Walserjev Jakob von Gunten
Le služabnik je zares svoboden

Začnimo od začetka. Jakob se torej vpiše na Zavod Benjamenta, šolo za služabnike, in knjiga ni drugega kot njegov dnevnik, ki že s prvim stavkom postavi očišče: »Učimo se tukaj bolj malo, primanjkuje učiteljev, in mi, dečki iz Zavoda Benjamenta, ne bomo dosegli ničesar, se pravi, kasneje v življenju bomo vsi postali kaj zelo majhnega in podrejenega. Pouk, ki smo ga deležni, nam vbija v glavo predvsem potrpežljivost in pokorščino, lastnosti, ki obetata bolj malo uspeha ali sploh nič. … Eno vem zagotovo: kasneje v življenju bom krasna, lepo okrogla nula.« Jakob torej postane gojenec šole, katere osnovni namen je: naučiti se biti nič. Naučiti se služiti, se pokoravati, izvajati ukaze brez lastnih ambicij, brez napuha in upora, naučiti se shajati brez lastnega jaza, brez upanja, brez mišljenja. Zveni srhljivo, kafkovsko, brezdušno totalitarno? Napoved prihajajočih totalitarizmov (roman je iz leta 1909)? Nikakor.

Zavod Benjamenta je kraj, kjer se je ustavil čas. Okoli njega je sicer vrveče mesto, nagli napredek, množica, vik, topot, »vsa Evropa pošilja sem svoje človeške primerke«, v zavodu pa se ne dogaja nič razen večno enakega urjenja. »Imamo eno samo uro in ta se venomer ponavlja. 'Kako se mora deček obnašati?' Okrog tega vprašanja se v bistvu vrti ves pouk. Posredovano nam ni nobeno znanje.« Zavod je kot relikt nekega časa, zazankanega vase, odpira čas izven časa in prostor izven prostora. Na čelu mu stoji gospod Benjamenta, melanholični predstojnik, ki pa je vse prej kot avtoritarni zapovednik, pred katerim bi se tresli, njegovi občasni samovoljni izbruhi pa pričajo predvsem o tem, da vlogi Očeta in avtoritete nikakor ni kos. To ni kraj brezprizivne avtoritete, ki bi se ji bilo treba pokoriti, temveč prej kraj zatona avtoritete. Od stare avtoritete so ostale samo insignije, sablja, futeral in čelada, ki jih morajo semintja čistiti kot relikvije, in bistveno, ostal je samo še ritual pokoravanja. Pokoravanja kar tako, pokoravanja nasploh, pokoravanja kot najvišje oblike svobode.
Kako biti nič je osrednja nit romana. »Jasno nam dajo vedeti, da človeka oblikujejo že samo prisila in odrekanja in da je v čisto preprosti, tako rekoč neumni vaji več blagoslova in več resničnih znanj kot pa v učenju raznih pojmov in pomenov. … Zakon, ki veleva, dolžnost, ki narekuje, in številni neizprosni predpisi, ki nam določajo smer in okus: to je tisto veliko, ne pa mi, dijaki. No, vsakdo, celo jaz, čuti, da smo samo majhni, ubogi, odvisni, trajni pokorščini zavezani palčki. Tako se tudi obnašamo: ponižno, ampak s skrajnim zaupanjem vase. … Naša vera v same sebe je naša skromnost. Če ne bi v nič verovali, ne bi vedeli, kako malo pomenimo.« »Ampak mi se tudi sploh ne upiramo. Nam ne bi nikoli prišlo na misel. Tako malo misli imamo, če jih seštejemo vse skupaj. Mogoče jaz še največ mislim, čisto možno, ampak jaz v bistvu preziram vso svojo miselno sposobnost. Cenim samo izkušnje, te pa so praviloma popolnoma neodvisne od vsega mišljenja in primerjanja. … Ampak podrediti se, to je veliko, veliko bolj prefinjeno od mišljenja. Kadar misliš, se upiraš, in to je zmeraj tako zoprno in uničuje stvar.« /.../ »Kako sem srečen, da v sebi ne zmorem ugledati ničesar znamenitega in upoštevanja vrednega! Biti in ostati majhen. In če bi me kakšna roka, kakšna okoliščina, kakšen val dvignil in me ponesel tja, kjer vladata moč in vpliv, bi uničil to, kar me je privilegiralo, in se vrgel dol, v skromno, nepomembno temo. Diham lahko samo v nižjih legah.« Citirati bi bilo mogoče še precej več, vse v tej smeri, in najbrž je očitno, kakšen obrat je na delu, če tej smeri sledimo do konca –obrat, ki stoji v srcu romana. Le služabnik je zares svoboden, je gospodar svoje usode prav v tem, da služi in se že vnaprej odpoveduje lastni suverenosti in avtonomiji, vsaki ambiciji in samoljubju. Edino služabnik je močan (»Biti močan pomeni ne predolgo premišljevati, temveč hitro in mirno vstopiti v tisto, kar je treba izpolniti.«). Daleč od tega, da bi bilo njegovo priznanje pokorščine konformistično, prej je najbolj nekonformistična gesta, ki si jo je mogoče zamisliti.
Vsi vemo za Bartlebyja, za pisarja, ki raje ne bi. Jakob von Gunten raje bi, ne pade mu na misel, da bi se upiral, vsemu takoj reče da, z vedrino sprejema in se podreja, v tem vidi svoje dostojanstvo in srečo. Če je Bartleby s svojim enigmatičnim in nikoli motiviranim raje bi, da ne, izdolbel prostor znotraj zakona, v osrčju dobro naoljenih finančnih in pravnih institucij Wall Streeta, pa je Jakobova gesta pritrjevanja, v neki odmaknjeni in pozabljeni instituciji, čudežno videti enako subverzivna. Njegov da zakonu in ukazu vzame moč, z vnaprejšnjim in predanim podrejanjem spodkoplje njuno avtoriteto, z vdanostjo sprejema najsrečnejšo vseh usod: biti nič. Jakob ni subjekt akcije in spreminjanja, prost je tiranije lastne volje in jaza. In šele to podrejanje, ta pokorščina, je tisto, kar ga v vsakem trenutku odpira svetu in življenju. Kar teče skozi roman kot podtalna sila, je drhtenje minimalnih razlik, ki se odprejo šele tedaj, ko postavimo v oklepaj velike razlike, ki so videti tako odločilne in dramatične. Jakob živi v območju infra-tankega, če uporabim Duchampov izraz, sredi drugačnega življenja, kot je življenje zakona in zapovedi, ki se jim brez pomisleka podreja, in vendar znotraj njih. Neizmerna svoboda, ki si jo na vsakem koraku vzame Walser, tiči povsem drugje, kot bi pričakovali, preblizu, da bi jo videli. Jakob ni zatiranec in izločenec, nasprotno, je sredi življenja, se pravi sredi neznatnosti, ki jo spregledamo ob višjih pomenih in ciljih. Jakob ni pasivnež, nasprotno, njegovo služenje je drža maksimalne aktivnosti.

A tega utopičnega, distopičnega prostora, ki ga tvori Zavod Benjamenta, je konec, skozi roman počasi drsi v propad. »Kako se je v tem nekoč skoraj tiranskem Zavodu Benjamenta vse spremenilo! Vse izpuhteva, vaje, podjetnost, predpisi. Živim v mrtvašnici ali v nadzemeljski hiši radosti in ugodja? Nekaj se dogaja, ampak mi še ni jasno, kaj.« Izkaže se, da je bil Jakob zadnji gojenec, ki so ga vzeli, in da je bilo v tem njegovo skrito poslanstvo. To ni napoved prihajajočih totalitarizmov, prav nasprotno, tista ideologija, ki si je desetletja pozneje podrejanje in pokorščino agresivno postavila na prapor, je ravno s tem odvzela avtonomijo služabnika, ki je svoboden v služenju neskončno majhnemu in kontingentnemu. Vnaprejšnja majhnost služabnika pomanjša gospodarja do neznatnosti.
V središču zgodbe je gospodična Benjamenta, predstojnikova sestra in učiteljica, mehki in prijazni pendant razrvanemu predstojniku. Tudi ona je predana službi in poučevanju služenja, a v njej je enigma. Gospodična Benjamenta je na smrt bolna, nemara od strtega srca, njen čas se izteka, kot se izteka Zavodu. Njena smrt, gojenčev strastni nagovor, žalostinka, ki jo gojenci zapojejo mrtvi gospodarici, to spada med najbolj predirljive strani, kar jih premore literatura dvajsetega stoletja. Ona je bila enigmatično srce tega odpisanega zavoda, srce sredi služenja in pokoravanja, in njena smrt je njegov konec.
A ni tako, da bi Zavod zdrvel v nezadržni propad in bi se vse končalo s polomom ali v nostalgiji za izgubljenim. Prav nasprotno. Zavod propade, gojenci odidejo, vsi odhajajo v službe kot služabniki, vsi razen Jakoba, poslednjega gojenca. Z njim ima predstojnik drugačne načrte, z njim hoče začeti novo življenje, stopiti ven iz okvirov predpisov in zapovedi, stopiti ven iz vloge gospodarja, stopiti ven iz distopičnega časa zakona v drugačen čas in drugačno življenje. Za to je potreboval Jakoba kot zadnjega gojenca. A ta osvoboditev, v katero se podata bivši predstojnik in bivši gojenec na zadnjih straneh, ni osvoboditev od služenja in pokorščine, temveč nekaj, kar se je šele razprlo s služenjem in pokorščino, prostor čistega služenja, forme služenja onkraj forme kulture in zakona. »Videti je bilo, kakor da sva oba za vedno ali vsaj za zelo, zelo dolgo časa izginila iz tistega, čemur rečemo evropska kultura. … Občutil sem izkušnjo celih dolgih, težavnih stoletij, ki je mežiknila mimo. … 'Odmakniti se od kulture, Jakob. To je sijajno, veš,' je kdaj pa kdaj rekel predstojnik, ki je bil videti kot Arabec.« Čas v Zavodu je stal kot vkopan v večnem vračanju enakega, zato da bi se na zadnjih straneh romana nenadoma zgostil in pognal v silovito naglico, v vročičnost postajanja in transformacije, ki sta ves čas drhtela na robu. Dnevnik je bil napisan samo zato, da bi njegov pisec naposled stopil ven iz njegovih strani, ven iz Zavoda Benjamenta, v neko nezaslišano življenje, ki pa je vendar tukaj pred nosom.
Konec 2011 so se kot običajno delale različne top-liste najboljših knjig leta, in če se malo pozno priglasim s svojim predlogom: zame je Walserjev Jakob von Gunten knjiga leta, knjiga mnogih let.
Pogledi, št. 5, 14. marec 2012