Kronika minevanja
Sebastijan Pregelj: Kronika pozabljanja. Spremna beseda Manca Košir. Založba Goga, Novo mesto 2014, 184 str., 24,90 €
12. 02. 2015
Sebastijan Pregelj je svojo literarno pot začel predvsem kot pisec kratkih zgodb, javnosti pa je verjetno bolje poznan kot izjemen romanopisec, saj so bile njegove prve tri stvaritve (Leta milosti, Na terasi babilonskega stolpa in Mož, ki je jahal tigra) uvrščene v peterico nominirancev za nagrado kresnik (leta 2013 je sicer pisatelj izdal še roman Pod srečno zvezdo). Pregljevo romaneskno pisanje zaznamuje izjemno močna narativnost, v kateri se natančno izgrajena zgodba staplja z močnimi domišljijskimi elementi, ki pogosto prevzemajo simbolistične prvine in mitološko-magično koherentnost. Konec lanskega leta natisnjena Kronika pozabljanja ni pri tem nikakršna izjema, a je glede na ostali opus vseeno nekoliko drugačna.
V Kroniki bralec sledi zgodbi osemdesetletnika, ki zadnja leta svojega življenja mirno preživlja v domu za ostarele, se po malem sprašuje o življenju in smrti, o smislu življenja, o sreči in o tistih, ki jim materialni pogoji za to niso bili nikdar dani. Ko umre prebivalec v sosednjem stanovanju in se vanj vseli uglajena gospa Konstanca, se glavnemu junaku mirna vsakdanjost začenja nekoliko spreminjati. Najprej se v sostanovalko po malem zaljubi, nato pa ga začne obiskovati skrivnostni mladi moški, nekakšen angel varuh (pogost motiv tudi v drugih pisateljevih romanih), ki ga začne opominjati na njegovo preteklost, ga sprašuje, ali meni, da je dober človek, in ali je v življenju naredil vse, kar je potrebno postoriti. Od tu naprej se začne zgodba v značilno Pregljevem slogu zapletati in majati, bralcu pa ni povsem jasno, ali starec zgolj halucinira ali ne. Skrivnostni obiskovalec se pojavi še enkrat, ga opomni na temne trenutke njegove preteklosti, ko je na primer pobil nekaj beguncev, ali ko ni ustavil avtomobila, da bi pomagal udeležencem v prometni nesreči. V naslednji izmed halucinacij, tokrat precej bolj očitni, glavni junak obišče dom za tujce, tiste, ki nimajo ničesar, in tako se odloči, da bo svoje videnje tudi realiziral. V času, ko načrtovani dom postane resničnost, dobi prve stanovalce in njegova skupnost zaživi normalno življenje, postaja glavni junak vse bolj dementen. Tako začnejo izginjati sostanovalci v domu za ostarele, ki se jih začuda nihče več ne spomni, potem je tu izjemen prizor starostnikovega ljubljenja s Konstanco ..., vse dokler se na koncu junak ne spomni več niti otvoritvene slovesnosti svojega zadnjega projekta.
»Pripoved o premišljanju življenja in iskanju človekovega smisla, o sreči, ki je na bogatem Zahodu ne znamo poiskati in ki si je želijo biti deležni tudi ljudje z drugih celin, predvsem pa je to roman o sprejemanju človekove končnosti.«
Kronika pozabljanja je torej izjemna pripoved o premišljanju življenja in iskanju človekovega smisla, o sreči, ki je na bogatem Zahodu ne znamo poiskati in ki si je želijo biti deležni tudi ljudje z drugih celin, predvsem pa je to roman o sprejemanju človekove končnosti. Skladno z zgodbo je Kronika drugačna od tega, kar smo bili do zdaj pri Preglju vajeni. Je na primer veliko manj nabita z domišljijo ter manj magična in nenavadna, kot so pisateljevi prvi trije romani, saj imajo junakove blodnje in halucinacije pri roki jasno obrazložitev, torej njegovo starost, pa tudi sicer bralca redkeje prevzame občutek negotovosti pri umestitvi posameznih dogodkov v širšo pripovedno strukturo. In čeprav je roman slogovno in tematsko izjemno poetičen, uporablja močno simboliko ter se pogosto poslužuje notranjega monolog, je ritmično ter narativno precej dinamičen in močan. Prav v tem smislu je Kronika pozabljanja nedvomno najbolj »realističen« roman Sebastijana Preglja. In čeprav bo katerega izmed bralcev, ki so prebrali kak avtorjev roman, njegova Kronika morda presenetila, pa je Pregelj spet potrdil, da do potankosti obvlada svojo obrt in da je brez dvoma eden izmed najboljših slovenskih pisateljev.
Pogledi, let. 6, št. 3, 11. februar 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
