Kvadratura kroga ruske literature
Miha Javornik: Tuhtanja o ruski literaturi. Literarno-umetniško društvo Literatura (Knjižna zbirka Novi pristopi), Ljubljana 2011, 326 str., 25 €
24. 05. 2011
Naslov določa knjigo podobno, kot določa literarnega junaka njegovo ime, in ne glede na to, ali se naslov porodi pred, med ali po nastanku besedila, se besedilo – ki si nadene nov naslov – spremeni. V Tuhtanjih bo bralec, ki spremlja, kaj se na Slovenskem piše o ruski kulturi, našel besedila, ki jih je bilo sicer v nekoliko drugačnih različicah že mogoče prebrati, a pod novim naslovom se mu bo ponudila drugačna, na poseben način vznemirljiva celota. Javornikove razprave, ki smo jih že lahko brali v revijalnem tisku, kot spremna besedila h knjižnim izdajam ruskih avtorjev ali v gledaliških listih ob njihovih uprizoritvah, se kot Tuhtanja namreč povežejo v dokaj nekonvencionalen pogled na zgodovino ruske književnosti, ki si hkrati prizadeva poiskati znanstveno argumentirane dominante razvoja, vendar se obenem ves čas zaveda tudi omejitev, ob katere znanost trči, ko se loteva kompleksnih pojavnosti kulture.
»Za slovenskega bralca, ki se je v svojem seznanjanju z rusko knjižnostjo ustavil pri avtorjih, kot sta Bulgakov in Pasternak, bo Javornikova knjiga pravo odkritje.«
To dvojnost besedila deli (ali mu jo morda celo podeli) implicitna slogovna katahreza v naslovu: lahkotno pogovorno tuhtanje se v njem spoprime s klasično veličastnostjo tradicionalnih predstav o ruski literaturi ter ‘trdo’, natančno znanstveno obravnavo posameznih tem, avtorjev in del poveže v celoto z drznimi domisleki in posplošitvami, ki obravnavane pojave umestijo v avtorjevo celovito razumevanje razvoja ruske kulture. Tuhtanje ob tem ostaja to, kar je. Ne poskuša biti pregledna ali literarnozgodovinska monografija, a bralcu, ki ga ruska književnost zanima, bo morda ravno zaradi tega lahko ponudilo nekaj drugačnega.
Kaj torej Tuhtanja ponujajo bralcu? Avtor rdečo nit vseh svojih razmišljanj najde v odnosu med centrifugalnimi in centripetalnimi silnicami oziroma procesi, ki središčijo, enotijo oziroma urejajo kulturni prostor, ter procesi, ki njegovo urejeno monolitnost nenehno rušijo. Odnos med obema tipoma razvojnih procesov pisec pojasnjuje z razmerjem med sintagmatskimi in paradigmatskimi odnosi v znakovni stvarnosti kulture, kar mu omogoča, da v okvirih semiotike znanstveno umeri kvadraturo pulzirajočega kroga ruske književnosti in kulture. Zanju je po Javornikovih opažanjih nedvomno značilna močna težnja po osrediščenju, nenehno iskanje enoznačne Besede, ki bo sposobna celovito izraziti Resnico, zato centripetalne procese vidi »kot nekaj prehodnega«, kot masko, »pod katero se skriva centripetalna sila«. Če nas uvodna teoretska razprava o predvidljivosti in nepredvidljivosti v razvoju kulture seznani z avtorjevim razumevanjem dinamike centrifugalnih in centripetalnih silnic v zgodovini kulture nasploh, se že v naslednjem poglavju knjige znajdemo na prelomni točki ruskega 20. stoletja – v dvajsetih letih, ko pluralnost različnih modernističnih umetniških videnj dejanskosti začne zamenjevati vse enotnejša režimska kultura.
Za slovenskega bralca, ki se je v svojem seznanjanju z rusko knjižnostjo ustavil pri avtorjih, kot sta Bulgakov in Pasternak, bo Javornikova knjiga pravo odkritje. Z gledišča izmeničnega vzpostavljanja in rušenja monolitnih jezikov kulture mu bo najprej predstavila trenutek, ko se iz avantgardnih iskanj rodi književnost totalitarizma, nato pa ga bo popeljala po literaturi zadnje tretjine 20. stoletja, kjer bo ob podrobnejših predstavitvah ustvarjanja nekaterih v slovenščino že prevedenih sodobnih ruskih prozaistov (Viktor Jerofejev, Vladimir Sorokin, Viktor Pelevin) spoznaval, kako se podobne zakonitosti kulturnega razvoja kažejo v ruskem postmodernizmu in po njem. Posebno razsežnost tej predstavitvi dodaja zadnja razprava, ki sklene Javornikovo približevanje literarni sodobnosti, saj se avtor v njej ob prozi posveti tudi sodobni dramatiki. Po krajši predstavitvi kulturnega konteksta, v katerem se je ruska dramatika razvijala v zadnjih nekaj desetletjih, nam v analizi drame Olge Muhine pokaže, kako procese, ki vzpostavljajo urejeno središče in/ali kaotično kulturno periferijo, reflektira sodobna dramatika.
Dramatika je tudi most, po katerem se Tuhtanja iz konca 20. stoletja sprehodijo v klasično 19., kjer nato zakonitosti podobnih kulturnih procesov opazujemo v dialogu med zgodovino ruske proze in dramatike. Od komedije Gorje pametnemu, Puškinove Pikove dame, Gogoljevega Revizorja, Zločina in kazni Dostojevskega do Ivanova Čehova ter romana Mojster in Margareta Mihaela Bulgakova lahko v analizah na različnih ravneh besedil opazujemo, kako so se najpomembnejši avtorji v različnih obdobjih 19. ter na začetku 20. stoletja lotevali za rusko kulturo tako pomembne »ujetosti v besedo na meji med centrifugalnostjo in centripetalnostjo.«
To »ujetost« so od predmeta svojega preučevanja očitno podedovala tudi Tuhtanja, ki so monografija – znanstveno argumentiran model razvoja neke kulture –, obenem pa ostajajo niz samostojnih obravnav posameznih avtorjev, besedil in problemov, iz katerih se nastavki za bodoča, morda tudi polemična razmišljanja, ponujajo v vseh mogočih smereh. Celota, ki je sešita iz časovno in metodološko različnih branj fragmentov ruske kulture, neravnih robov in gub, ki zaradi tega nastanejo, torej ne poskuša skriti, temveč jih sprejme, paradigmatsko sopostavi, osmisli ter »poimenuje«, s čimer se Tuhtanja tudi na metabesedilni ravni približujejo svojemu predmetu.
Pogledi, št. 10, 11. maj 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
