Leta nevarnega življenja
Jože Pirjevec: Tito in tovariši. Cankarjeva založba, Ljubljana 2011, 712 str., 39,96 €
16. 08. 2011
Tito in tovariši zgodovinarja Jožeta Pirjevca že dva meseca zaseda prvo mesto na lestvici najbolj prodajanih knjig v slovenskih knjigarnah. Gre za najobsežnejši in najbrž najtemeljitejši prikaz življenja in dela Josipa Broza Tita doslej. Sedemsto strani bogatega gradiva po večini govori samo zase. Kakšna pa je avtorjeva vrednostna perspektiva? Kakšna bi bila Jugoslavija brez Tita? Ali pa: kakšen bi bil Tito brez Jugoslavije?
»Tu gre še najbolj za premik od mitologizacije, značilne za povojna desetletja, k demitologizaciji, ki je bila, vsaj na tleh bivše Jugoslavije, mogoča šele potem, ko te države ni bilo več.«
Dramaturgija pripovedi
Pirjevčeva knjiga je najobsežnejši in najbrž najtemeljitejši prikaz »življenja in dela« Josipa Broza (1892–1980) doslej. Sicer pa Tito in tovariši – od tovarišev so samostojna poglavja dobili Milovan Djilas, Edvard Kardelj in Aleksandar Ranković, podpoglavja pa številni drugi – ni prva avtorjeva knjiga, posvečena (tudi) naslovnemu junaku: omeniti je treba vsaj monografiji Tito, Stalin in Zahod (1985) in Jugoslavija 1918–1992 (1995).
Ena Pirjevčevih ključnih, najbolj upoštevanih referenc je brez dvoma Vladimir Dedijer, njegovi Novi prilozi za biografiju Josipa Broza Tita I–III (1980–1984), pa tudi Dedijerjeva zapuščina, zlasti četrti, tipkopisni del Prispevkov. Med pomembnejšimi viri so še arhiv hrvaškega komunističnega politika Vladimirja Bakarića, Piščevi zapiski (2001) srbskega pisatelja in politika Dobrice Ćosića, dela hrvaškega zgodovinarja Dušana Bilandžića, pa spisi in komentirajoče izjave Titovih sopotnikov Djilasa, Rankovića, Kardelja in številnih drugih.
Pirjevčeva, pogojno rečeno, vrednostna perspektiva – kolikor je to ob nevtralnosti in objektivnosti kot imperativu zgodovinopisja pač mogoče – je sicer, v primerjavi z njegovimi prejšnjimi deli, bolj kritična. V splošnem, predvsem ko gre za Tita kot državnika, pa ostaja bolj ali manj nespremenjena oziroma pozitivna. Kot da bi bila uglašena s predstavo o Titu kot zgodovinski osebnosti, ki je, če gre verjeti javnomnenjskim anketam, pozitivno vpisana v srca Slovencev in drugih južnih Slovanov. Tudi tistih, ki so bili rojeni po njegovi smrti. Glede na intoniranost knjige in avtorjeve sprotne (tudi medvrstične) komentarje in kritične pripombe ob številnih peripetijah s Titom in ob njem, pa naj gre za njegovo notranjo ali zunanjo politiko, tehnologijo vladanja, življenjski stil, osebnostne karakteristike, zgodnje ali pozno obdobje, je to kar presenetljivo. A pravzaprav ni bistveno, saj sedemsto strani bogatega »gradiva« po večini govori samo zase. Opaznejši premik pa se je pri Pirjevcu zgodil na ravni zgodovinopisne naracije. Količina podatkov, informacij, obveščevalnih poročil, pričevanj in analiz, ki jih je avtor uspel odkriti v različnih zahodnih in vzhodnih arhivih ali jih povzeti po novejših monografskih delih, je namreč tolikšna, da je tekst potreboval vsaj minimalni urejevalni okvir oziroma dramaturgijo pripovedi: sicer bi se razpustil v neobvladljivo gmoto.
Pirjevčev pripovedni okvir je zgodba dolgega, dramatičnega in, navsezadnje, nevarnega Titovega življenja – nevarnega zanj in nemalokrat tudi za tiste, ki so mu prekrižali pot. O Titu je seveda znanega veliko, njegova junaštva so zelo kmalu, že med vojno, postala podlaga jugoslovanske narodnoosvobodilno-revolucionarne epike, kar nekaj poglavij Titove – v marsičem še zmeraj skrivnostne – življenjske zgodbe pa Pirjevec osvetljuje na novo, ob pomoči doslej neznanih, spregledanih ali manj znanih podatkov.
Eno takšnih poglavij so gotovo Titova moskovska leta pred drugo svetovno vojno, predvsem odstranitev konkurentov za vodstvo jugoslovanskih komunistov, nič manj pa njegov enkavedejevski angažma v španski državljanski vojni. Za Pirjevca – in za nekatere druge zgodovinarje – je to »najbolj skrivnostno poglavje v Brozovem življenju, o katerem je malo podatkov«. »Po nekem dokumentu iz arhiva vodilnega francoskega komunista Mauricea Thoreza,« pravi Pirjevec (ta dokument v opombi nejasno – zgolj posredno – »dokumentira«), »naj bi bil Broz v Parizu šef štaba, v katerega so spadali Italijan Vittorio Vidali, Hrvat Ivan Krajačić - Stevo, Slavonec Ivan Srebrnjak - Antonov in Bolgar Vlajko Begović, namestnik vodje NKVD-ja pri mednarodnih brigadah […]. Vsi so bili likvidatorji.«
Dogajanje v letih 1941–1945 Pirjevec osvetljuje tako, da posebno pozornost posveča ključnim, prelomnim dogodkom od same okupacije, upora in revolucije pa do državljanske vojne. Ob tem se, na primer, ustavlja ob odnosu do Sovjetov in zahodnih zaveznikov, Titovem vodenju vojaških operacij, jugoslovanskem kontekstu slovenske Dolomitske izjave, ne nazadnje ob t. i. marčevskih pogovorih leta 1943, ko so bili partizani blizu dogovoru o separatnem miru z Nemci (ta epizoda je bila dolgo tabuizirana tema povojnega jugoslovanskega zgodovinopisja), da bi laže, v pričakovanju zavezniškega izkrcanja v Dalmaciji, obračunali s četniki, svojim najnevarnejšim notranjepolitičnim konkurentom, ki je tedaj še imel podporo zaveznikov. V ta sklop sodijo, med drugim, še poglavja o drugem zasedanju Avnoja, osvoboditvi Beograda in »zaključnih operacijah«. Vsem tem zgodovinskim dogodkom in »procesom« Pirjevec natančno sledi in jih osvetljuje z različnih strani in – tudi – perspektiv.
»Lovec in uživač«
Središče pripovedi vseskoz ostaja Tito, pa naj bo subjekt ali objekt zgodovinskega dogajanja. Ob nekaterih – recimo da bolj zasebnih kot zgodovinskih – temah bi se dalo moralizirati. Pirjevec tej skušnjavi ne podleže, ampak raje vztraja pri distancirani, ponekod rahlo ironični in anekdotični pripovedi. Posebno pozornost posveča na primer Titovim ženskam, predvsem zagonetni Jovanki Broz in njunim dnevom, idilični kulisi, za katero je divjala vojna zakoncev Broz (in še koga), pa tudi maršalovemu vladarskemu slogu oziroma razkošju (lov, rezidence, avtomobilski park itn.). Z njim se je lahko meril le malokateri sodobni vladar: Tito, po Pirjevcu »lovec in uživač«, po sloviti Taylorjevi oznaki pa »poslednji Habsburžan«, se kraljevskemu (nad)standardu ni bil pripravljen nikdar odpovedati. Najbrž zato, ker se je nanj – kot na nekakšno naravno formo svoje eksistence – tako zelo hitro navadil. O tem govori tudi tale ljudski glas s konca šestdesetih let, ki ga Pirjevec navaja po enem izmed nemških arhivov. Gre za odziv na dokumentarni film, ki prikazuje Titov vsakdan na Brionih; ko so gledalci, ob vsem drugem, na platnu videli njegov privatni živalski vrt, je iz občinstva padel komentar, da je »na Brionih za živali bolje poskrbljeno kot v tej državi za delavce«.
1948
Med ključne dogodke povojne Jugoslavije – neposredno pa tudi Titove državniške usode – sodi brez dvoma informbiro. Pirjevec mu, tako kot kompleksnim odnosom s Sovjetsko zvezo nasploh, posveča eno najobsežnejših poglavij v knjigi. Temeljito so, znotraj tega sklopa, osvetljene tudi dileme jugoslovanske zunanje politike od tržaške krize in hladne vojne pa do zahodne pomoči in obenem normalizacije odnosov z Moskvo po Stalinovi smrti ter, navsezadnje, ideje neuvrščenosti. Oborožen s to idejo se je Tito, golob miru z ladje Galeb v blokovsko razdeljenem svetu, povzdignil med svetovne državnike; jugoslovanski državljani so lahko hvaležno vzeli na znanje, da so, vsaj simbolno, s Titovimi veličastnimi potovanji v Afriko in Azijo ali z brionskim obiskom tega ali onega neuvrščenega predsednika, cesarja, diktatorja ali revolucionarja, pa tudi kake preprostejše gospe, kot je recimo angleška kraljica, vstopili v svetovno zgodovino.
Goli Brioni
Drugi obraz Titovega kozmopolitskega prizadevanja za »svetovni mir« in miroljubno sožitje onkraj blokovskih delitev je bila lokalna, tj. jugoslovanska realnost. To niso bila zgolj leta povojne »izgradnje in obnove domovine«, temveč tudi obdobje – javnosti nevidnih – nenehnih konfliktov, novih ekonomskih politik, reform in reformiranja teh reform. Pa tudi krhkih zavezništev, intrig in podtalnih spopadov: v pogojih enopartijske diktature, tako kot v Sovjetski zvezi, je bil to edini način artikulacije različnih političnih interesov. Sem sodi, če pustimo Goli otok, kamnito drugo naravo idilično zelenih Brionov, ki mu Pirjevec odmeri presenetljivo malo strani, pretresljiva usoda enega najpomembnejših predvojnih jugoslovanskih komunistov in povojnih voditeljev (in Titovega konkurenta) Andrije Hebranga, ki še danes buri duhove in za katerim se je, kmalu po aretaciji 1948, izgubila vsaka sled.
Tudi velika revolucionarna četverica (Tito, Kardelj, Djilas, Ranković) se je sčasoma skrčila na (prvo) polovico: Djilas, med vojno eden najbolj krvoločnih komunistov, je bil leta 1954 zaradi meščanskih odklonov odstranjen iz politike, kmalu je postal najbolj znani jugoslovanski disident, prisluškovalca Rankovića pa je, potem ko je Titu postal prenevaren, odnesel brionski plenum leta 1966. Pirjevec Rankovićev primer upravičeno postavlja v širši kontekst družbenih in mednacionalnih nesoglasij šestdesetih let. Ob tem je treba reči vsaj to: akterji jugoslovanske politike so, ob pomoči različnih obveščevalnih služb oziroma interesnih skupin znotraj njih, prisluškovali drug drugemu, Tito, vrhovni komandant, vsem. Še najraje pa, veliki narcis, v malce drugačnem smislu, sebi.
Umetnost vladanja in tehnologija oblasti
Kot poudarja Pirjevec, sklicujoč se med drugim na Dedijerja, Bakarića in Staneta Kavčiča, je bil eden redkih, ki se je Titu upal odkrito nasprotovati ali mu vsaj ne v vsem pritrjevati, Edvard Kardelj. Nekaj let je bil pri Titu sicer v nemilosti, med drugim zato, ker je Tito, za vsak primer, rad sklepal različna politična zavezništva in partijo političnega pokra s svojimi potencialnimi nasledniki potem odigral po svoje. Misel na naslednika je bila Titu, to je plastično razvidno tudi iz Pirjevčeve knjige, vse do konca popolnoma odveč – pač zato, ker zares ni verjel v nesmrtnost svojega kraljestva, še manj v svojo lastno nesmrtnost in, logično, ni imel časa, da bi se ukvarjal s tistim neprijetnim pozneje. Močan razlog nesoglasja med Titom in Kardeljem je bilo tudi Kardeljevo nasprotovanje pretesnemu sodelovanju s Sovjetsko zvezo sredi petdesetih let, po ponovni otoplitvi odnosov med državama, ki jo je prinesla Stalinova smrt. In to kljub temu, da sta tako Tito kot Kardelj v svojih moskovskih letih »morala delati za NKVD. Takšna je bila situacija. Ali te bodo ubili ali boš sodeloval z njimi.« To naj bi Dedijerju zaupal Josip Kopinić, Titov zaupnik in zvesti stari prijatelj, sicer pa predvojni in povojni sovjetski oziroma jugoslovanski obveščevalec. Kardelj je leta 1961 doživel (in preživel) tudi »znotrajjugoslovanski«, nikdar do konca pojasnjeni atentat, ko je bil »po naključju« med lovom ustreljen v glavo, nato je za dva meseca pobegnil v London, menda je razmišljal celo o emigraciji itn. Kljub tej nevarni preizkušnji se je, eden redkih starih Titovih tovarišev, politično obdržal – tudi po zaslugi enoglasne politične podpore doma v Sloveniji. V sivih sedemdesetih se je Kardeljev položaj spet okrepil, njegova teorija o smereh razvoja veselih samoupravljalcev je dobila neslutene dimenzije: vanje se je potem tuhtajoč še dolgo poglabljal velik del slovenskega (in jugoslovanskega) družboslovja. Morda si od te pregloboke apologije obstoječega še danes ni povsem opomoglo.
Umetnost političnega
Ob vseh teh spletkah in protispletkah ni težko ugotoviti, da je bilo znotrajpartijsko občevanje predvsem nenehen boj za oblast. Enotnost partije – geslo bratstvo in enotnost je bilo zarotitveni obrazec skorajda vseh forumskih manifestacij in Titovih govorov – je bila v resnici predvsem enotnost zavesti o tem, da je oblast težko obdržati, lahko pa izgubiti. Titova umetnost politike je bila povezana s spretnostjo izkoriščanja nasprotij med njegovimi najbližjimi tovariši, ki so bili njegovi potencialni nasprotniki in hkrati konkurenti za prestol, pa tudi med interesi jugoslovanskega severa in juga, vzhoda in zahoda, »razvitih« in »nerazvitih«. To je bil Titov preživetveni instinkt, ki ga je, kot profesionalni komunist, najbrž enkrat za vselej ponotranjil v letih predvojnih frakcijskih spopadov in stalinskih čistk. Tito je znal vsa ta nasprotja nevtralizirati tako, da so se med sabo blokirala in onemogočala. Poraz tega ali onega močnega posameznika ali interesne skupine je avtomatično okrepil njegov položaj – toliko bolj, ker je bil, varuh jugoslovanskega pečata, tako rekoč a priori dvignjen nad družbene, nacionalne itn. »partikularizme«.
Kot opozarja Pirjevec, »Tito ni bil ortodoksen marksist«; ob neki priložnosti naj bi celo izjavil, da je potek zgodovine pogosto »odvisen od enega samega človeka«. Tu je mislil, razumljivo, predvsem nase in na pomen svojih odločitev. Konec koncev je Titova politična strast, njegovo (samo)razumevanje politike kot usode, razložljiva tudi s tem, da jugoslovanske meje pač niso bile meje njegovih političnih ambicij. Seveda s predpostavko, da so »svetovnozgodovinski individui«, heroji zgodovine, če si zdajle pomagam s spekulativno Heglovo formulacijo iz njegovih predavanj o filozofije zgodovine, »zakoličili cilj, ki je zares bil notranja volja ljudi«. A tako glede tega cilja kot tudi glede notranje volje ljudi je bil Tito v dvomih. Nobenih dvomov pa najbrž ni imel glede svoje lastne življenjske prakse in zvestobe samemu sebi. Potencialni Leninov naslednik Lev Davidovič Trocki, denimo, je v Zgodovini ruske revolucije zapisal, da brez Lenina boljševiki nikdar ne bi prišli na oblast. Še več: ob Leninu »se nam vloga individualnosti pokaže v resnično gigantskih razsežnostih«. Tako nekako je Tito gledal nase, gigant na giganta – z njim pa tudi večji del uradnega jugoslovanskega zgodovinopisja.
Titovi lastni dvomi o zgodovinskem obstoju Jugoslavije, razumljivo, niso prišli do jugoslovanskih množic, so se pa, vsaj v svoji reproducirani različici, ohranili pri njegovih sogovornikih, predvsem v Dedijerjevih zabeležkah. Pirjevec navaja tole pomenljivo Titovo izjavo iz leta 1962: »Človek se sprašuje – pa dobro, se je ta naša država resnično sposobna obdržati, da ne razpademo? /…/ Postavlja se vprašanje, ali je ta skupnost zrela za življenje ali ne.« Ob takšnih in podobnih Titovih dramatičnih urah resnice, ki so se ohranile po zaslugi drugih in prek njih in na katere se Pirjevec rad sklicuje, je treba biti previden – Tito je bil stari obveščevalec, ki mu preizkušanje in zapeljevanje sogovornikov ni bilo tuje. Pretirano nizanje njegovih izjav, ne da bi jih bilo mogoče verificirati oziroma ustrezno dokumentirati, bi bil lahko eden izmed historiografsko-metodoloških problemov knjige Tito in tovariši. Gotovo pa prispeva k plastičnosti pripovedi. Ne nazadnje: o Titu so njegovi najožji sodelavci znali povedati marsikaj negativnega oziroma kritičnega – a šele potem, ko so bili sami odstranjeni z oblasti, oziroma znotraj žanra dnevniških samogovor, skritih pred očmi javnosti.
Svinčena sedemdeseta
Usodnejše dimenzije so notranja jugoslovanska nasprotja dobila na začetku sedemdesetih let. To je bila morda zadnja – energično zapravljena – priložnost za nov dogovor o sobivanju jugoslovanskih narodov. Poglavje o teh zapravljenih priložnostih je Pirjevec naslovil Mlada garda, v njem pa govori o nizu stalinističnih čistk, malodane obveščevalno-varnostnih operacij, s katerimi so bila leta 1971 oziroma 1972 obglavljena liberalno-reformistična republiška vodstva na Hrvaškem (Mika Tripalo, Savka Dabčević - Kučar), v Srbiji (Marko Nikezić, Latinka Perović) in Sloveniji (Stane Kavčič). »Odstrel zagrebških liberalcev je bil po padcu Rankovića najbolj dramatičen dogodek v sodobni jugoslovanski zgodovini,« ugotavlja Pirjevec, ob odstavitvi srbskega vodstva pa pripominja, da je bil to poraz evropske smeri v srbski politiki: »Posledice so bile hude tako za Srbijo kot za Jugoslavijo, celo hujše od tistih, ki jih je povzročil padec hrvaških liberalcev.« Ob tem je mogoča meta-zgodovinska spekulacija, da ob drugačni srbski politiki, to je brez Titove intervencije, ne bi čez slabi dve desetletji na oblast prišel Slobodan Milošević. Enako mogoče pa bi bilo tudi, da bi se reformne sile utopile v valovih nacionalnih emancipacij – in bi bila Jugoslavija pred težkimi preizkušnjami že bistveno prej.
Za odstavitev hrvaškega in srbskega vodstva je moral dati zeleno luč Tito osebno, za odstavitev liberalnega reformista Staneta Kavčiča in njegovih pa so poskrbeli kar vrli Slovenci sami. Natančneje: Edvard Kardelj, saj je bila Slovenija v povojnih desetletjih njegovo »strogo privatno lovišče«. Podobne čistke so se zgodile tudi v Bosni, Vojvodini in Makedoniji, tako da Pirjevčeva sodba, da se je pravzaprav zgodil »državni udar« staropartijcev, s katerim je bil »zaustavljen reformni tok«, ni neupravičena. Zmaga trojke Tito, Kardelj, Bakarić je pomenila vrnitev k boljševistični praksi, diktaturi proletariata in, kar zadeva partijsko politiko, »demokratičnemu centralizmu«. K omenjeni trojki bi lahko priključili še operativca Staneta Dolanca, znanega po legendarni izjavi, ki je artikulirala realnost jugoslovanskega socializma sedemdesetih in osemdesetih let: da če v Jugoslaviji ne bi bili na oblasti komunisti, bi bil pač, jasna stvar, nekdo drug. V ozadju vsega tega dogajanja se je, v zadnjem desetletju Titovega življenja, že odvijal dramatičen boj za njegovo dediščino.
Ni naključje, da je nova – Kardeljeva – ustava leta 1974 Tita razglasila za dosmrtnega predsednika: ta (konfederalna) ustava, ki je sicer po Jugoslaviji, zlasti v pomanjšani Srbiji, vzbudila radikalna nasprotovanja, je bil Kardeljev zadnji poskus oziroma, natančneje rečeno, družbeni eksperiment, »da ohrani SFRJ pri življenju«. Takšno, seveda, kakor si jo je, kot njen teoretični utemeljitelj, zamislil. Pirjevec opozarja, da naj bi Kardelj v privatni izjavi tik pred smrtjo izjavil celo, da je »naš sistem strašen in napačen«, da se ničesar ne da napraviti in da niso mogoče »nobene spremembe na boljše«. Kljub tej nejeveri je do konca ostal vernik socializma.
V obdobje Titovega konca sodi tudi sklepno dejanje sage o neuvrščenih, ko se je na konferenci v Havani pokazalo, da je gibanje izgubilo svoj zagon. Pirjevec ob tem zgoščeno ugotavlja: »Da bi dali neuvrščenosti nov zagon, bi morali razkrinkati zlagano bistvo sovjetskega socializma in s tem postaviti pod vprašaj legitimnost lastnega režima.«
To je sodba s težo in konsekvencami, a ob sklepnih straneh knjige se zdi, kot da je Pirjevec od misli o (ne)legitimnosti jugoslovanskega režima stopil korak nazaj. Tako recimo, malo zatem, ko navede domnevno mračno Titovo izjavo iz leta 1971 (»Če bi samo vedeli, kako vidim prihodnost Jugoslavije, bi bili šokirani.«), v obliki nekakšnega pozitivnega rezimeja in kot strela z jasnega zapiše tole nerodno sodbo: »Jugoslovani so uživali vse svoboščine, razen svobode govora.« Če je temu tako, potem bi bil edini delikt, zaradi katerega bi bili lahko sankcionirani, verbalni delikt. Ne pa, recimo, politično združevanje – združevanje zato, da bi laže razdružili sprepletenost partije in oblasti. Predvsem pa ta Pirjevčeva sodba nasprotuje marsikateri izmed njegovih v knjigi zapisanih in – s samo jugoslovansko politično prakso – dokumentiranih trditev.
Tito med mitom in realnostjo
Ob Pirjevčevi knjigi Tito in tovariši se sama po sebi ponuja primerjava različnih obdobij, ko gre za splošnejši slovenski oziroma jugoslovanski odnos do Tita. Tu gre še najbolj za premik od mitologizacije, značilne za povojna desetletja, k demitologizaciji, ki je bila, vsaj na tleh bivše Jugoslavije, mogoča šele potem, ko te države ni bilo več. Samo za osvežitev spomina: v sedemdesetih letih, na primer, ki so bila, kar zadeva »idejo« in »prakso« jugoslovanske (tj. Titove) politike, gotovo najbolj klavrna in – po zatrtju liberalno-reformističnih poskusov – neproduktivna leta, je o Titu izšla kopica knjig. Dovolj zgovorni, če jih mimogrede naštejem le nekaj, ki so izšle v Sloveniji, so že naslovi (avtorji naj živijo ali počivajo v miru): Heroj Tito (1973), Tito državljan sveta (1974), Tito štirideset let na čelu ZKJ (1977), Mi smo Titovi, Tito je naš (1977), Tito pred nalogami zgodovine (1977), Tito o vzgoji in izobraževanju (1978), Prvo srečanje s Titom (1979).
Nekaj desetletij pozneje, denimo v zadnjem letu ali dveh, pa so ob Pirjevčevi izšle tudi knjige, ki, podobno kot Tito in tovariši, govorijo iz oddaljene oziroma distancirane perspektive. Takšni sta, brez dvoma, obe knjigi Silvina Eiletza: Titova skrivnostna leta v Moskvi 1935–1940 (2008) in Pred sodbo zgodovine: Stalin, Tito in jugoslovanski komunisti v Moskvi (2010), ter, mogoče, nenavadni poskus psihološkega portreta Josip Broz Tito: grandiozni narcis (2010), ki ga je napisal Marko Vidnjevič.
V starih, socialističnih časih je bila produkcija del o Titu tako rekoč domovinsko-revolucionarna dolžnost uradnega oziroma režimskega zgodovinopisja in, še bolj, ideoloških aparatov države. Ti so ostajali večno mladi, a – ob pomoči vsakoletnih okrepitev iz predavalnic te ali one fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo – prav nič razsvetljeni. Danes potrebe po legitimacijsko-slavilnih spisih, po Titu kot mitološki figuri, ki živi tudi še po svoji smrti, in titoizmu kot posebni vrsti religioznosti, ki povezuje jugoslovanske narode, ni več. Večja kot kdajkoli prej pa je nemara potreba vedeti in razumeti, kaj je bilo res in ob asistenci katerih naprav družbenega inženiringa je bilo vse skupaj mogoče.
Kako je bilo nemogoče mogoče
Pirjevčeva knjiga med drugim govori o tem, kako je bilo mogoče, da je bilo nemogoče mogoče, predvsem pa o tem, da je bil glavni pogoj, varuh in obenem veliki mag tega nemogočega Josip Broz Tito. Z njegovo smrtjo se je obenem izteklo tudi zgodovinsko obdobje, ko iluzionizma, tako na ravni notranje kot zunanje politike, ni bilo več mogoče ohranjati pri življenju. Revolucionarni zagon vojnih in prvih povojnih let se je hitro izčrpal in se potem nekaj dolgih desetletjih umetno, predvsem na račun tujih posojil in številnih jugoslovanskih zdomcev, pa tudi ob pomoči titovske (avto)mitologije ohranjal pri življenju. A nemogoče je dokončno postalo nemogoče.
»Bila je tragedija v tragediji« – s temi besedami je Churchill v svojih spominih označil leta junaškega jugoslovanskega uporništva v času druge svetovne vojne. Tako bi se dalo poimenovati tudi jugoslovansko zgodbo nasploh, predvsem njen veliki krvavi finale (Pirjevec, denimo, mu je leta 2003 posvetil knjigo Jugoslovanske vojne 1991–2001).
V osemdesetih letih, mitološkem obdobju Tita po Titu, čas za kritično biografijo, namenjeno mrtvemu dosmrtnemu predsedniku, še ni bil primeren – kljub svobodi govora, ki jo vzneseno omenja Pirjevec. Devetdeseta leta so bila obdobje »jugoslovanskih vojn«, se pravi, nadaljevanja (Titove) jugoslovanske politike z drugimi sredstvi, ko je geslo po Titu Tito dobilo srhljiv pomen, obenem pa tudi nadvse realno »reinkarnacijo«. Skratka: moral se je zgoditi prelom stoletij, da je bil mogoč vsaj malo distanciran pogled nazaj, a še zmeraj ne tako oddaljen, da zgodba o Titu za marsikoga ne bi bila tudi zgodba o njegovem lastnem življenju, projekcijah, sanjah in iluzijah. Te so trdožive, toliko bolj, če so bile temelj življenjskih vizij kar nekaj generacij, zadovoljnih z vsakdanjostjo življenja v samoupravnem socializmu Titove Jugoslavije. Zanimiv kontrast – in obenem eksotični dodatek – tej vsakdanjosti je bila nevsakdanja Titova vladarska figura: enkrat je spominjala na južnoameriškega diktatorja, drugič na čikaškega gangsterja, med branjem nekajurnega referata o dosežkih revolucije, pluralizmu samoupravnih interesov in združenem delu pa na utrujenega birokrata, izgubljenega sredi besed, ki nič več ne pomenijo.
Dosmrtni predsednik in vprašanje nesmrtnosti
Po drugi strani je besedovanje o Titu še zmeraj, in to niti ne tako redko, zadeva velikega nostalgičnega spomina – več kot trideset let po njegovi smrti in dvajset let po razpadu socialistične Jugoslavije. Recimo, da gre tu tudi za spomin starejših generacij na čase kot da srečne – svoje – mladosti. Navsezadnje je bilo nekdaj praznovanje legendarnega »dneva mladosti« natanko to: apoteoza mladosti kot imena za državo in družbo v nastajanju. V nastajanju zato, ker je bilo njenih protislovij in težav toliko, da je bila njihova razrešitev mogoča le na koncu dolgega potovanja – nekje v oddaljeni prihodnosti, ko bo mladost postala zrelost. To prihodnost je jugoslovanska realnost prehitela tako, da nič več ni nastajala, recimo v tej ali oni »teoretski« knjigi ali novi nadrealistični ustavi Titovega sopotnika Edvarda Kardelja, po katerem se je, njegovemu učiteljskemu poslanstvu primerno, nekdaj ponosno imenovala ljubljanska univerza, ampak je razpadla pri živem telesu. To je bil krvavi konec utopije, dejanskost gesla o bratstvu in enotnosti: glasno je bilo toliko bolj, kolikor bolj je prekrivalo realne zgodovinske, nacionalne, politične, ekonomske antagonizme jugoslovanskega socializma.
Če bi bil Tito danes še živ, bi bil, stodevetnajstletnik, gotovo še na oblasti, obdan z množico servilnih kandidatov za nasledstvo prestola. Debata o novi ljubljanski Titovi cesti bi bila popolnoma odveč, saj bi jo, brez posebnih pomislekov, odprl in blagoslovil kar sam, nato pa se po njej odpeljal na lov. Biti ali ne biti medved ali divja svinja, to bi bilo tehtno vprašanje.
Pogledi, št. 16-17, 10. avgust 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
