iz aktualne zgodovine javnega in vsakdanjega življenja, podprt s Kantom, Heglom, Marxom, Lacanom, Leninom, Lukácsem, Adornom, Badioujem in drugimi (tudi v polemiki z njimi), pogosto postane uporaben primer, ilustracija subverzivne teze, vključene v pripoved. Tokrat o tragediji in njeni farsični ponovitvi.
Gesta razločevanja
Žižkova, pogojno rečeno, neulovljivost – kot da bi bil bralec postavljen pred zahtevo ulovi me, če moreš – je nemalokrat gesta razločevanja: to je svoboda tistega, ki misli radikalno drugače. Žižkovi teksti so na tej ravni vztrajna manifestacija svoje lastne drugačnosti, ki ji je živeti v močvari splošnih sodb in mnenj. Ta se ponujajo kot resnice, a so »v resnici« le ideološke maske, ki konfigurirajo svojo, vsakič znova zainteresirano realnost. To je ogrodje Žižkove pripovedi, njegova resnica o resnicah kot simptomih in fantazmah – te so kot nekakšna zev, razpoka v redu stvari, ob kateri se odpre pogled v družbeno podpalubje, obenem pa je, paradoksalno, ravno fantazma opora človeški subjektivnosti. Subjekta ni brez fantazmagorije, konstituiranja družbe – njenega pogleda nase – pa ne brez simptomanije.
Kadar gre za realnost paradigem, konceptov, diskurzivnih polj, ki tekmujejo na trgu idej, je to tudi boj za samoprepoznanje, za emancipatorični potencial drugačnega pogleda, uprtega v ozadje aktualne družbene in intimne drame, ki se vrti na odru zgodovine. Kadar je na tapeti bolj prozaična realnost, denimo logika kapitala, razmerja družbene moči itn., pa teorija postaja kritična in ima tudi širše družbene »učinke«. Če ne bi nagovarjala le mednarodne študirajoče skupnosti, ki se pripravlja na državne službe od administracije do univerz ali si prizadeva za ta ali oni subvencionirani raziskovalni projekt, ampak bi zajela množice – kot nekdaj v starih časih –, pa bi lahko postala celo nevarna materialna sila. In ravno vprašanje naslovnikov diskurza, ki noče biti sporočilo v steklenici, odposlano s samotnega otoka sredi oceana, je ena izmed tem, na katere tudi Žižek ni imun. Toliko bolj, kadar se zdi, da je kritična misel v razmerah (post)modernega sveta zvečine obsojena na avtoreferencialni larpurlartizem – pa čeprav sama o sebi misli radikalno drugače, skorajda tako kot tisti, ki mislijo, kolikor mislijo, ob njeni pomoči.
O tem, da je Žižek paradni konj slovenske izvozne intelektualne produkcije, ne more biti nobenega dvoma; v knjigi Najprej kot tragedija, nato kot farsa Slovencem in slovenskim temam sicer ne nameni niti stavka – kot da bi bil izgubljeni sin slovenske domovine, katere filozofirajoči sinovi in hčere pa ga imajo raje kot on njihovo mater. Na tem mestu ni odveč opomba, da je Žižek na prehodu osemdesetih let v devetdeseta, sredi rojevanja slovenske nacije, v razpravi Rojstvo označevalca-gospodarja, prvem poglavju svoje angleške knjige For They Know Not What They Do (1991), svoje »lastno mesto izjavljanja« opredelil kot – Slovenijo. A s pretresljivo poanto, vsaj za Slovence: takoj se je namreč vprašal, kaj pa »v psihoanalitskem smislu pomeni biti Slovenec«? Odgovor na to vprašanje je poiskal pri Freudu, v edini omembi »Slovenca« v njegovem opusu oziroma korespondenci. Šlo je seveda za slovenskega pacienta, ki pa je bil, Freuda navajam po Žižku, »očitno ničvrednež, ki si ne zasluži tvojega truda. Naša analitična umetnost ob srečanju s takšnimi ljudmi spodleti, zgolj z našo bistroumnostjo ne moremo prodreti v dinamično razmerje, ki so mu podlegli.« Žižek je ob tem pripomnil, in tu gre nemara iskati tudi vzrok za njegov molk v zvezi z aktualnimi slovenskimi rečmi dvajset let pozneje, da je psihoanaliza »šele z Lacanom dosegla tak nivo prefinjenosti, da se je zmožna spoprijeti s tako pokvarjenimi prikaznimi, kot so Slovenci«. A pravi spoprijem s temi prikaznimi, z izjemo ekspresnega odziva v tem ali onem Žižkovem intervjuju, bo moral še počakati – do avtorjeve vrnitve v objem Slovenije in njenih tem, mesta svojega – izvornega – izjavljanja.
Drama artikulacije
Zgodba o tragediji in farsi, kot jo, z uporabo Marxovega besednjaka, razvitega ob analizi Heglove ideje o nujnosti ponavljanja v zgodovini, pripoveduje Žižek, je umeščena v prvo desetletje 21. stoletja: potem ko je zgodovina ponovno vstala od mrtvih in ko so minila devetdeseta leta 20. stoletja, zazibana v fukuyamovski sen o »koncu zgodovine« – ko se je zdelo, da planetarna ideja liberalnega kapitalizma po padcu berlinskega zidu, ki je pokopal še zadnje iluzije starih komunistov o socializmu kot svetovnem procesu, postaja novodobno uresničenje predstave o večnem miru.
K temu je treba dodati, da okvir in protagonisti Žižkovega razpravljanja – od tragedije k farsi (in nazaj) – zahtevajo bralca posebnega kova. Takšnega, ki metapripoved o zgodovinski tragediji in nato njeni farsični ponovitvi, kolikor gre za idejo komunizma, prepozna – sledeč imperativu Žižkovega prvega stavka v knjigi – kot zadevo neinteligence: inteligentu mora biti takoj jasno, da gre vendar za dogodka, ki sta zaznamovala »začetek in konec prvega desetletja 21. stoletja«: 11. september 2001 in finančni zlom leta 2008. Med obema dogodkoma ni neposredne, vzročno-posledične povezave. A le na prvi pogled: oba sta namreč najtesneje povezana s svetom globalnega kapitalizma. Prvega je zaznamovalo teroristično razsutje od zunaj – dobesedno kot strela z jasnega neba nad Ameriko –, realna in čisto konkretna demontaža dveh nebotičnikov, ki sta simbolizirala svetovni red globalnega kapitalizma, drugi dogodek pa je oznanil realno samosesutje virtualnega finančnega svetovnega sistema. Za razsutje od zunaj in sesutje navznoter gre, in na njunem pogorišču se je treba vrniti – Žižkova intenca je jasna – k ideji komunizma.
Zdaj ne gre več za tragedijo ali za farso, temveč za dramo artikulacije, za prepoznanje potencialov te ideje, spodbujeno s trenutno krizo. Sintagma »trenutna kriza« je sicer pleonazem: finančni zlom je neprijetna resnica, labodji spev »očitne iracionalnosti globalnega kapitalizma«, saj »dinamika kapitalizma sama po sebi zabrisuje meje med ‘zakonito’ investicijo in ‘divjim’ špekuliranjem«. Takšna neprijetna resnica ima tudi emancipatoričen potencial, a do odgovora na vprašanje o racionalni alternativi iracionalnemu globalnemu kapitalizmu ne vodi kraljevska cesta razsvetljenega uma.
»Za ideologijo gre, butec!«
Prvo poglavje, apelativno – v maniri brechtovske gestičnosti – naslovljeno Za ideologijo gre, butec! (bralec mora najprej prepoznati butca v sebi, da se lahko osvobodi svojega lastnega idiotizma), diagnosticira aktualno stanje svetovnih stvari. Žižek na primer prepoznava »utopično jedro kapitalistične ideologije, ki je določalo tako krizo samo kot našo percepcijo in odzive nanjo«, in tej utopičnosti posveča obilo kritično-angažiranih strani. Ne gre torej za analizo, ki bi podčrtavala svojo lastno »nevtralnost«, »objektivnost« itn., ampak je »skrajno ‘pristranska’«. Še določneje: »Tukaj se, seveda, opredeljujemo za komunizem.« Beseda seveda tu ni zgolj retorična okrepitev: razumeti jo je moč kot rahlo (samo)ironizacijo – tudi v izjavljalnem kontekstu prvoosebnega množinskega, tj. kolektivnega pripovedovalca »mi«, ki stoji sredi zgodovine kot naloge. Ena izmed njih je kastracija oblastnikov. »Naša naloga je dognati, kako storiti korak naprej. Naša 1. teza bi se morala glasiti: kritični levici je v naših družbah doslej uspelo tiste na oblasti le zaprašiti, medtem ko je poanta v tem, da jih kastriramo …« To se sliši precej grozno, kot večerna napoved jutranje zarje revolucionarnega terorja – a za zdaj le znotraj svojega žanra, tj. v teoriji, ki, zavzemajoč se za »nove oblike komunistične prakse«, po svojem lastnem prepričanju zadaja »resne udarce nomenklaturi«: »Naše današnje sporočilo naj bo enako: dovoljeno je vedeti in se docela predati komunizmu, ponovno delovati s polno zvestobo komunistični Ideji.« Vednost, predanost, delovanje, polna zvestoba Ideji: to je govorica kolektivnega vodstva revolucije tik pred usodnim spopadom. Žižek dvoumno koketira z revolucionarnim patosom: vsaj to je nedvoumno. A dramatičnost tega spopada je za zdaj le v opozorilu na nevzdržnost defetistične teze, po Žižkovi sodbi pisane na debelo kožo tako desničarjev kot tudi marsikaterega levičarja: da namreč »kapitalizem celo v času uničujoče krize nima nobene resne alternative«.
Napoved o kastraciji oblastnikov iz uvoda je torej treba razumeti figurativno: boj s svetovnim kapitalizmom v času, ko ni na vidiku nobenega pravega kolektivnega revolucionarnega subjekta, zahteva predvsem dejanja besed, uperjenih v jedro stvari. Žižkov imperativ gre nekako v tej smeri: jezo, moralno ogorčenje nad stanjem modernega kapitalizma, je treba pretransformirati iz tega abstraktnega samozadovoljstva »v hladno odločnost mišljenja – v radikalen premislek o stvareh, in se vprašati, kakšna je ta družba, ki omogoča takšno izsiljevanje«. Treba se je torej vprašati, in treba je na to vprašanje odgovoriti: to je, do te točke, naloga, ki jo Žižku nalaga zadeva njegovega mišljenja. To je najbolj zvesto samemu sebi, in na tej ravni tudi najprodornejše, ko se loteva kritične analize drugih mišljenjskih modelov oziroma »sodobne vladajoče ideološke scene«, na primer cinične liberalne drže, ki onemogoča kakršnokoli, kot temu pravi Žižek, radikalno politiko emancipacije – cinik v obstoječem (kapitalističnem) svetu pač a priori vidi najmanj slab svet, takšnega, ki deluje in je učinkovit. Z drugimi besedami: »Utopije o alternativnih svetovih je pregnala vladajoča utopija, ki se maskira kot pragmatični realizem.«
Eden središčnih pojmov, ki je orodje Žižkove analize, ko se, kot kritik ideologije, loteva modernega kapitalizma (to bi bilo mogoče storiti tudi ob ideologemu nevidne roke trga kot nevtralnem – »metafizičnem« – urejevalnem principu), je stari dobri pojem totalitete, vendar ne v smislu metafizično urejene hierarhije celote bivajočega, temveč razumljen kot adornovska neresnična Celota: »Totaliteta v avtentičnem marksizmu ni ideal, pač pa kritični pojem – zajeti pojav v njegovi totalnosti ne pomeni ugledati skrivne harmonije Celote, pač pa v sistem vključiti vse njegove ‘simptome’, njegove antagonizme in nekonsistentnosti kot njegove integralne dele.« To je najbrž eden ključnih Žižkovih stavkov, ki obenem govori o intenci njegovega filozofskega prizadevanja nasploh in družbene kritike posebej. In poanta bi bila lahko tudi to, da je resnica edinole v dialektičnem obratu – skriva se v pogledu, ki celoto prepoznava kot neresnično, v operacijah kritično-dialektičnega uma, ki motri svet okoli sebe, si stopa na rame, za hrbet zavesti, in nato gleda še sebe-v-svetu, nemalokrat ob pomoči besednjaka in figur mišljenja, kot so paradoks, dialektična situacija, simptom in, ne nazadnje, racionalno jedro.
Iracionalnosti globalnega kapitalizma
Iracionalnosti globalnega kapitalizma Žižek prepoznava v apokaliptičnih znamenjih, ki jih tržna ekonomija kot taka ne more odpraviti, saj so pogoj njene eksistence. Gre za sklop vprašanj, povezanih s produkcijo in distribucijo proizvodov in reči, »ki niso ‘blaga med blagi’«: »hrana, voda, energija, okolje kot tako, kultura, izobraževanje, zdravje … Kdo in kako bo odločil med temi prioritetami, če jih ni mogoče prepustiti trgu? Natanko na tem mestu je treba ponovno obuditi vprašanje komunizma.«
Vprašanje o komunizmu, kot ga odpira drugi del knjige, je precej bolj problemsko, pa tudi manj enoznačno-entuziastično kot uvodni, udarno mobilizacijski (provokativni?) Žižkovi akordi. Pravzaprav je tu pri delu diskurzivno večglasje, ki že s svojo formo in izpeljavo nekako ilustrira (ne)možnost debate o »komunistični hipotezi«. Na začetku ni niti Beseda niti teza, temveč vprašanje o zgodovinski izgubljenosti, lociranju prostora-časa, družbene situacije, kjer bi novodobna kritična teorija lahko našla »novi modus te [komunistične] Ideje«: »Edino pravo vprašanje se danes glasi: ali naj pristanemo na prevladujočo naturalizacijo kapitalizma ali pa današnji globalni kapitalizem vsebuje antagonizme, ki so dovolj močni, da preprečijo njegovo neskončno reprodukcijo?« Ob analizi štirih ključnih antagonizmov kapitalistične (post)modernosti (ekološka katastrofa, neujemanje zasebne z intelektualno lastnino, biogenetika, nove oblike apartheida) se Žižku izrisuje polje »nove emancipatorične politike«.
Emancipacija od kapitalistične logike kot logike »prisvajanja skupnega« ne more biti več »dejanje posameznega družbenega dejavnika, ampak eksplozivna kombinacija različnih dejavnikov« – med drugim takšna, ki je onstran tradicionalnega koncepta razrednega boja in figure proletarca kot mezdnega industrijskega delavca. To figuro začenja nadomeščati predstava o proletarcu sleherniku (ne glede na to, ali je »fizični« ali »intelektualni« delavec), Žižkove razrednobojne vizije, podprte z leninističnim besednjakom, ob katerem se bralcem iz vrst veleposestnikov, bankirjev in avtorjev mednarodnih knjižnih uspešnic tresejo kolena, pa se v nadaljevanju približajo »sekularnemu ekologizmu«. Žižkov odgovor na legendarno leninsko vprašanje ‘Kaj storiti?’ se glasi: »v grožnji uničenja ugledati priložnost za radikalno emancipatorno prenovo«.
A takšen radikalizem potrebuje ne le konceptualizacijo, temveč tudi konkretizacijo, zgodovinskega naslovnika, ki bi bil na ravni te Ideje kot velikega Dogodka in katerega dejanska eksistenca ne bi bila le zadeva beletrije in utopičnih projekcij. Na tem terenu seveda ni dovolj verovanjska struktura v zgodovino kot odrešitveni proces, in še manj pričakovanje odrešenika, novega človeka, ki bo ustvaril novi svet, še enkrat začel od začetka in še enkrat končal na koncu itn. Zagata je precej večja, in Žižek te (tudi svoje) negotovosti ob tem ne skriva: »Komunizem torej ni toliko rešitev problemov, s katerimi se danes soočamo, kot ime nekega problema: ime za težavno nalogo izstopa iz tržno-državnega primeža, za katerega pa ni pri roki nobene hitre formule.« Težavnost te naloge, ob kateri je vprašanj več kot odgovorov ali pa za rešitev njene formule potrebujemo šifrant, zaklenjen v neznani prihodnosti, ponazori ob kompleksnem vprašanju kapitalizma in demokracije, kot se kaže zlasti ob Kitajski. Njen družbeni model je zlovešče »znamenje prihodnosti«, ki utegne oplaziti tudi utrujeno Evropo; »demokracija, kot jo razumemo, ni več pogoj in gonilo ekonomskega razvoja, temveč vse bolj postaja njegova ovira«.
Ideja emancipacije, kot jo v tem kontekstu poskuša razvijati Žižek, je pravzaprav pomanjšana, zminimalizirana, na neki način brezvsebinska. Ko govori o »pravem političnem dejanju danes«, to zanj ni »toliko osnutje novega gibanja, ampak prekinitev sedanjega prevladujočega gibanja«. A tudi ob tem s skeptičnimi zadržki. Nemara zato, ker se, ideji o odločitvi za delovanje zoper zgodovinsko nujnost navkljub (ta odločitev je a priori gesta svobode, svobode, kakršna je pod pogoji nujnosti mogoča), nekako vnaprej zaveda njene spodletelosti, mesijanstvo mu je pa tuje.
Žižkovo držo je ponekod moč razumeti v čisto eksistencialnem smislu, ki spominja na usodo nekdanje t. i. brezdomovinske levice: »danes je dejansko nesmiselno biti sopotnik, ker ni nobenega substancialnega gibanja, s katerim bi bilo vredno potovati«. Tej deziluzionistični poanti drame eksistence (teoretičnega subjekta brez praktične substance) na koncu drugega dela knjige postavi nasproti bolj optimistično različico: tu ne gre za teoretizacijo, temveč za zanesenjaški apel, ki govori o »strahu vladarjev«; opozarja na nekatere osamljene glasove, ki jih je po svetu morda več, kot se zdi na prvi pogled: »najhujši strah vladarjev je, da bodo ti glasovi pričeli odmevati in se krepiti v medsebojni solidarnosti« – da bi preprečili planetarno katastrofo. »Razočarani nad Komunizmom 20. stoletja, so pripravljeni ‘začeti od začetka’ in ga ponovno iznajti na novi osnovi.«
Tragedija, farsa in naprej
Ob takšnem – za Žižkov diskurz ne ravno značilnem – sklepu drugega dela knjige ne preseneča, da se v zadnjem, tretjem, vrača na najbolj domač teren, h kritiki. To intenco najnatančneje napove že naslov zadnjega dela/poglavja: Vrnitev kritike politične ekonomije. V tem poglavju, delu teorije, je Žižek najbrž najkoherentnejši, za hitre bralce, ki jih je razvadil s svojo poskočno naracijo, pa zaradi »klasične« izpeljave in postopne argumentacije, natančnega branja (zlasti) Marxa, njegove aktualizacije itn., tudi napornejši.
Ostaja pa vprašanje, kaj – v luči prevladujoče intoniranosti knjige (sestavljena je iz fragmentov, posameznih kosov, poglavij in podpoglavij, ki bi jih bilo mogoče sestaviti skupaj – ali razstaviti – tudi drugače in ki najbrž niso nastala z mislijo na knjižno sobivanje) – iz vsega skupaj sledi? Ne v banalnem smislu, pričakujočem preprosto poanto za lahko noč do srečnega zgodovinskega jutra, ampak v luči spoznanja, da je »ekonomija vedno politična ekonomija« – in prizadevanja »za repolitizacijo ekonomije in torej za njeno ponovno zatrditev kot možnega prizorišča Resnice-Dogodka«. »Obuditev ‘kritike politične ekonomije’ je sine qua non današnje komunistične politike,« na drugem mestu zatrjuje Žižek. Kako je torej z »današnjo komunistično politiko«, če pa je prej, v drugem delu knjige, komunizem postavil v sfero odprtosti in nedorečenosti? Komunizem namreč ni rešitev, marveč, kot Žižek parafrazira svojega kolega Badiouja, »ime nekega problema«. Če je temu tako, je tudi današnja komunistična politika, z eno besedo, problematična politika. Politika v imenu nekega problema drugačna od problematične pač ne more biti. Drugače rečeno, z radovednim vprašajem na koncu: Ime česa je Žižek?
V risu te problematičnosti je mogoče brati tudi zadnje vrstice knjige. To ni veliki finale, temveč malce melanholična aktualizacija dialektične (heglovske) prilike o gospodarju in hlapcu, med drugim v luči aktualne evropske debate o t. i. temeljnem dohodku. Problem z njim, kot ga detektira Žižek, je, da »si prizadeva za nezdružljivo, za omejitev in dresuro kapitalistične pošasti, da bi služila ciljem egalitarne pravičnosti«. Ob kritiki klasičnega marksističnega modela proletarske revolucije pa se tudi skeptično vpraša, »mar ni pojmovanje komunizma kot končne zmage subjekta nad substanco vse preveč subjektivistično«? Žižkova »kritika subjektivizma« se na tej točki ustavi oziroma si pomaga s premestitvijo perspektive: »gospodarjev se ne bomo otresli z vladavino človeštva kot kolektivnega gospodarja narave, ampak s prepoznanjem sleparstva v samem pojmu Gospodarja«. Bolj po domače: gospodar je gospodar toliko časa in tako, dokler in kakor ga hlapec vidi kot – gospodarja. A najprej mora hlapec sebe prepoznati kot – hlapca. Boj za spoznanje je torej tudi na tej ravni boj za samoprepoznanje, a z dialektično poanto. Pot do sebe vodi prek drugega, pa čeprav se jaz na tej poti izgubi. Lahko izgubi tudi sebe: tisto, česar zares morda sploh nikdar ni imel. Najprej kot tragedija, nato kot farsa?
Pogledi, št. 12, 8. junij 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
