K istim stvarem še enkrat
Knjiga je izjemna tudi po zornem kotu, ki ga pisec zavzame. Kot sam pravi, ga ne navdušuje pisanje o umetnosti, ki si za glavno nalogo zada iskanje stvari, ki jih v likovnem delu ni, nakar bi iz teh odsotnosti stkalo kritiko. Nasprotno, »podreditev duhovnemu objektu drugega človeka« je tista drža, ki omogoča v delih uzreti resnično to, kar vsebujejo. Ta drža je umetnikom naklonjena in vsebuje modrost, ki jo je poznala že Gertrude Stein, ko je rekla, da kritiziranje umetniku ne pomaga, pohvala pa zelo. Bližina in naklonjenost avtorju (avtorjem) resnično omogoči prodiranje v spodnje plasti likovnega dela, pojasni mnogo tega, kar vrhnja, gola optična plast ne razkriva na prvi pogled. Te tekste je Muhovič označil kot »drugo branje, tj. nalogo naprezanja, da bi k istim stvarem prišli še enkrat in da bi nas v tem drugem srečanju z njimi lahko dohiteli neopaženi, pozabljeni ali napačno ocenjeni momenti prvega srečanja.« Muhovičeva hermenevtika je predvsem radovedna in ne razsoja, se pa razveseli, ko najde v delu ali okoliščinah kaj presenetljivo novega: »O smrti ne razmišljam dosti.« To je docela presenetljiva izjava Jožeta Tisnikarja, ki bi mu jo glede na vsebino njegovih platen prav gotovo težko pripisali. Pri Zoranu Didku npr. lucidno opazi, da njegovo delo ne napreduje linearno od nižjih k višjim dosežkom, marveč pravi: »Ne množica konsekventnih trenutkov, ki postopoma zvišujejo koncentracijo, ampak množica tekmujočih koncentracij, ki dolgujejo svoj nastanek trenutku.« Muhovičev jezik zaznamuje izjemna natančnost, izražena v presenetljivo poetičnih oblikah; natančnost rabe pojmov in njihovih odnosov, kakor jih zmore le filozof, in njihovo pisno podajanje, vredno pesnika. Pri Milanu Butini se v prispevku z naslovom Teoretik in praktik v dispozitivu časa Muhovič po nujnosti znajde pred nalogo, da ob opisovanju dela svojega profesorja premisli tudi lasten položaj. Oba se, seveda vsak v dispozitivu svojega časa, srečujeta z na videz nezdružljivo držo znanstvenika in umetnika hkrati. In ozko srce sodobnikov v obeh ne more uzreti to, kar v resnici sta, odlična slikarja. Prepričanje, da znanje pokvari avtorjevo spontanost, neposrednost in kreativnost, je kot stereotip zasidran tako globoko, da ne popusti niti pod težo dokazov, torej ob srečanju z izvrstnimi likovnimi deli, ki sta jih prispevala učitelj in učenec.
V vseh tekstih je na preži razlikovanje med likovnim in vizualnim. Ta navidezna podobnost se kaže kot eden temeljnih problemov današnje umetniške prakse, predvsem se dotika področja (akademskega) likovnega izobraževanja, kjer bo treba ponovno zastaviti vprašanja in nanje poiskati odgovore, kot so: kaj je mogoče, kaj je nujno in česa ni treba učiti. Pri Ivu Mršniku tako najdemo poglavje z naslovom Od materinščine videza k tujemu jeziku likovne umetnosti, kar že nakazuje prve obrise odgovorov na prejšnja vprašanja.
Celotno knjigo preveva tisti optimistično konstruktivni duh in pogled na umetnost, ki ga angleška filozofinja in pisateljica Iris Murdoch opiše kot »čisto veselje nad neodvisnim obstojem nečesa, kar je odlično.«
Knjigo priporočam ljubiteljem umetnosti, poznavalcem in piscem o umetnosti kot svež in poglobljen zgled, vsem tistim, ki želijo zapolniti kakšno sivo liso na zemljevidu slovenske slikarke realnosti, študentom pa zato, da se jim ob poklicu, za katerega se pripravljajo, okrepita identiteta in samozavest na pomembnem področju človeškega delovanja, ki so mu sociokontekstualni šamani že večkrat (napačno) napovedovali zaton in smrt.
Pogledi, št. 13-14, 11. julij 2012