Kdo je Stoner?
John Williams: Stoner. Prevedla Breda Biščak, spremna beseda Urban Vovk. Mladinska knjiga (Knjižnica Kondor). Ljubljana 2015, 334 str., 27,96 €
12. 12. 2015
Stoner, pozna in nepričakovana uspešnica ameriškega pisatelja Johna Williamsa, je presunljivo boleča zmaga individuuma nad družbenimi pričakovanji in konvencijami. William Stoner je subverzivni upornik, roman pa eden najlepših hommageov besedni umetnosti.
Ko je Edwin Frank leta 2006 za New York Review of Books Classics po več kot štiridesetih letih od prve izdaje in več kot desetih letih po avtorjevi smrti ponovno izdal Williamsovega Stonerja in ga opremil s spremno besedo irskega romanopisca Johna McGaherna, najbrž še nihče ni slutil nenadnega uspeha, ki je dosegel višek, ko je veriga Waterstones delo oklicala za knjigo leta 2013. Domneve, ki si poskušajo razložiti pozno recepcijo romana, pa tudi celotnega opusa avtorja z enim najbolj generičnih imen, Johna Williamsa, se razlikujejo, dejstvo pa je, da se Stoner prodaja in prevaja bolj kot v času svojega nastanka. V odličnem prevodu Brede Biščak je pred nedavnim izšel tudi pri Mladinski knjigi.
Po eni strani bi lahko ponovno odkritje romana slavili kot zmagoslavje literarne kritike, ki je že od prvega izida v šestdesetih na delo opozorila kot na »skrivni bralski namig« in o kateri kroži splošno prepričanje, da pravzaprav nima vpliva na bralce. Po drugi strani pa je v Stonerju očitno dovolj slehernika, da se širša javnost z njim do neke mere identificira. Nenavadno je, da sicer najbolj stvarna kritiška peresa ob ocenjevanju pričujočega dela reagirajo čustveno – knjiga jih pretrese, vznejevolji, očara ali odvrne. Tem oznakam se tudi sama ne morem izogniti. Stoner mi je namreč na svojevrsten način stopil na žulj. Konec koncev sem se po prvih nekaj straneh vprašala, ali ni morda delo precenjeno in ali ni Stoner žrtev spretnega marketinškega trika, ki lahko z »zgodbo« okrog avtorja in knjige rehabilitira če že ne dolgočasnega, pa vsaj povprečnega ameriškega junaka iz prve polovice 20. stoletja, kar primerljivim ali boljšim evropskim kolegom ponavadi ne uspe.
Stoner v nas
Bistvene biografske podatke o Williamu Stonerju izvemo na prvi strani, kjer se razkrije tudi pripovedovalčeva strategija, a o tem se nam še ne sanja. »William Stoner se je vpisal na Univerzo v Misuriju leta 1910, pri devetnajstih letih. Čez osem let, na vrhuncu prve svetovne vojne, je na taisti univerzi prejel naziv doktorja znanosti s področja literarnih ved in sprejel mesto asistenta ter na njej poučeval vse do smrti leta 1956. Nikdar ni napredoval v izrednega profesorja in le redkim študentom je ostal v spominu, ko so nehali obiskovati njegova predavanja.« Do sem je Stoner še en in edini, brezveznik »the« Stoner, predvsem pa tip z redno službo na faksu. Za tako preskrbljene figure z nagnjenjem do svetobolja mi ponavadi že v startu zmanjka empatije in potrpljenja. Vendar pa se v nadaljevanju določni člen specifične Stonerjeve usode spremeni v nedoločnega: »Starejšim je njegovo ime opomin na konec, ki jih vse čaka, mlajšim zgolj niz glasov, ki v njih ne obudi ne vezi s preteklostjo ne identitete, s katero bi lahko povezali sebe ali svojo kariero.« Bralec je skrajno lapidarno soočen s svojo lastno minljivostjo in zamenljivostjo. Najpozneje na strani 39, ko Dave Masters, eden izmed Stonerjevih študijskih kolegov, izriše natančen psihogram junaka (in tudi tega takrat še ne vemo), bi lahko z branjem »zgodbe« zaključili. Ne samo, da se nam krožna struktura izriše šele po epilogu, tudi sicer odlog preprosto ni mogoč. Stoner je namreč odlično, natančno spisana knjiga, ki v pričakovanju usodnega obrata neustavljivo vleče naprej in se bere v enem dihu. Kljub teži izpovednosti nenehno vzbuja napetost in sili v razvoj, ki pogosto zapelje v slepo ulico, s tem pa junak zapade v pasivnost in apatijo, kar povzroča deziluzijo in frustracijo tudi pri bralcu. In priznam: ščepec pritlehno privoščljivega življenjskega zmagoslavja je v opazovanju kakšnega junakovega spodrsljaja – kot da bi sosedu z boljšim avtomobilom zružil auspuh.
»Stoner je subverzivni upornik, roman pa eden najlepših hommageov besedni umetnosti in dokaz, da dobremu čtivu ne poteče rok trajanja.«
Pripovedovalec v skladu z naslovom precej »stonercentrično« opravi z okolico. Celo protagonistu intimno najbližji osebi, kot sta žena Edith in hči Grace, izriše površno, shematično, brez želje po psihologizaciji in globljem iskanju vzrokov za njuno (muhasto) vedenje. Soljudje se v zgodbo vključujejo zgolj skozi Stonerjeve oči in v tolikšnem odmerku, kolikor se jim Stoner pač ne more izogniti in kolikor se ga na trenutke vendarle »srčno« dotaknejo, kot denimo podiplomska študentka Katherine, s katero se zaplete v burno ljubezensko razmerje. Največje zmrdovanje nad izvedbo si zaslužijo prav ženski liki, ki jih tudi literarna kritika zaobide. Ženske figure so sloke, bledične, anemične, histerične in stereotipne. Še največ izvemo o Edith, čeprav je kompleksnost njenega značaja popreproščena: »Njena vzgoja je zaobjemala tudi nasvete glede oblačenja, drže, damske izreke in morale. Moralna vzgoja, ki je je bila deležna tako v šoli kot doma, je bila po značaju negativna, po nameri prepovedovalna in skoraj v celoti seksualna. Toda seksualnost je bila posredna in neizražena.« Edithino nerazčiščeno, potlačeno in odklonilno razmerje do vzgoje in družine, predvsem pa do očeta (ko oče zaradi finančnega poloma stori samomor, se Edith zapre v otroško sobo in sežge vsa njegova darila), je verjetno vzrok za faux pás poročne noči, ki razdre mit o prvi skupni ljubezenski nasladi in zakoliči impotentnost Stonerjeve zakonske zveze.
Zvestoba do groba
Toda s protagonistom Stonerjem je po drugi strani težko sočustvovati kot z brezupnim revežem, žalostnim ameriškim antijunakom, ki mu usoda ni mila in ga je življenje po dolgem in počez nategnilo. Ne morem se namreč otresti občutka, da me malce zavaja in da je vse dobro in slabo popolnoma v skladu in soglasju z njim in da sem jaz, bralka, tista, ki tega ne more in noče sprejeti. S svojo vztrajno in študiozno naravo si je, nesojeni kmetovalec z ameriškega srednjega zahoda, vendarle pridobil soliden status kabinetnega profesorja, kar mu zagotavlja materialno stabilnost in ga ugnezdi v dokaj udobno in brezskrbno življenje. Manj uspešno opravi vse družbene in medčloveške dolžnosti, s čimer si tlakuje pot v izolacijo in samoto. Zdi se, da se zunanja perspektiva postopoma seli v notranjost, ki postaja Stonerjeva edina gotovost. Človeka v odnosu do junaka pretrese in hkrati vznejevolji diskrepanca med lastnimi življenjskimi prioritetami in tem, kako se slednje aplicirajo pri protagonistu. Od njega pričakujemo odločilno akcijo, ki bi povzročila usodni preobrat, on pa ni dejavni izboljševalec sveta, temveč iskalec »vrednosti« v življenju, ki se mu boljkone prepusti. Ne bo se junaško metal pred strelovod, javno zagovarjal svoj akademski prav, se ločil ali se z ženo vsaj jasno in glasno pogovoril o srži njunih zakonskih problemov, hotel priti do dna njeni zatrti seksualnosti, zaščitil hčerko pred gotovim življenjskim polomom ali se vsaj odločil za veliko ljubezen do Katherine – vse to je Stoner »pustil ponikniti v kaosu možnosti«, ker pač zanj ni dovolj pomembno. Njegova maksima je ohranitev samega sebe in tega, kar počne. Živeti in umreti za in v literaturi je Stonerjeva edina, do okolice zagotovo egoistična, celo eskapistična želja, ki ji ne gre odreči kančka patetike: »Ljubezen do književnosti, jezika, skrivnosti duha in srca, ki se razkriva v izbranih, nenavadnih in nepričakovanih kombinacijah črk in besed, v najbolj črnem in brezčutnem tisku – ljubezen, ki jo je doslej skrival, kakor da bi bila nedovoljena in nevarna, je začel izražati naglas, sprva plaho, nato smelo, slednjič ponosno.«
Čeprav se sliši paradoksalno – kakršen je tudi moj sovražno-ljubezenski odnos do protagonista –, je Stoner vendarle eden najbolj uporniških literarnih junakov. Povsem zavestno in kljub negativnim posledicam je sprejel zgolj tri, a zase usodne odločitve: namesto za kmetovanje se je odločil za književnost, se tako uprl staršem in predvidljivo poglobil njihovo revščino, odrekel se je družbeni vlogi na bojišču in ostal v predavalnici, s tem pa tvegal prezir, ter kljub kariernemu izobčenju vztrajal pri zavrnitvi nekompetentnega študenta Charlesa Walkerja, s čimer si je nakopal dokončno sovraštvo predstojnika oddelka in Walkerjevega mentorja Hollisa N. Lomaxa. Bi si sama upala biti tako dosledna?
Prav ta do bolečine iskrena, do skrajnosti izpeljana zvestoba sebi in svojemu notranjemu svetu, ki odpira marsikakšno moralno dilemo in je do določene mere problematična, je presunljivo boleča zmaga individuuma nad družbenimi pričakovanji in konvencijami. Zato je Stoner subverzivni upornik, roman pa eden najlepših hommageov besedni umetnosti in dokaz, da dobremu čtivu ne poteče rok trajanja. Ne nazadnje gre tudi za malo zmago umetnosti nad ekonomsko preračunljivostjo trga.
Pogledi, let. 6, št. 23-24, 9. december 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
