Izumljanje upanja za ljudi, ki si ne morejo privoščiti obupa
Basil Davidson: Breme črnega človeka (Afrika in prekletstvo nacionalne države). Prevedel Matija Urbanija. Založba /*cf (Rdeča zbirka), Ljubljana 2013, 306 str., 23 €
22. 07. 2013
Če je Basil Davidson, angleški novinar in akademik, leta 2007 v starosti 92 let poslušal govor Nikolasa Sarkozyja, ki ga je ta imel na univerzi v Dakarju in v katerem je navajal, da Afrika sicer ima ljudi in naravne vire, vendar sama od sebe ničesar ne naredi in ničesar ne more narediti, si je gotovo mislil, da je francoski predsednik »primitivni šovinist«. Toda še bolj od trenutne jeze ga je verjetno okupirala misel na zgodovinsko nepoučenost političnih osebnosti; ne glede na številne članke, eseje, knjige, celo romane (napisal jih je pet) in izjemno vplivno dokumentaristično serijo Africa, ki so jo sredi osemdesetih let predvajali na Channel 4, ter konkretna prizadevanja za neodvisnost afriških držav, kontinent v zavesti mnogih ljudi še vedno obstaja kot prostor starega despotizma in krvavega praznoverja, ki je ob tem ujet še v primež specifične »svetovne ureditve«.
Knjiga Breme črnega človeka (1992), povzemajoč vse znanje, ki si ga je Davidson nabral v več kakor štiridesetih letih proučevanja Afrike, bi bila torej za nekdanjega francoskega predsednika priporočljivo branje. Še več, ignorantske osebnosti, produkti evrocentrizma, ki še na začetku tretjega tisočletja s samoumevno vehemence razlagajo, da so Evropejci boljši od Afričanov, v Davidsonovi skoraj leksikografski, pa vendarle z novinarskim žarom izpisani knjigi, nastopajo kot (skriti) protagonisti, če ne že krivci za nastalo situacijo v Afriki. Osnovna teza tega radikalnega novinarja, borca proti imperializmu in raziskovalca predkolonialne Afrike je, da formula postkolonialne nacionalne države v Afriki ni mogla delovati, saj je pomenila sprejetje zapuščine kolonialne delitve in moralne ter politične prakse kolonialne oblasti v vseh njenih institucionalnih oblikah.
Davidson, ki je šolske klopi zapustil pri šestnajstih, se ob preselitvi iz Bristola v London znašel v vlogi novinarja (pisal je za časnik Economist) in v letih 1940–1945 v uniformi vojaškega poveljnika, sprva sicer ni imel namena raziskovati Afrike. Že v poznih tridesetih je potoval po Vzhodni Evropi, nato pa je vojno preživel z britanskimi silami antinacističnega odpora v Jugoslaviji in Italiji. Njegovo poznavanje Balkana, še posebno Vojvodine in Madžarske, izpričano tudi v knjigi Breme črnega človeka, tako razkriva mladostne preference, toda pozneje, ko je Vzhodna Evropa izginila za barikadami hladne vojne, je Davidson iz spomina izbrskal Afriko. Leta 1951 se je lotil nepriljubljenih afriških študij in se kot posrednik med imperialističnimi vladami ter koloniziranimi srečal s številnimi afriškimi predsedniki, med drugim z Nelsonom Mandelo.
Davidsonovo razmišljanje o naravi afriške izkušnje in znotraj tega razumevanje afriške nacionalne države ne izzveni kot golo teoretiziranje, temveč kot rezultat številnih terenskih raziskav. V letih 1954–1962 je pisal za Daily Herald in Daily Mirror in kot novinar prepotoval zahodno, centralno in vzhodno Afriko. Navdušen nad na novo porajajočim se panafrikanizmom se je sredi šestdesetih, ko se ni več v tolikšni meri posvečal slabo plačanemu poklicu novinarja, temveč zgodovinskim raziskavam in pisanju romanov, prijavil na delovno mesto predavatelja na Univerzi v Akri. Detajliran opis asantskega kraljestva, s pomočjo katerega v knjigi Breme črnega človeka dokazuje, da je tudi predkolonialna Afrika poznala idejo nacionalne države, ki bi verjetno preživela, če Britanci ne bi uničili porajajočega se »srednjega razreda«, gre torej pripisati ganskemu obdobju.
S pomočjo analiz o hierarhičnih strukturah predkolonialnih afriških družb je Davidson prišel do zamisli, da edinole »udeležba ljudstva pri razvoju« lahko sprosti potencial afriških nacionalnih držav. Nekaj takšnega je že učinkovalo v predkolonialni preteklosti, zato se mu je uresničitev ideje zdela možna tudi v sedanjosti. Podobno priseganje na ljudsko dinamiko in predvsem zavračanje postkolonialne ideje o »napredku« je v praksi izvajal politični filozof Amílcar Cabral, s katerim se je Davidson spoprijateljil in konec sedemdesetih začel poročati o gverilskih bitkah v portugalskih kolonijah. Po vzoru Henryja Nevinsona, ki je leta 1905 poročal iz Angole, se je celo odpravil na epsko potovanje ter od znotraj spremljal dogajanje v antikolonialnh gibanjih, kot sta bila FRELIMO v Mozambiku in MPLA v Angoli.
»Ko je Davidson izdal knjigo o zločinih apartheida, so mu prepovedali vstop v Južnoafriško republiko, pa tudi v vse druge afriške države, kjer so bili na oblasti belci.«
Čeprav so oblasti zaradi pregledovanja moralne škode, ki jo je povzročila kolonialna razlastitev v Afriki, in zavračanja usmeritve, ki časti »bruto družbeni proizvod«, Davidsona začele povezovati s komunizmom, je sam avtor odločno nastopil proti sovjetskemu bloku. Eden izmed razlogov, zakaj portugalskim kolonijam, med njimi še posebej Angoli in Mozambiku ter Gvineji Bissau, po osamosvojitvi ni uspelo uresničiti projekta množične paticipacije, so bili uničujoči nasveti Sovjetske zveze, ki je sistem skrajno avtoritativnega centralizma, torej hitrega razvoja mest s pomočjo »agrarnega presežka«, poskušala prenesti v Afriko. Poleg mentalne in birokratske zapuščine kolonialne oblasti so se morale države torej soočiti še s pohlepom dveh ideoloških blokov, ki sta se na območju bojevala za prevlado. K tej destabilizaciji »od zunaj« je svoje dodala tudi vojaška invazija Južnoafriške republike v Angolo.
Če Davidson že od petdesetih let dalje ne bi veljal za referenčno osebo v polju afriških študij in ga torej ne bi citirali od Moskve do Washingtona, bi se gotovo proslavil s prispevki o Angoli in med drugim o Rodeziji, ki so na začetku osemdesetih izhajali v časniku New Statement. Toda njegov angažma, zapakiran v izjemno fluiden in mestom že literariziran jezik, mu je v resnici zaprl številna vrata. Ko je izdal knjigo o zločinih apartheida, so mu prepovedali vstop v Južnoafriško republiko, pa tudi v vse druge afriške države, kjer so bili na oblasti belci. Znana je anekdota, da ga je ob vrnitvi domov, očitno pod pritiskom multinacionalk, odslovil celo urednik časnika, kateremu so Davidsonovi članki znatno dvignili naklado. »S ponosom objavljam tvoje prispevke, toda če hočeš k drugemu časopisu, bom seveda razumel,« mu je menda dejal v tipično angleškem slogu.
Od osemdesetih let dalje, ko se je dolgotrajen proces dekolonizacije za večino afriških držav končal (Namibija je sicer neodvisnost dosegla šele leta 1990), se je Davidson začel posvečati teoretskemu diskurzu o naravi nacionalne države v Afriki. Vrhunec tega je knjiga Breme črnega človeka, v kateri združi svoje mladostne težnje, da bi se posvetil raziskovanju Vzhodne in Srednje Evrope, ter razodetje, ki ga je imel med vojno pred obzidjem mesta Kano na severu Nigerije in s katerim intonira svojo »enciklopedijo«. Vzporejanje med afriškim in evropskim nacionalizmom se Davidsonu ne zdi poučno samo zato, ker s tem pokaže na neučinkovitost formule nacionalne države nasploh in razgradnjo njene dediščine, torej dediščine, ki je izšla iz imperializma, temveč ker z njegovo pomočjo, citirajoč Thomasa Sankaro, burkinafaškega predsednika, poskuša izumiti prihodnost.
Izumljanje prihodnosti zanj pomeni obliko politike participacije. Toda kolikor knjiga Breme črnega človeka že poskuša vzpostaviti temelj upanja za ljudi, ki si ne morejo privoščiti obupa, nam Davidsonova sugestija vseeno naježi kožo; nacionalizem v svojem armiranem oklepu nacionalne države se utegne povrniti tja, od koder je izšel – v Zahodno Evropo. Da se Zemlja res vrti okoli Sonca, je Davidson, sicer z veliko mero ironije, spoznal leta 2002 in 2003, ko so mu predstavniki imperialnih sil, med njimi Portugalske in nato še Zelenortskih otokov, zaradi zgodovinskih zaslug podelili odlikovanje; Velika Britanija se je nasprotno, očitno zaradi Davidsonovih prizadevanj proti apartheidu, držala ob strani. Tiho, pa vendarle globlje priznanje je prišlo iz strani Edwarda Saida, ki je z izjavo, da gre za enega redkih zahodnih intelektualcev, ki s simpatijo in razumevanjem preučujejo druge kulture, Davidsonu določil neizbrisljivo mesto znotraj postkolonialnega diskurza.
Pogledi, let. 4, št. 13-14, 10. julij 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Stvarno:
|
22.07.2013 Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
