Spomini in sanje Kristine B.
Kristina in težave s spominom
18. 05. 2015
V času, ko je razdvojena Evropa praznovala zmago nad fašizmom in nacizmom ter sedemdeseto obletnico konca druge svetovne vojne, smo Slovenci v podobi Spominov in sanj Kristine B. dobili pr(a)vi spravni strip.
Lani poleti so norveški skavti iz Trondheima, ki so taborili na Korčuli, na precejšnje začudenje mimoidočih domačinov in turistov položili cvetje k dokaj zapuščenemu in zaprašenemu spomeniku NOB v centru mesta in z minuto molka počastili partizanske borce, ki so padli v boju proti fašističnemu okupatorju. Približno ob istem času je v Kranju začel Zoran Smiljanić po scenariju Blaža Vurnika, kustosa za novejšo zgodovino v Mestnem muzeju Ljubljana, risati strip Spomini in sanje Kristine B., katerega predstavitev je bila 7. aprila letos na razstavi v Galeriji Vžigalica. Stripovske razstave so praviloma precej dolgočasne, vrste stripovskih tabel manjšega formata pod steklenimi okvirji, ki so si od daleč vse podobne, se pač ne morejo meriti z atraktivnimi postavitvami živopisnih slikarskih platen razkošnih dimenzij ali raznovrstnih skulptur in instalacij, ki se kot živa likovna telesa stapljajo z galerijskim prostorom in nam z vsakim novim pogledom iz drugega zornega kota nudijo novo interpretacijo umetnikovega ustvarjanja. Pri stripu smo pač omejeni samo na list neuglednega belega papirja, porisanega s pravokotniki in kvadrati, v katerih nam miniaturni liki v oblačkih razlagajo svojo bolj ali manj zanimivo usodo. Poleg tega moramo stripovske table gledati čisto od blizu, da sploh lahko kaj vidimo in preberemo, kar nam še dodatno zmanjšuje užitek ogleda celostne razstave, ki jo bojo z resničnim zanimanjem in veseljem obiskali samo največji stripovski fani.
Povsem drugačna pa je razstava Spomini in sanje Kristine B., ki si jo ob 70. obletnici zmage nad fašizmom in konca druge svetovne vojne lahko ogledamo v Galeriji Vžigalica. Stripovski originali so poleg lično razstavljenih študijskih skic samo manjši del razstavnih eksponatov, glavnino tvorijo muzejski predmeti iz obdobja okupacije, ki nam skupaj s povečanimi stripovskimi kadri na velikih kartonastih panojih nazorno prikažejo življenje v mestu, obdanem z bodečo žico. Tako lahko vidimo italijanske fašistične in filmske plakate kot tudi domobranske propagandne ilustracije Jožeta Beraneka, okupatorske objave in razglase, protikomunistične časopisne članke, kip glave kralja Viktorja Emanuela III. in portret Benita Mussolinija, značilno progasto taboriščno uniformo, čevlje z lesenimi podplati in seveda kolut zloglasne žice, s katero je bilo obdano mesto. Pa tudi propagandne letake Osvobodilne fronte ter partizanske rekvizite, s katerimi so prenašali ilegalno pošto, kot je, denimo, predelana kamuflažna kanglica za mleko. Skratka, razstavljeni predmeti izvrstno dopolnjujejo in nadgrajujejo originalne Smiljanićeve table in lahko rečem, da je razstava Spomini in sanje Kristine B. sploh ena najbolje postavljenih stripovskih razstav, kar sem jih do zdaj videl – pa jih nisem ravno malo.
Poleg razstave je bila seveda tudi predstavitev istoimenskega albuma; z razstavami je pač tako, danes so tu, jutri pa se jih le še malokdo spomni, pa če so bile še tako dobre, knjiga pa, kakršnakoli že je, ostane, in tudi če jo kritiki danes raztrgajo, jo bodo mogoče že jutri hvalili na vse pretege, in to, kar je bilo še včeraj problematično, je lahko danes prednost. Kar se, seveda, lahko zgodi tudi temu albumu. Smiljanićeva risba v stripu je, pa naj se sliši še tako čudno, tipično smiljaničevska, seveda brez kakšnih likovnih presežkov, po drugi strani pa tudi brez kakšnih večjih risarskih anomalij, ki smo jih bili vajeni v prejšnjih stripih. Zakaj sem napisal čudno? Skice v svinčniku, ki so razstavljene ob originalih, so narisane izjemno natančno, tako arhitektura medvojne Ljubljane kot tudi obrazi in figure protagonistov, končna tuširana izvedba pa je precej bolj površna in seveda slabša. Sama knjiga je oblikovana zelo domiselno, povsem v retro stilu predvojnih francoskih albumov ali ameriških filmskih plakatov iz tridesetih let, tudi ilustracija na naslovni strani z vrsto Mussolinijevih portretov v ozadju in Kristino v marilynmonroejevski poletni oblekici v ospredju, ki kakor po ravnokar pokajenem džojntu lebdi v zraku in poskuša zbežati pred nevidnim zasledovalcem, vendar se kot v sanjah ne premakne nikamor, sploh ni slaba, ravno nasprotno – izvrstno nam že s samo naslovnico pronicljivo prikaže vsebino stripa.
Namreč, če ste v stripu pričakovali napete opise diverzantskih akcij ali srhljivih prizorov mučenja na Urhu, boste verjetno malce razočarani, to je povsem navadna zgodba (kolikor je pač zgodba z vojno tematiko lahko navadna) o fiktivni ljubljanski družini, ki v času okupacije poskuša čim bolje, pač po svojih zmožnostih in iznajdljivosti, preživeti leta vojne. Vurnikova pripoved, v kateri priletna gospa Kristina opisuje svojemu vnuku Timiju življenje v mestu, obdanem z bodečo žico, se odvija zelo filmsko in tekoče, kar je bržkone tudi Smiljanićeva zasluga (poleg risarskega dela je namreč sodeloval še pri adaptaciji scenarija), ki je rojen pripovednik in ne slovi zaman kot eden naših najboljših stripovskih scenaristov za dolge zgodbe. K tekoči berljivosti pripomorejo tudi živahni in sproščeni, prav nič papirnati dialogi, ki nam še bolj živo predstavijo posamezne protagoniste. Obenem pa nam v spremnem tekstu na nevsiljivo edukativen način (strip je namenjen predvsem mlajši populaciji) avtorja predstavita tudi nekatere zgodovinske osebnosti, ki so krojile podobo in usodo mesta. Po drugi strani pa je strip tudi izjemno politično (ne)korekten, povsem v aktualnem spravnem duhu, ki na noben način, tudi na račun zmanjševanja pomena in vloge odporniškega gibanja, ne želi razdvajati že tako razdvojenega naroda, namreč, pripovedovalka Kristina poskuša razumeti tako partizane kot domobrance in sama ne deli sodb ne o enih ne o drugih. Ali kot pravita avtorja na koncu knjige, to je »zgodba o razklanem narodu, zločinu in posledicah« pa tudi »o pogumu in izdaji, nasilju in smrti« ter seveda »ljubezni in življenju«. Kristino na začetku stripa zajame vojna vihra kot neizkušeno dekletce, ki se je maloprej nehala igrati s punčkami iz cunj, ven pa pride kot – ženska.
Ljubezenski trikotnik med Kristino, ilegalcem in poznejšim partizanom Gregorjem ter domobrancem Vincencem pa je na žalost prikazan zelo površno in prav škoda je, ker mu nista avtorja namenila več pozornosti; navsezadnje je to zgodba o odraščanju najstniškega dekleta, za katerega je, vojna gor ali dol, ljubezen vsekakor ena od najpomembnejših stvari na svetu. Odličen primer bi lahko našla v Lavričevi Zaobljubi po scenariju Francoza Franka Girouda (slovenska izdaja je izšla leta 2011 pri založbi Buch), kjer je na samo parih uvodnih straneh zelo doživeto in plastično orisan podoben ljubezenski trikotnik med Hrvatom, Bošnjakom in Srbkinjo v Mostarju na predvečer druge svetovne vojne, kar bi stripu s fiktivnimi junaki dalo precej večjo avtentičnost. Druga stvar, ki je v stripu omenjena samo mimogrede, so ilegalni otroci v Ljubljani. Sicer ni s tem nič narobe, vsega dogajanja med vojno se pač ne da spraviti na dobrih sedemdeset strani, kolikor jih ima dotični album, vendar pa ne vidim prav nobene povezave z evropskim projektom Skriti otroci druge svetovne vojne o t. i. ilegalčkih, otrocih partizanov in aktivistov OF, ki so jim starše ubili ali ti iz povsem objektivnih razlogov niso mogli skrbeti zanje, in katerega del naj bi bil tudi ta strip.
Ko na koncu knjige vnuk Timi, zdolgočasen mulc, ki ga zgodovina sicer ne zanima kaj prida, ga je pa zgodba, začuda, povsem posrkala vase, vpraša staro mamo, »kdo je imel v tej godlji navsezadnje prav, partizani ali domobranci«, se gospa Kristina, ki se sicer spomni vseh nepomembnih podrobnosti iz svoje mladosti, izmaže s filozofskim odgovorom, »da so vse stvari med seboj povezane in da ima vsako dejanje svoj vzrok in posledico«. Kar pa mulcu pri pisanju šolskega eseja o okupirani Ljubljani seveda prav nič ne pomaga. Mogoče bi morali norveške skavte povabiti tudi v Slovenijo, da bi Timiju in njegovim vrstnikom, pa tudi gospe Kristini in vsem ostalim, ki jih zapušča zgodovinski spomin, jasno povedali, kdo je bil med vojno na pravi in kdo na napačni strani, kdo se je boril proti okupatorju in kdo je bil – kvizling. Norvežani to namreč dobro vedo!
Pogledi, let. 6, št. 9, 13. maj 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
