Utišanje srca, roman Pavleta Raka
Menih z Atosa
31. 05. 2012
Slovensko-srbski pisatelj in prevajalec Pavle Rak, ki je doslej pisal predvsem dokumentarno, potopisno in filozofsko literaturo, je lani objavil roman Utišanje srca, ki združuje prvine omenjenih zvrsti. Dogaja se na gori Atos v Grčiji. Rak si je tamkajšnje meniško življenje ogledal na lastne oči, ga, kot kaže, dodobra izkusil in zdaj to velikodušno omogoča še svojim bralcem.
Utišanje srca je dvojno uokvirjen roman. V predgovoru se seznanimo s pripovedovalcem (avtorjevim alter egom), ki je v letih 1990 in 1991 bival v samostanih na sveti gori Atos. Njegova osrednja naloga je bila prebiranje in razvrščanje starih knjig iz 19. in začetka 20. stoletja. Med njimi je naletel tudi na dnevniško pričevanje enega od svetogorskih menihov, Vjačeslava, na njegove zapiske, ki jih je že nekdo razvrstil, sestavil skupaj in tudi sproti komentiral. Tako pripovedovalec kot komentator se s pomočjo zapiskov in drugih virov poglobita v življenje meniha, ta pa se je v življenju ukvarjal predvsem – kakor pritiče menihu – s samim seboj, s približevanjem dobremu in Bogu.
Najprej izvemo nekaj malega o Vjačeslavovem »predsamostanskem« življenju in delovanju. Bil je profesor literature v Sankt Peterburgu ter objavljal pesmi in kritične članke o Cerkvi. Skozi njegove zapiske nato spremljamo, kako v začetku 20. stoletja, star petintrideset let, naredi odločilen življenjski korak, ko vstopi skozi vrata svetogorskega skita (neke vrste samostana; pravoslavno terminologijo nam prijazno pojasnjuje slovar manj znanih izrazov, ki je priložen romanu).
»Roman Utišanje srca je odlična priložnost, da pogledamo v svet askeze in molitve od blizu in tudi precej globoko, ne da bi se morali odpovedati udobju našega sveta.«
Življenje v skitu je bolj pestro, kot si morda mislimo. Podnevi se vrstijo dela na polju, v gozdu in kuhinji, ponoči je na urniku ena bistvenih nalog meniškega življenja, bogoslužje. Menihi vstanejo sredi noči in nekaj ur opravljajo molitve (podnevi je zanje menda prevroče), nato se vrnejo k spanju. Vjačeslav (pozneje, ko se pomeniši, se preimenuje v Štefana; ko prejme veliko shimo, postane Naum) ima še druge obveznosti; včasih obišče katerega od sosednjih skitov ali kelij, drugič nese kako pismo v Karejo, svetogorsko prestolnico, tretjič je njegova naloga sprejemati romarje, ki obiskujejo samostan. Opravil je toliko, da se novic v zapiskih občasno pritožuje nad življenjem, ki ne dopušča časa zase, za branje in pisanje, pa tudi za naravo ne, ki mu je še posebno pri srcu in je v tistem okolju morja, skal in kač zares slikovita. »Svoboda, lasten čas, lastne knjige in lastne misli – vse to je inventar, ki ga je v samostanu treba čim prej pozabiti, in to so mi vztrajno poskušali vtepsti v glavo,« piše Vjačeslav. Vendar sam vsega tega ne more pozabiti – ker tudi ne želi; ostaja nemiren, spremlja ga občutek krivde, da se gre »polovičarstvo« in meniškemu poslanstvu ni povsem predan. Morda je prav zaradi te okoliščine primeren junak za roman (in ne, denimo, kandidat za knjigo svetnikov).
Vjačeslav je kritičen do vsega, a najbolj do samega sebe. S to lastnostjo (in nekaterimi drugimi, npr. poštenostjo) se »dvigne« nad poplavo tistih junakov sodobne slovenske literature, ki se jim, če me občutek ne vara, sploh ne ljubi truditi biti dobri; vrednoto »biti dober« raje nadomestijo s kako drugo, lažje dosegljivo, npr. »biti kul«, »zanimiv«, »provokativen« ipd., temu primerno pa prilagodijo tudi samokritičnost. Protagonist pričujočega romana je drugačen. Samega sebe simpatično reflektira recimo tako: »Kdo bi si mislil, da sem šele novic, ki v skitu še vedno živi v svoji 'civilni' obleki, in da je moja duhovna izkušnja manjša od oslove. Pero pa siplje znanje, kot da sem star meniški volk.« Doda še, da tako ne bo prišel daleč – kar v nekem smislu drži. Vse do smrti namreč pohajkuje po Atosu in nikoli mu ne uspe povsem obrzdati svoje človeške narave. Skupinsko življenje v skitu sčasoma sicer zamenja z bolj samotno kelijo, saj je po duši samotar, in tu živi najprej s svojim starcem, učiteljem, nato popolnoma sam kot puščavnik. A še tik pred smrtjo ga obhajajo podobni dvomi, podobno nezadovoljstvo s seboj, kakršno ga je spremljalo vsa leta na Atosu. Lahko bi rekli, da je na videz majhen junakov duhovni napredek pravzaprav odraz višine, na kateri se giblje; navsezadnje je vsak razvoj spočetka bliskovit in se nato umiri. Poleg tega ob protagonistovem razvoju postane jasno, da je narava nekaterih notranjih procesov krožna, ponavljajoča se oziroma brezkončna. Če je Vjačeslavov osrednji cilj v življenju lastni duhovni razvoj, ga junak vselej dosega, a nikdar povsem ne doseže, ker je vedno mogoče biti boljši. Še ko ga staro in oslabelo telo prisili v skromnost in ponižnost, si strogi samokritik predstavlja, da bi moral ti lepi čednosti doseči brez zunanje pomoči, s svojo voljo. Zapiski se končajo z njegovo smrtjo. Bližina smrti naposled vendarle pomaga, da spozna, česa mu je manjkalo v meniškem življenju.
Pavle Rak
Na sveti gori so menihi nekoliko oddaljeni od dogajanja po svetu, a niso zaprti v slonokoščeni stolp. Nanje tako ali drugače vplivajo zlasti zablode in razprtije znotraj Pravoslavne cerkve. Ta je podvržena staremu razkolu, kjer so na eni strani goreči »pridobitniki« (ki zagovarjajo Cerkev kot gospodarsko in profitno institucijo), na drugi »nepridobitniki« (Vjačeslav s svojimi prepričanji sodi k slednjim). Cerkev pretresa tudi spor glede novega nauka o Božjem Imenu, ki da naj bi bilo Bog sam. V prikazovanju teh zgodovinskih in socialnih okoliščin je roman enako nazoren in učinkovit kot pri popisovanju Vjačeslavovega notranjega doživljanja.
Poleg tega, da ima Cerkev nekaj težavic sama s seboj in da bi se Vjačeslav že sam od sebe z naporom prebijal čez različne prepreke in skušnjave na poti meniškega življenja, je povrh tudi dogajanje v širšem svetu v tistem času karseda neugodno, če ne celo katastrofalno. Balkanski vojni iz leta 1912 sledi prva svetovna vojna, po vojni revolucionarji v Rusiji ubijejo carja z družino, čez leta se pripravlja druga svetovna vojna. Nasilje in pomanjkanje živeža svete gore ne zaobideta. Vjačeslava tlačijo nočne more, a ne trpi le zase, temveč kot pravi kristjan za vse, ki trpijo, tako za nedolžne kakor za krive.
Pripovedni slog Utišanja srca je prostodušen, nevsiljiv in pomirjajoč, deloma morda tudi zato, ker avtor k zgodbi pristopa s stvarnostjo, značilno za zgodovinopisje, filozofijo ali dokumentarno literaturo. Čeprav roman sestoji iz fragmentarnih zapisov in komentirajočega veziva med njimi, kar iz njega dela pripovedni »konstrukt«, mu ne gre toliko za danes precej modno literarnost samo na sebi, ki je pogosto zaljubljena sama vase in hlini pomembnost, a pod obleko literarnosti skriva praznino. Pavletu Raku, avtorju, ki se je veliko selil po različnih kotičkih sveta in marsikaj zanimivega spoznal, gre za nekaj drugega: za verodostojno in razgledano fresko življenja ruskih menihov na sveti gori na ozadju razburkanega časa vojn in sporov znotraj Cerkve, ter še bolj za natančen popis intimnega sveta etičnega protagonista, ki išče svojo pot, mir, ljubezen do vsega in boga.
Gotovo bi se našel marsikdo med nami, naj bo religiozen ali ne, ki je značajsko podoben Vjačeslavu; a le redkokdo se poda v samostan in vrže v popolno askezo. Roman Utišanje srca je odlična priložnost, da pogledamo v svet askeze in molitve od blizu in tudi precej globoko, ne da bi se morali odpovedati udobju našega sveta. Treba pa je v samo branje vložiti nekaj truda. Ta roman beremo počasi, saj lahko njegovo vsebino použijemo le z zadostno mero osredotočenosti. Kdor nima na razpolago časa, zbranosti ali vsaj nagnjenosti k duhovnemu življenju, se tej knjigi lahko mirno ogne. Njeni bralci pa smo za trud vsekakor dobro poplačani. Poleg prikupnih parabol, zanimivih anekdot iz meniškega življenja in osvežujočih spoznanj junaka nas razveseljuje še odkrivanje, kako dobro bi se meniška halja prilegla nam (Atos žal pride v poštev le za moške) – oziroma koliko smo navezani na posvetne reči in koliko na svojega duha.
Pogledi, št. 9, 9. maj 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
