Magična lava jezika
Trije junaki v romanu Nemir, ki tvorijo nenavaden ljubezenski trikotnik, so torej atipični predstavniki svojih nacij. Atipični zato, ker skozi stranska vrata poskušajo uiti tistemu, kar naj bi bilo njihova najprimarnejša usedlina. Zgodba je sicer prezentirana skozi oči dveh pripovedovalk: Sangite iz Indije, ki se je znašla v življenjskem krogotoku nekdanje habsburške monarhije, in novinarke Eme iz Slovenije, ločenke, matere dveh deklic, ki poskuša najti ravnovesje med svojimi vsakdanjimi obveznostmi in razmerjem s Tiborjem, s katerim se dobivata na pol poti med njenim in njegovim domom. In čeprav Nemir ravno zaradi Eminih premišljevanj na poti do Gradca izkazuje težnje, da bi bil tudi »roman ceste«, to ni njegova bistvena karakteristika.
V središču romana Miriam Drev je izgrajevanje identitete vsakega izmed protagonistov – Sangite, Tiborja, Eme, predvsem pa razdalja, ki jo prehodijo od izhodiščnega okolja do deziluzije, ki jo doživijo ne samo v drugem okolju, temveč tudi v razmerjih. Čeprav je Sangita »samo« Tiborjeva prijateljica, in ne tudi njegova ljubimka, kot na primer Ema, jo k razgledanemu in rahločutnemu moškemu, kakršen je Tibor, ki je pri petnajstih zbežal pred posledicami madžarske vstaje leta 1956, vleče natanko isto kot Emo; v nekem hipu celo pomisli, da Tiborjevi literarizirani opisi pokrajin, občutij in žensk, v njej odpirajo hrepenenje po pretanjenem. Tibor je kot begunec z dolgoletnim stažem, ki pozna skoraj vse zanke bivanja v kapitalistični državi, predvsem pa kot nekdo, ki je najbolj med vsemi tremi zaznamovan s kaosom izhodiščnega okolja in ravno zaradi svoje robne pozicije zmožen lucidnih uvidov glede avstrijske in splošne evropske prihodnosti.
»Človeku njegov naravni nagon pove, da je vse tisto, kar je ogromno in anonimno – in vse tisto, kar ubija individualnost – napačna izbira,« Tibor sredi devetdesetih, ko se Avstrija pridružuje Evropski uniji, dopoveduje svojim poslušalcem, kolegom iz zgodovinskega društva. Toda pri napovedih, da se bodo ljudje, tedaj še razmeroma svobodni in neukročeni, postopoma začeli upirati masovnosti in se umikati na svoje vrtičke in hiške, je pisateljici očitno pomagala tudi časovna distanca. Ne gre torej toliko za to, da bi bil Tibor s svojim progresivnim razumevanjem zgodovine resnično zmožen vizionarstva, kot bolj za njegovo poznavanje govorniške alkimije. Ta se ga drži tako v trenutkih, ko povzema široko zgodovinsko panoramo, kot v trenutkih, ko se vrača k zgodbam o svoji družini. Njegova govorniška vnema Ljubljančanko Emo očara celo do te mere, da se mu v določenem hipu podredi, predvsem pa je ključno, da ljubljenje za ta dva ljubimca pomeni izmenjavanje besed, zgodb, tako preteklih kot sedanjih.
Tibor, ki je predstavljen samo posredno, se torej nahaja v primežu med obema ženskama. Vsaka od njiju nam govori iz lastnega scenarija: medtem ko Ema kakor feniks vznika iz propadlega zakona in potem lovi vrvohodsko pozicijo med hčerama ter ljubimcem, je Sangita razpeta med avstrijsko okolje, ki jo vse bolj privezuje nase, ter neprebojno, v tisočletne plasti naloženo izročilo Indije, v kateri se je rodila. Emina hoja po tanki vrvi pa ne predstavlja edine nevarnosti zanihanja v eno oziroma drugo smer; pisateljica se je predvsem z likom Sangite spustila na precej nevaren teren. Toda Sangitino obračanje proti toku tradicije je, hvala bogu, narejeno precej organsko. Miriam Drev nam previdno razkriva omejitve in zahteve, ki jih indijska tradicija usmerja v svojo hčer; Sangitina zgodba je zgodba o poskusu levitve iz indijskega obroča. Kaj takšnega pa je mogoče predvsem, ker pisateljica in z njo Tibor verjameta, da ima Avstrija kot naslednica avstro-ogrskega imperija velik dar integracije priseljencev, čeprav želi ohraniti svoje lastnosti in posebnosti.
Verjetno tudi zato, ker se v romanu osredotoča na Sangitino prilagajanje novemu okolju, in ne toliko na njegove rasistične izbruhe, Sangita neha hrepeneti po rojstnem kraju. »Med mojo indijsko preteklostjo in mojim bivanje na Zahodu se je raztezal cel teritorij, čedalje težje prehoden. Vrnitev, vsaj v tistih dneh, je postala utopična,« razmišlja Sangita v enem izmed svojih monologov. Sprejme torej odločitev: tudi zaradi gosto spletenih prijateljskih vezi, napaberkovanih z vseh vetrov (Madžarske, Slovenije, Avstrije), sklene, da je njena sedanjost Avstrija. Sangita je torej tista, ki, v nasprotju s Tiborjem, v drugem okolju preživi. Njena preživetvena strategija je v tem, da se zavestno odpove »vračanju tja čez«. Pri desetih se je zavedela same sebe in odtlej se vrača na izhodišče svoje samostojnosti, medtem ko je Tibor v preteklost potoval drugače; vračal se je v stvarne prostore Madžarske, ki je v času vstaje pobila 30.000 ljudi, med njimi tudi Tiborjevega starejšega brata.
Sangitina »krivda« je morda v tem, da Tiborju nikoli ni znala pojasniti, da se je sicer razšla s svojim okoljem, vendar ga na neki način še vedno nosi v sebi. Toda morda je Tibor vse to že vedel. Njegovo vračanje k odtujeni materi in zločinskemu polbratu vsebuje nekaj destruktivnega, samonanašalnega, verjetno tudi, kot si to po avtomobilski nesreči blizu Budimpešte razlaga Ema, demonskega. »Pustite nas pri miru! Kaj lazite sem?« se zadere Tiborjev polbrat Erno na Tiborjevega sodelavca, ki se zaradi Tiborjevega nenadnega izginotja pripelje v Budimpešto.
Njegov glas, zakričan iz evropskega zaodrja, lahko razumemo v prenesenem pomenu: razlika med nami, ki živimo v središču zdaj sicer že izginulega imperija, in njimi, ki živijo na njegovem robu, obstaja, toda pisateljica jo je z mojstrskim jezikom poskušala zminimalizirati, proučiti možnosti sobivanja. Seveda pa je na Tiborjevo prestopanje meje vedno mogoče pogledati tudi z drugega konca, torej kot na minimalno človeško pravico: ko je Tibor pri petnajstih prečkal mejo, je pri tem šlo za prečkanje tako notranjega kot zunanjega oboda. Ne samo, da je ta svoj pobeg videl kot enkratno priložnost; od trenutka, ko je prečkal zloglasno oviro in ni pristal v mrtvašnici, je odgovornost za svoje življenje prevzel na lastna ramena. »Bil je bolj živ kot kdaj prej, surovo živ,« Tiborjeve besede povzame Ema, ki dojame, da je Tibor nekoč res bežal pred političnimi travmami, vendar je hkrati tudi sledil hrepenenju, poskušal seči po možnostih, ki bi se mu drugje odprle drugače kot doma.
Tiborjeva zgodba o pobegu, brezobzirna, globoka, bolj razvejana od napete prigode ter za Emo za hip celo nedoumljiva, privzame karakteristike univerzalnega begunstva. Toda še enkrat: pisateljici se je to posrečilo ne samo zato, ker je proučila različne arhive o indijski podcelini, madžarski zgodovini in celo o vrtnarjenju ter jim pridala nekaj mimobežnih komentarjev o sodobnem življenju, temveč ker je njen tekst kot noseč od jezika. Miriam Drev stavke v romanu Nemir povezuje po načelu pesniške logike, aluzivno, s hitrimi premiki in uvidi, ki bi, če bi jih vzeli iz konteksta, še vedno funkcionirali kot pesmi v prozi. In ker je avtorica zaupala jeziku, da jo povede skozi roman, tudi bralcu ne preostane drugega, kot da se prepusti gostemu toku besed in z njim medbesedilnim navezavam, za katere si predstavlja, da so odtisi avtoričinega izjemno obsežnega prevodnega opusa, kot tudi čistemu veselju nad besedovanjem. Navsezadnje pa pisateljici z magično lavo jezika uspe razbiti tudi monološke slike posamičnih govorcev, torej predvsem Eme in Sangite.
Kljub aluzivnosti jezika in določeni samonacentriranosti posameznih likov roman Nemir deluje iz enega kosa. Z nekaj zapiki in ne glede na morebitno nevarnost nasedlosti, ki jo predstavljajo neskončni dialogi junakov, pisateljici uspe proizvesti močan zgodbeni tok, proti koncu pa ustvari celo vročično pričakovanje. Če Drevova v svojem romanesknem prvencu V pozlačenem mestu (2012), v katerem je prav tako tematizirala problematiko izseljenstva in z dolgimi stavčnimi strukturami lovila koprenasto atmosfero nekdanjega habsburškega prostora, predvsem pa njegove prestolnice – Dunaja, ni izrabila vseh potencialov svoje junakinje, v zadnjem hipu pa je njeno temačno plat celo zastrla ter prizemljila, je tokrat strganje po eksistencialnem dnu uspešno izpeljala; morda tudi zato, ker ga je vtkala v moški lik. Ženske so v drugem romanu Miriam Drev predvsem tiste, ki preživijo; njihova primarna vloga je vloga ohranjevalk življenja.
Roman Nemir je skoraj oblegan od ženskih junakinj (poleg Gite in Eme, so tu še starka Anuška in Emini hčeri), toda njegovo torišče vendarle predstavlja Tibor, ki se, podobno kot Ivana, osrednja pripovedovalka v romanu V pozlačenem mestu, s svetom spoprijema na fatalističen način. Zaradi odpovedi, da bi si vzela ljubimca, in še bolj zaradi vztrajanja ob pasivnem možu, izpade kot čustveno zavrt lik. Tiborjevo razkladanje o usodi, ki ga vse do ključnega preobrata Ema ni znala prav zaobseči, ponuja več interpretativnih možnosti. In tudi sicer v Tiborjevem liku in še bolj v njegovih pripovedih ni nič dokončnega; morda njegovo esencialno tvarino še najbolje povzema naslov romana – nemir. »V čem je namen njegovih teorij o sprejemanju neizogibnega?« se sprašuje Ema o ljubimcu. Namesto kompromisnosti sta tokrat na delu pomirjenost in še bolj odprta struktura, kar pa je bil za pisateljico verjetno tudi edini možen način, kako likom pomagati ohraniti njihovo dostojanstveno držo.
Pogledi, let. 5 št. 19, 8. oktober 2014