Kratkočasno
Uroš Sadek: Druge zgodbe. LUD Šerpa, Ljubljana 2011, 121
18. 11. 2011
Sadkova kratkočasna knjiga Druge zgodbe vsebuje petindvajset zelo kratkih zgodb z izvirnimi zasuki. Gre za minimalistično zastavljene pripovedi z bivanjsko problematiko. Med junaki, ki so poimenovani le s črkami in jih spremljamo skozi tretjeosebno personalno perspektivo, so alpinist, profesor, znanstvenik, stražar, uspešni poslovnež, skladatelj, potapljač, anarhist in drugi, ki jim je skupno to, da so v nečem posebni, da dobijo kako nenavadno zamisel, jih kaj čudnega preblisne, opazijo kakšno anomalijo v okolju ali so zapleteno obsedeni s smrtjo. J. denimo s teleskopom na luni zagleda nogometno žogo, in moramo se nasmehniti, ko pred nas razgrne argumente, zakaj je žoga dokaz o tamkajšnjem življenju. A. najde »malo verjetnost« in odtlej skrbi zanjo, verjetnost pa se v njenih rokah manjša ali veča kot kakšna eksotična domača žival, glede na to pač, katere njene sanjarije imajo kaj možnosti za uresničitev. M. v sanjah spozna, da vrh andskega šesttisočaka, sredi katerega v bivaku povsem sam noči, ni špičast, temveč položna ravnina; kaj natanko to pomeni, pa si mora razjasniti vsak bralec sam ob pretresu junakovih kritičnih trenutkov. Nekateri liki s pomočjo aparatov izračunavajo kilometrino odsluženih telesnih organov, drugi vodijo tečaje za ekshibicioniste, tretji razvijajo nauk o prehodih ali oddaljevanju (tale je sploh razsvetljujoč!). Ti junaki so ubežali srednji poti in se dvignili nad povprečje, za seboj pa so pustili tudi tekmece iz prve Sadkove kratkoprozne zbirke Vrtiljak (2005).
»Če spoznavno sugestivne zamisli Drugih zgodb položimo na tehtnico in po kilogramih sodimo njihovo moč, se izkažejo za težje in mogočnejše od drobne knjižice, ki jim nudi dom.«
Večji del Drugih zgodb – med njimi so najboljše iz knjige – se ubada s smrtjo. Naslov knjige je torej ustrezen: za človeka ne more biti ničesar bolj drugega, tujega, kakor smrt. En junak se smrti boji in z zapletenim izračunavanjem skuša dognati, kdaj bo nastopil njegov poslednji trenutek; smešen je, ko se trudi smrt razumeti, predvideti in ugnati, in tragičen, ko teta s koso nepričakovano pride ponj. Drugi junak nima strahu pred smrtjo; »umira zato, ker sam tako hoče – naravna smer gibanja njegove zavesti je bila namreč vase, navznoter, kolikor se da. In smrt ni drugega kot to, da človek izgine vase.« Tretji v čudoviti zgodbi Dolgčas s svojo smrtjo ni le sprijaznjen, temveč ga ta toliko privlači in vznemirja, da jo meni nič, tebi nič naroči. Prav nevednost glede natančnih koordinat smrti, ki je prvega junaka spravljala ob pamet, nekomu drugemu prijetno poživlja življenje. Četrti v podobno uspeli zgodbi ima na vesti truplo, ki ga je nekje nekoč skril. Peti junak je že mrtev, a skozi besede in spomine bivajočih še živi. Šestemu na pogrebu prisostvujejo neznanci, naključni mimoidoči, radovedneži ter drugi, in potrjujejo dejstvo, da »ljudje živimo in umremo med neznanci«.
Sadek uživa v preobračanju prenesenih pomenov v dobesedne in obratno. Rad pooseblja pojme in jih oblači v obleke, da postanejo vidni in otipljivi. Spretno rabo podobja (ki si jo je morda pridobil v službi pisca oglasov?) najdemo na primer v zgodbah Vse izgubljeno (dobesedni izgubi ključa in poti napovedujeta preneseno izgubo življenja), Pobeg (kopanje rova v zemlji je prispodoba tistega, kar imamo v glavi: temo) in Spoznanje (umirajoči v bolnišnici izdihne svoje življenje v neko pripravo).
Druge zgodbe so samosvoje, a marsikatera izmed njih s slogom, strukturo in vsebino presenetljivo spominja na Rozinove zgodbe iz zbirke Šumijo besede domače. Rozinovi poetiki se Sadek približa zlasti tedaj, ko tematizira besede same, npr. v zgodbicah Čudne besede, Horizontala in Posmrtno življenje. Pisatelj je pravzaprav vseskozi pozoren na jezik in zanj je značilno izvirno ter precizno izražanje. Nekatere zgodbe so zato zloščene do sijaja. Najde se sicer tudi kakšna taka, ki bi se jo slogovno dalo še izbrusiti in iz nje zradirati nekaj pa-jev; učinkovitost kratkih zgodb je pač odvisna od vsake črke. A prav toliko tudi od tega, ali spodbujajo k razmišljanju in spoznanju. Če spoznavno sugestivne zamisli Drugih zgodb položimo na tehtnico in po kilogramih sodimo njihovo moč, se izkažejo za težje in mogočnejše od drobne knjižice, ki jim nudi dom.
Pogledi, št. 22, 9. november 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
