Kritičen pretres neke (z)družbe
Lenart Zajc: Agencija. Beletrina, Ljubljana 2015, 365 str., 26 €
13. 09. 2015
Družbenopolitični angažma pisatelja Lenarta Zajca je prisoten tudi v njegovem novem romanu Agencija. Politična opredelitev je izrečena včasih skozi usta kakega literarnega lika, drugič je zaznana iz vsebine. Ne glede na to politična plat romana ne sili v ospredje, zato ni bojazni, da bi bil roman pri določenem segmentu potencialnih bralcev spregledan le zaradi morebitne nekompatibilnosti z njihovimi političnimi prepričanji.
Roman je razdeljen na pet poglavij in podpoglavja, ki po številu variirajo in so naslovljena v skladu s sledečo vsebino. Kratka podpoglavja narekujejo tempo branja, ki je zaradi napetosti in peripetij hiter. Da ne bo pomote: Agencija ni srhljivka ali detektivka (najti je tudi nianse navedenih), mogoče se še najbolj približa kriminalki, četudi nimamo opravka z nobenim ubojem in odkrivanjem storilca, kvečjemu z začetnim, skrivnostnim in v besedilu še vedno nepojasnjenim izginotjem Blaževe sestre Agate.
Osrednjih likov je v romanu precej in večina je zaposlena v isti zavarovalniški agenciji. S tem avtor postavi osnovno platformo za zapletanje in razpletanje »zavarovalniške zgodbe« in za podrobnejšo predstavitev glavnih oseb, od katerih izstopata Muci in Blaž. Blaž s svojo osebno zgodbo s hišo na Kornatih in z izgubo sestre in Muci kot potencialna poosebitev umrle Agate, kot fatalka, ki je spisana z elementi fantastike in ki neposredno zaznamuje življenja vseh zaposlenih v zavarovalnici.
»Roman se dogaja v naši sedanjosti in občasno prestopi meje slovenskega okolja: beremo lahko o grški krizi, konec in nov začetek upravljanja zavarovalnice se razpleteta v duhu idej Združene levice ...«
Roman se odvija tako kot sporoča citat s platnice: »Vsak ima kaj, kar prikriva.« In vse te skrivnosti skupaj povezuje Muci (ime ni vzdevek). Včasih nastopa kot zaupnica, prijateljica, drugič kot pogubna domina, neprekosljiva intelektualka in spletkarka. V ljudi okrog sebe ima vedno uprt kovinsko hladen pogled, čeprav prisostvuje še tako toplim, osebnim pogovorom, ki od nje sicer terjajo empatijo. Muci je vselej več kot samo literarni lik: skupaj spaja tako literarne osebe kot dogajalni čas, motive in tematiko romana.
Poleg Muci imamo v romanu opravka še z vrsto večplastnih oseb. Najmanj kompleksen je prav Blaž, ki je kot propadli vodja slovenske tovarne pohištva po treh letih brezposelnosti in prodaje premoženja dobil službo kot zavarovalniški agent. On je tudi glavni ideološki nasprotnik šefu Marku, povzpetniškemu zagovorniku kapitalizma, ki poskuša prodati še tako drage zavarovalne police tudi obubožanim gospodinjstvom.
V zavarovalnici se začne zapletati ne samo zaradi osebnih intrig med sodelavci, temveč tudi zaradi nekih podzavestnih trzljajev, ki brbotajo pod navidezno urejenimi življenji zaposlenih. Splet nezavednega kulminira proti koncu, ko se dogodki kar nizajo in razpletajo celo sočasno. Preobrat ne izključuje še ene smrti, »coming outa«, snubitve, krvi in še ene v vrsti Mucinih čudaških potez: v domu neke stranke odpre sarkofag neke samomorilke in ji lobanjo postavi na pravo mesto, ker je bila umrla zaradi načina smrti kaznovana z napačno postavitvijo glave ob pokopu. Mogoče bi bila to nesmiselna poteza, če ne bi bile tako Agata kot truplo in Muci svetlolase in če ne bi sumili tudi na Agatin samomor. Mucina literarna eksistenca tudi tu dokaže svojo romaneskno vseprisotnost.
Roman se dogaja v naši sedanjosti in občasno prestopi meje slovenskega okolja: beremo lahko o grški krizi, konec in nov začetek upravljanja zavarovalnice se razpleteta v duhu idej Združene levice, breme vojne v Bosni še vedno preganja enega izmed zaposlenih, Harisa. Ne nazadnje je lahko pa tudi naša zavarovalniška agentka na skrivaj pornesa in polikan, lep, uspešen posloven moški primitiven sadist, ki si še ne zmore priznati svojih homoerotičnih nagnjenj.
Lenart Zajc usmerja bralčev pogled pod površje s tem, da se ne zapleta le v nadnaravno, nerazumljivo, temveč zasnuje roman in literarne like prav skozi prizemljene dialoge in dejanske, vsakdanje prigode in tegobe: tako lahko vsak lik karseda dobro spoznamo. Pri vseh bizarnostih pa avtor ne pozabi na humor: ta je lahko neokusen, ciničen in posmehljiv, lahko pa se izrazi v obliki preproste besedne (nesporazum s stranko, ki ne ve, da se zavarovalniški polici reče enako kot tisti navadni, v omari) ali situacijske komike (šef Marko pade v globino zaradi selfija in med padcem razmisli še o tem, če je primerno zavarovan za poškodbe, ki bodo sledile). Erotika in psihološki razvoj likov nista zanemarjena. Kot bi se pisec držal preprostega recepta za berljivost. Le da ne na cenen način, temveč skozi kritičen pretres in mojstrsko obdelavo snovi.
Pogledi, let. 6, št. 17, 9. september 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
