Kljubovati odtekanju časa
Tina Vrščaj: Odradek. Cankarjeva založba, Ljubljana 2012, 286 str., 22,95 €
12. 05. 2012
Naj kar na začetku priznam, da mi knjiga ni prišla v roke povsem naključno, pač pa me je k branju gnala radovednost, ki jo je podžigal njen naslov. Kdo bi se upal – in to v romaneskni obliki – po Kafki, Borgesu in Žižku spopasti z Odradkom?
Štorija je znana: plaz je sprožil pobalinski Kafka, ko je v črtici Skrb družinskega očeta poskušal bralce prepričati, da obstaja tulcu sukanca podobno neulovljivo in, kar je še huje, neumrljivo bitje brez smisla in cilja, ki se imenuje Odradek. Kafkovo potegavščino je prvi spregledal Borges in Odradku namenil poglavje v svoji Knjigi izmišljenih bitij, k tej hudomušni ontološki vijačnici pa je nato svoj člen dodal še Žižek, ki je, reci in piši, za Odradka zahteval celo človekove pravice.
Zdaj pa k stvari: Kafkovemu družinskemu očetu Odradek povzroča skrb tudi zato, ker ga ni mogoče zaobjeti s poznanimi časovnimi ali prostorskimi koordinatami. V podobno nedoločljivem prostoru in času se na življenjski prelomnici znajde tudi Odradek iz mesta K., protagonist drugega romana Tine Vrščaj, milo rečeno čudaško, a še kako resnično bitje, ki teži k temu, da bi pretentalo svojo lastno minljivost.
Odradek je predvsem izjemno načelno bitje – po ustaljenem jutranjem prebujevalnem in pretegovalnem postopku vzame v roke poljubno knjigo in med obhodom hiše, v kateri živi sam z dvema papigama, glasno prebere naključno stran, nato pa sleče posteljo in posteljnino pospravi v omaro, da je ne bi oskrunila izpostavljenost zraku. Vestno skrbi za svoje zdravje (jé zdravo in počasi, v meditacijski sobi pa zavzeto vadi položaje za pospešitev prebave) in ob tem kaže zametke za razvoj resnih duševnih težav – v skrbi za lastno higieno po telefonu redno preverja kvaliteto vode v svojem okolišu, ob računalnik zaradi strahu pred sevanjem sede le v kombinezonu iz svinčenih vlaken, z masko iz žit in zaščitnimi očali (oprema je še kako uporabna tudi zunaj štirih sten, ko v mesto pride ptičja gripa), redno pregleduje in v zvezek skicira ter datumsko beleži vse mogoče začasne telesne spremembe (upravičeno pomislimo na hipohondrijo), obenem pa je sumničav do ljudi okrog sebe in ga povsem iztiri že blaga nesimetrija (denimo lastne brade). Odljudnež je najraje sam s sabo, večje število ljudi okrog njega mu zbuja nelagodje; v svoji preobčutljivosti kajpak tudi intimnosti ne prenaša najbolje, zato ni čudno, da se mu svet obrne na glavo, ko se mu v hiši naseli vsiljivec v podobi polsestre Jožefine. Takrat se Odradkova čudaškost in čemernost razmahneta v vsej svoji živopisnosti, obenem pa je prihod nezaželene sostanovalke tudi prelomna točka romana, začetek Odradkove preobrazbe.
»Odradek je duhovito in jezikovno gibko spisan roman, strukturno in tematsko se spretno všije sam vase, pripovedovalec pa je dvignjen nad dogajanje in se le občasno vplete v pripoved s kakšnim ironično distanciranim komentarjem.«
V liku naslovnega (anti)junaka prepoznavamo aluzije na znane primerke iz zakladnice svetovne književnosti, denimo na grayevski strah pred staranjem, ki mu Odradek v svoji narcisoidnosti uspešno kljubuje s prav neverjetno discipliniranim in premišljenim zdravim načinom življenja (ta mu »omogoča, da se na videz sploh ne stara«), pa gogoljevsko mešanico groteske in realizma (Odradku med drugim iz lastnega doma odnesejo njegov »najljubši in edini plašč«), molièrovsko komiko, podloženo z ljudomrzništvom in namišljenimi boleznimi, puškinovski romantični beg v naravo in prototip odvečnega, pa tudi nesrečno zaljubljenega človeka, kafkovsko simboliko (denimo v situaciji, sumljivo podobni nezavidljivi žuželčji izkušnji Gregorja Samse) in predvsem na bartlebyjevstvo – to se uteleša denimo v Odradkovem prepisovanju pisem, ali v oblomovskem prizoru, ko ga spodbujajo, naj (najbrž zaradi nevarnosti preležanin) vendarle vstane, pa jim odgovori, da raje ne bi, ali nenazadnje v značilnem sindromu, njegovi želji po pisanju. Žal je prav to razkritje usode, življenjskega poslanstva, da je Odradku namreč namenjeno postati pisatelj, prešibko motivirano in nekako obvisi v zraku, saj do trenutka velikega spoznanja ni napisal še niti vrstice.
Sicer pa je Odradek duhovito in jezikovno gibko spisan roman, strukturno in tematsko se dokaj spretno všije sam vase, pripovedovalec pa je dvignjen nad dogajanje in se le občasno vplete v pripoved s kakšnim ironično distanciranim komentarjem. To je zgodba o tegobah današnjega časa (o goltajočem potrošništvu, zasičenosti na vseh ravneh, posledicah bliskovitega napredka, boju med računalnikom in peresom, vse bolj kroničnem primanjkljaju etičnih in obzirnih ljudi, obsedenosti z zdravim prehranjevanjem itn.), pa tudi o večnih dilemah, na primer o odsotnosti volje, o za človeka nujni vpetosti v družbeno in odgovornosti polno kolesje, ki posameznika žene naprej, o mukah neskladja med telesom in duhom, zlasti pa o strahu pred smrtjo. In z zadnjim se močno približa Žižkovemu razumevanju, ki Odradka prepoznava v navezavi na Lacanov mit o lameli, figuri čistega libida, ki je ušla smrtnosti, o vmesnem področju med simbolno in realno smrtjo. In ker je Lacanova poanta v tem, da se v primeru izrabe potencialov, ki nam jih omogoča naša eksistenca kot bitij jezika, slejkoprej znajdemo v grozljivem vmesnem področju, se za Odradka, ki je smisel življenja našel prav v pisateljevanju, ni bati.
Pogledi, št. 7, 11. april 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
