René Goscinny, Albert Uderzo: Asterix pri Helvecijcih. Graffit, 2015
Med satiro in stereotipi
29. 09. 2015
Smo v šestdesetih letih 20. stoletja. Galijo so zasedle stripovske revije Spirou, Tintin in Vaillant. A neuklonljivi tednik Pilote se vztrajno upira osvajalcem …
Tako bi lahko parafrazirali uvodnik, s katerim se začne vsaka epizoda Asteriksa, ki je luč sveta ugledal oktobra 1959, ravno v prvi številki upornega novoustanovljenega magazina. Stara mačka Spirou in Tintin sta z naslovnima junakoma in drugimi, večinoma stiliziranimi humorističnimi stripi namreč že vrsto let več kot uspešno pokrivala najštevilčnejši segment galskega stripobralstva, otroke, komunistični Vaillant, ki je imel korenine v partizanskem rodoljubnem časopisu iz obdobja odpora, Le Jeune Patriote, pa je z dokaj naivnimi, a izjemno priljubljenimi avanturističnimi stripi (kot so bili Cheretov prazgodovinski Rahan, Sièvrejev viking Ragnar, Fortonov kavboj Teddy Ted, Deynisev detektiv Jacques Flash ali Poïvetovi vesoljski Pionirji upanja) navduševal in opogumljal prav nič izbirčno najstniško mularijo. »Potrebujemo intelektualni strip za starejše bralce,« je zarobantil bodoči urednik Pilota René Goscinny. In rodil se je – Asteriks.
Čeprav je bil Pilote, podnaslovljen kot Le magazine des jeunes (Revija za mlade), s konceptom objavljanja tako stripov kot bogato ilustriranih zgodb in edukativnih člankov z različnih področij (podobno kot naš Zabavnik), namenjen predvsem najstnikom, pa so ga zaradi intrigantnih zapletov, duhovitih dialogov in satiričnih zgodovinskih prizorov v Asteriksu, ki so nemalokrat asociirali na sedanjost, prav tako radi vzeli v roke tudi starejši bralci. Z letom 1963, ko je v revijo prijahal Giraudov poročnik Blueberry, kockar, ženskar, pijanec in začetnik mračnega vesterna, pa se je Pilote vedno bolj posvečal tudi starejšim bralcem. Tako je v sedemdesetih letih s stripi Jean-Marca Reiserja, Claire Bretecher, Philippa Druilleta, Enkija Bilala, Huga Pratta in drugih avtorjev alternativnejšega izraza dokončno izgubil nedolžnost in mladinski podnaslov ter postal prava stripovska revija za odrasle, s čimer je na široko odprl vrata zdaj že legendarnim mesečnikom z nadvse originalnimi, čeravno malce čudaškimi naslovi, kot so L'Écho des savanes, Métal hurlant ali Fluide glacial. Ti so postali sinonim za novi val francoskega stripa, katerega vpliv v celinski Evropi čutimo še danes.
»Asteriks je odlična zgodovinska satira z zanimivimi in napetimi zgodbami ter živopisnimi dialogi, polnimi humorja in neredko duhovitimi besednimi igrami.«
Začelo pa se je, kot že rečeno, z Asteriksom, majhnim hrabrim Galcem, ki bi po prvotni zasnovi moral biti precej bolj mišičast in postaven, vendar sta se scenarist René Goscinny (1926–1977) in risar Albert Uderzo (1927) po dolgih neprespanih nočeh in kupih porisanega papirja odločila dati prednost pameti in prebrisanosti pred velikostjo in močjo. Tako je glavni junak po reku, da se strup skriva v majhnih stekleničkah, postal pritlikav galski bojevnik, strup pa sta zamenjala z nadvse uporabno čutaro čarobnega napitka, ki ga lahko naredi nepremagljivega. Ker pa je imel zvarek vaškega druida Panoramiksa le omejen rok trajanja in so ga Galci dobili navadno samo ob velikih feštah, denimo za bitko z rimskimi legionarji, je Uderzo pritaknil Asteriksu še dobrodušnega in ne prav bistrega, a ravno prav debelega orjaka Obeliksa, čigar najljubši šport je bil lov na divje merjasce in rimske patrole, ki so zašle v vaški gozd. Seveda pa je bila Obeliksova vloga predvsem v tem, da je s svojo močjo (kot otrok je padel v kotel s čarobnim napojem, s čimer je postal neznansko močan) pomagal prijatelju iz težav, ki pa jih je največkrat kar sam zakuhal. Poleg glavnih junakov nam avtorja nazorno prikažeta še celo paleto živopisnih likov, od samoljubnega plemenskega poglavarja in njegove jeznorite žene, prek tipičnih predstavnikov vaške skupnosti, kot sta vedno sprta klepetavi trgovec z ribami in molčeči kovač, do nesrečnega barda brez posluha, ki na koncu vsake zgodbe potegne krajši konec, saj ga na zadnji sliki največkrat najdemo z zavezanimi usti privezanega za drevo, medtem ko ostali vaščani ob tabornem ognju in pečenih merjascih slavijo srečen povratek glavnih junakov v rodno vas.
Asteriksove in Obeliksove pustolovščine namreč niso omejene zgolj na njun zaselek z ducatom hiš in bližnje rimske postojanke. Cela Galija s svetovljansko Lutecijo jima je premajhna, zato se zaradi različnim vzrokov, ki pa nikoli niso povsem iz trte zviti, ampak so vedno srž problema, ki ga bolj ali manj bistroumno rešujeta, potepata po Evropi. Pot ju zanese tudi v severno Afriko in na Bližnji vzhod ter celo v Indijo, da potovanja v Ameriko, kamor sta prispela precej pred Leifom Eriksonom, sploh ne omenjam. Tako spoznavata različne narode in običaje, ki so zaradi nepoznavanja kulture nemalokrat vir zapletov in komičnih prizorov, po drugi strani pa so podvrženi predsodkom in stereotipom, s čimer so včasih že na meji politične korektnosti. Nemci so prikazani kot bojaželjni barbari, ki samo čakajo, kdaj bojo lahko koga napadli, Britanci so čudaki brez smisla za humor, Korzičani so tako leni, da se jim še govoriti ne ljubi, Švicarji pretirano pedantni in točni, Španci pa živijo samo za siesto in bikoborbe. Podobno sta okarakterizirala tudi druge narode, seveda pa nista pozabila niti na Francoze, ki sta jih Asteriks in Obeliks s potepanja po galskih provincah dodobra spoznala, čeprav niso bili nič drugačni kot njuni sovaščani. Moške je v glavnem zanimala jedača in pijača, ženske pa obleke in nakupi. Sicer pa sta si to avtorja, ki sta na lastni koži občutila integracijo v tujo družbo pa tudi politične in socialne posledice rasizma in šovinizma, (Goscinny je poljsko-judovskega porekla, Uderzo pa potomec italijanskih priseljencev), lahko privoščila brez kančka slabe vesti. Namreč, smeh je, kot je znano, najmočnejše orožje zoper neumnost in nestrpnost. Poleg tega je v zgodbah tudi precej rožljanja z orožjem in raznovrstnih pretepov, saj navihana Galca mlatita Rimljane, kadar le moreta. Zato so na Asteriksa nemalokrat leteli očitki puritanskih dušebrižnikov, da spodbuja k nasilju, francoski filozof Michel Serres pa je pred leti strip označil celo kot fašističen, čeprav sta avtorja z bojem upornih Galcev proti rimskemu imperiju aluzirala na partizanski odpor proti nacistični okupaciji in borbo za svobodo slehernega naroda.
Ne glede na vse (včasih tudi upravičene) kritike pa je Asteriks predvsem odlična zgodovinska satira z zanimivimi in napetimi zgodbami ter živopisnimi dialogi, polnimi humorja in neredko duhovitimi besednimi igrami. Ti več kot uspešno dopolnjujejo in nadgrajujejo disneyjevsko razkošno risbo, s katero nam Uderzo nazorno prikaže življenje v rimskem imperiju za časa Julija Cezarja. Čeprav so figure stilizirane, pri čemer je treba posebej poudariti odlično animacijo in obrazno mimiko, pa je arhitektura starega Rima izrisana izjemno realistično, kar nam navkljub domišlijskim zgodbam daje občutek avtentičnosti. Vse naštete atribute najdemo tudi v zgodbi Asteriks pri Helvecijcih, v kateri naša Galca iščeta redko rožo, ki raste samo v švicarskih gorah. Seveda jo po vrsti zapletov in spoznavanju helvecijske narave in družbe, pri kateri, jasno, ne gre bez značilnih stereotipov z urarji in bankirji na čelu, na koncu tudi najdeta. Sočasno pa rešita še življenje rimskemu nadzorniku in razgalita dekadentno politično elito, ki s korupcijami in požeruškimi orgijami zapravlja davkoplačevalski denar (zveni znano?).
Prvi album Asteriks Galski je izšel leta 1961 (pri nas smo ga lahko brali desetletje zatem v Zvitorepcu), potem ko se je iztekla zgodba v nadaljevanjih v Pilotu, v dokaj skromnih šest tisočih izvodih, danes pa izhaja v milijonskih nakladah v 23 jezikih. Leta 1977 je Goscinny pri 51 letih nenadoma umrl in Uderzu ni ostalo drugega, kot da od petindvajsete epizode naprej poleg čopiča vzame v roke tudi pero in se sam spopade še s scenarijem. Rezultat prvega samostojnega albuma, Globokega prepada (pri nas je izšel leta 2013), je bil odličen, saj je zgodba z duhovitimi dialogi v navihanem goscinnyjevskem duhu povsem prepričala, pozneje pa je kakovost precej padla, zato je pred dvema letoma z jubilejno, petintrideseto epizodo prepustil vajeti galske vprege mlajšima kolegoma, Jeanu-Yvesu Ferriju in Didierju Conradu. Tadva sta dala Asteriksu nov zagon in ga s Pikti popeljala na pot stare slave (mimogrede, 22. oktobra pri Graffitu izide nov album novih avtorjev). Po Asteriksu je francoska vlada poimenovala tudi prvi satelit, ki so ga leta 1965 izstrelili v vesolje, in še neki asteroid z oznako 29401, po njegovih pustolovščinah pa so posneli še ducat animiranih in štiri igrane filme, čeravno se slednji nikakor ne morejo primerjati s stripi. Zato je najbolje, da vzamete v roke Asteriksa pri Helvecijcih – in uživate!
Pogledi, let. 6, št. 18, 23. september 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
