Kaj vemo o tistih, s katerimi se poljubljamo?
Marko Sosič: Kratki roman o snegu in ljubezni. Spremna beseda Petra Vidali. Založba Litera (Knjižna zbirka Piramida). Maribor 2014, 204 str., 23,90 €
25. 09. 2015
Roman Marka Sosiča z navidezno zavajajočim naslovom Kratki roman o snegu in ljubezni je pisan s posebno patino, ki smo je pri avtorju že vajeni. Na motivni ravni ohranja vse karakteristike prejšnjih del – hrepenenjskost, soočanje lepih duš z zlom, vdiranje preteklosti v sedanjost in znotraj tega vračanje potlačenega, realnost, spleteno iz sanjarjenj –, medtem ko je geografski topos še vedno tržaško oziroma mediteransko okolje. Sosičevo zadnje romaneskno delo bi bilo celo smiselno brati v korespondenci z romanom Ki od daleč prihajaš v mojo bližino (2012), le da se odnos med očetom in sinom, metafora za strah pred drugimi, premakne na (resda variabilni) premici odnosa mati–sin. Tokrat je avtor v prezentiranju strahu še nekoliko bolj radikalen, če ne že kar brutalen; pokaže nam, da je strah pred drugim strah ali pa recimo nemoč pred najbližjim, »ki noče več govoriti mojega jezika« (gre za sintagmo v romanu, ki se vseskozi ponavlja in predstavlja ključ za vstop v zgodbo); drugi torej nenadoma postanejo »moji« oziroma celo sam »jaz«. V zgodbo, ki ima intenco seciranja družbenega tkiva in znotraj njega razpiranje specifično nacionalističnega in rasističnega diskurza, roman vstopa z razkrivanjem dinamike znotraj posamične družine, kar posledično pomeni stanje brez možnosti umika.
Roman je sicer zastavljen kot monološka izpoved osrednje junakinje, torej Alme oziroma Olge, ki opravlja revizijo svojega življenja. Vanjo vdirajo glasovi različnih ljudi iz njene preteklosti; njen pogonski motor je spomin, ki deluje vsaj na dveh ravneh: junakinja poskuša na neki točki pred spomini pobegniti, nato pa z njihovo pomočjo predvsem preživeti. Oboje jo vzpostavlja v odnos s še ne osemnajstletnim sinom Angelom, ki govori izključno v italijanščini in je prepričan, da »so fašisti imeli popolnoma prav, če so pobili Jude oziroma vse, ki niso bili njihove rase«. Angelov lik (predvsem njegovi neonacistični nazori) v roman vnese dinamiko, hkrati se tako ustvari konflikt med preteklostjo in sedanjostjo; zaradi posebne senzibilnosti jezika, ki jo premore Sosič, pa se osrednji konflikt med preteklostjo in sedanjostjo prenese še na raven jezika. Roman je pisan v sekvencah, njegovo torišče so statični prizori, znotraj katerih se po logiki koncentričnih krogov širijo različni glasovi; tisto kar roman potiska naprej, je torej mnogoglasje likov – od Olginega mladostnega ljubimca Vincenca Ivana do Pasolinija – in predvsem avtorjeva zmožnost, da plivkanje glasov ter motivov mojstrsko preplete v besedno tapiserijo, ki je vedno tudi tapiserija jezikov.
Čeprav se zdi, da pripoved naplavlja, da je v njej ponovljen ritem plivkanja morja, je roman strnjen, fabulativno in slogovno stesnjen, kot pravi avtorica spremnega zapisa in urednica Petra Vidali. Sosič gre v neposredno konfrontacijo z nasiljem in dela tako globoke kirurške reze, da pride do ključnega vprašanja – kdo je kriv, da je Angelo postal takšen, kakršen je, da se je vrgel v objem današnjosti, ki malikuje izgubo spomina in s tem briše posameznikovo identiteto? Gre za individualno krivdo, krivdo staršev, Olge in Edoarda, ki sta Angelu nudila pravzaprav vse (Sosiču uspe prikazati, da drugi niso vedno samo marginalci), ali za kolektivno krivdo? Olga oziroma Alma se nekaj časa še prepričuje, da je Angelo zgolj v prehodnem obdobju, da svojo še nerealizirano spolno identiteto projicira v negativno zgodbo, toda ko na plano prihaja njena potlačena preteklost, si vse bolj priznava, da je Angelo odgovoren za zlo, ki ga povzroča. Angelo je alegorija zla, ki ga Olga oziroma Alma nosi v sebi, kar pomeni, da se mora junakinja, če se želi soočiti z zatajevano preteklostjo, soočiti s sedanjostjo in prihodnostjo.
»Sosič ob koncu romana ne ponudi katarze; pusti nas na čistini, začudene in zadihane spričo vprašanja – koliko sploh vemo o tistih, s katerimi se poljubljamo, hodimo spat?«
Sosič ob koncu romana ne ponudi katarze; pusti nas na čistini, začudene in zadihane spričo vprašanja – koliko sploh vemo o tistih, s katerimi se poljubljamo, hodimo spat? Podvojitev dvojnosti, kot temu pravi avtorica spremnega zapisa, in sicer na več ravneh, od aluzij na film Kieslowskega Dvojno Veronikino življenje do ponovitve Olgine zgodbe v na primer ljubezenski zgodbi med Valterjem in knjižničarkino hčerjo, je samo precej uspešno izpeljana igra, kako v bralca dahniti prej omenjeno vprašanje. Toda poleg psihološke igre, ki jo pisatelj (tudi na ravni likov, kot sta Olga in Alma, kar je neposredna referenca na poljsko filmsko mojstrovino) igra z nami, teče v romanu še ena zgodba. Ta se dotika tudi (marginaliziranega) jezika, v katerem je roman napisan, še bolj pa umetnosti kot take oz. njene funkcionalne vloge v današnjem brezspominskem svetu. Roman je poln medbesedilnih in medumetnostnih referenc, eden izmed prizorov pa je v borgesovski maniri postavljen celo v knjižnico. S tem ko nam Sosič sporoča, da s pomočjo knjig lahko iščemo odgovore na najsrhljivejša vprašanja, hkrati poskuša umetnost od znotraj prečistiti in ji (v tem svojem umetniško in psihološko najbolj dovršenem romanu doslej) vrniti njeno najprimarnejšo vlogo – vlogo tolažnice.
Pogledi, let. 6, št. 18, 23. september 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
