Mikrofoni v zidu
Igor Omerza: Edvard Kocbek, osebni dosje št. 584. Založba Karantanija, Ljubljana 2010, 594 str., 39 €
07. 04. 2010
Prihodnje leto bo trideseta obletnica Kocbekove smrti, letos pa mineva petintrideset let od izida znamenitega intervjuja v tržaškem Zalivu, v katerem je Kocbek, na pobudo in po vztrajnem prepričevanju Borisa Pahorja, v slovensko javno zavest prvi prinesel tri desetletja zamolčevano resnico o povojnem poboju domobrancev. V svojem dnevniku leta 1975 ta poboj imenuje »največji zločin« v zgodovini Slovencev.
Precejšnja pozornost, ki jo je takoj po izidu zbudila Omerzova knjiga, priča o tem, da zgodba o Kocbeku še zdaleč ni zaključena. Glede na to, da je Omerza med drugim »hotel plastično pokazati mikro funkcioniranje režima in poimenovati tudi njegove velike, srednje in male nosilce«, bo knjiga gotovo postala tudi del aktualnih debat o utemeljenosti podelitve državnega odlikovanja demokratične Slovenije visokemu državnovarnostnemu subjektu nekdanjega nedemokratičnega režima. Beseda dosje v naslovu Omerzove knjige je povezana s tem, da je bil Kocbek pač objekt tajne policije, še več, bil je »vohljaško najbolj spremljan prebivalec naše socialistične republike v vsem njenem 45-letnem obstoju«. A Omerzi gre bolj kot za popis primera Kocbek, kakor ga poznajo tisoči prisluškovalsko-popisovalskih strani in trakov v udbovskih arhivih, pa naj bodo ti dostopni, nedostopni ali uničeni, za pripoved o Kocbekovem življenju in delu, in sicer zgoščeno ob treh najkontroverznejših »primerih«. Prvi sega še v predvojne čase in je povezan s Kocbekovim odmevnim člankom Premišljevanje o Španiji (1937), ki je poskrbel za znotrajkatoliško ločevanje duhov na Slovenskem, drugi s knjigo Strah in pogum (1951), ki je bila povod za odstranitev Kocbeka iz javnega življenja, tretji pa s tržaškim intervjujem, objavljenim v knjigi Edvard Kocbek, pričevalec našega časa (1975), in z vsem, kar je ta intervju sprožil – med drugim tudi zapor za dva Kocbekova »asistenta«, Viktorja Blažiča in Franca Miklavčiča. Omenjeni sklopi, daleč največ pozornosti je namenjeno zadnjemu, njegovi predzgodovini in širšemu kontekstu, so nekakšno okostje slabih 600 strani obsegajoče knjige, podprte s številnimi opombami, dokumentarnim gradivom in, ne nazadnje, z odlomki iz Kocbekovih dnevniških zapisov. Poznavalci njegovega opusa in življenjske usode v knjigi ne bodo srečali dramatično novih odkritij, res pa je tudi to, da – ob množici parcialnih člankov, raziskav, simpozijskih prispevkov ali posebnih revijalnih izdaj – na enem samem mestu še ni bilo zbranih toliko podatkov in iz njih izhajajočih poudarkov, ki osvetljujejo Kocbeka in njegove dileme, pa tudi zgodovinske peripetije, na katere se je tako ali drugače odzival. Omerzovo delo lahko na tej ravni razumemo tudi kot izziv akademskemu slovenskemu zgodovinopisju in njegovim bolj ali manj prijaznim poskusom s fenomeni »rdeče Slovenije«.
Ob vpogledu v delovanje tajne policije, povojnega partijsko-szdljevskega in medijskega aparata knjiga ponuja čutnonazorno, s konkretnimi imeni in priimki podprto predstavo o organih nadzorovanja in kaznovanja, o manipuliranju in nemalokrat tudi o človeški pritlehnosti. Te je bilo presenetljivo veliko zlasti med Kocbekovimi nekdanjimi krščanskosocialističnimi somišljeniki in nasploh partizanskimi tovariši, zgodba zase pa so slovenski žurnalistični in kulturniški družbenopolitični delavci, ko so po naročilu ali kar po notranjem nareku spontane ideologije poročali o Kocbeku in njegov primer angažirano komentirali v skladu z oblastnimi znamenji časa. Del te zgodbe je tudi samoupravljavska »moralna večina«, ki ni nič vedela, nič videla in nič slišala. Ob vsem tem pa Omerza Kocbeka ne idealizira, ampak ob nekaterih dilemah, nedorečenostih in težavah, ki so jih imeli s Kocbekom drugi, opozarja tudi na težave, ki jih je imel Kocbek sam s sabo – recimo s pojasnjevanjem in zagovarjanjem svojih odločitev na svojih dnevniških straneh, ki so avtorjev dialog s samim sabo in, navsezadnje, s potencialnim bralcem. Strah in pogum: to ni bila le značilnost Kocbekovih literarnih junakov in resničnih zgodovinskih osebnosti, s katerimi se je družil in razdruževal, temveč tudi poteza, ki je spremljala njegovo lastno udeležbo v zgodovini, tem prizorišču, kot bi rekel Kocbek, uresničevanja človekovih stvariteljskih moči. Sicer pa je Omerzova splošna vrednostna sodba jasna: Kocbek sodi na svetlo stran slovenskega meseca. Še več, njegovo razkritje ozadja Dolomitske izjave in, predvsem, globoko potlačene in zabrisane resnice o povojnih pobojih je »zgodovinski in etični temelj«, ki je – tu Omerza misli predvsem na Spomenko Hribar (kot napoveduje, junakinjo svoje naslednje knjige) – omogočil »izdelavo modernega koncepta slovenske narodne sprave«.
V Omerzovi knjigi o Kocbeku nastopa tudi kopica negativcev; večina tistih, ki so to bili po državnovarnostni službeni dolžnosti, bo ostala anonimna za vse večne čase. Zanje prav tako velja, da so imeli svoj strah in pogum, le da je to bil po večini strahopeten pogum, kolikor jih je bilo strah, pa je to bil strah pred resnico. Glede na zaroto molka, ki še danes vlada med nekdanjimi slovenskimi odzemovalci in nato nadzorovalci življenj drugih, jih bo ta strah pred resnico preživel. To je slaba popotnica dvajsetletnici življenja v sproščeni Sloveniji.
Ko je Kocbek leta 1976 prebral enega izmed intervjujev z Mitjo Ribičičem, pomembnim organom ljudske oblasti, v katerem ta komentira tedaj aktualno in, zlasti po zaslugi nobelovca Heinricha Bolla, tudi že mednarodno odmevno »Kocbekovo zgodbo« ter z njo manipulira sto na uro – o tem Omerza izčrpno poroča –, si je v svoj dnevnik zapisal pomenljive besede, ki niso niti besede strahu niti besede poguma, temveč besede skrajne resignacije: »Kupa grenkobe se je zvrhala. Najbridkejše ure v mojem življenju. Prvič v življenju mi je iz globine žal, da sem se rodil kot Slovenec, in prvič po tridesetih letih mi je postalo iz vseh vlaken mojega človeka žal, da sem se odločil za partizanstvo. Komunizem je resnično satansko maščevalna in infernalna sila. Česa naj se zdaj oprimem? Kako naj ohranim tiste drobce življenjske sile, ki so mi ostali do moje smrti?« Ti stavki imajo usoden podton, ostali pa so, pri vse bolj utrujenem Kocbeku, nereflektirani; njihovo dokončnost – dokončnost v smislu odpovedi revoluciji in celo partizanstvu kot obliki volje do moči, to stališče je formuliral nekdanji partizanski komisar Dušan Pirjevec približno v istem času v svojem posthumno objavljenem spisu Dnevnik in spominjanja – relativizira na primer Kocbekova nadvse prijazna voščilnica tovarišu Titu ob diktatorjevem rojstnem dnevu naslednje leto. Glede na to, da sta bila ravno tedaj v zaporu Blažič in Miklavčič, pušča Omerza vprašanje o Kocbekovi iskrenosti oziroma neiskrenosti ob tem konkretnem primeru brez pravega odgovora.
Kocbek je danes seveda klasik slovenske literature, zlasti poezije in dnevniške proze. Odprto pa ostaja vprašanje o današnji usodi, pomenu, dometu ali celo aktualnosti njegove intelektualne dediščine, pa naj gre za poskus sinteze socializma in (antikapitalističnega) krščanstva, za shematično metafiziko zgodovine v smislu eshatološkega napredovanja pod vodstvom razsvetljenih, ki bodo ekstatično prevzgojili množice (takšen projekt zahteva voluntaristično, tj. črno-belo politično teorijo in prakso), za družbo nazorskega (ne pa strankarsko-političnega) pluralizma, ki od daleč spominja na nadrealistično družbeno eksperimentiranje Kocbekovega največjega zoprnika Edvarda Kardelja, za kominternovsko razlago fašizma oziroma imperializma, španske državljanske vojne itn. Kocbekovi konkretni odgovori na ta načelna vprašanja in dileme so – iz današnje oddaljene perspektive, kajpada – nemalokrat pomanjkljivi in vprašljivi oziroma so, drugače povedano, predvsem zadeva ideološkega diskurza, morebitnega (ne)strinjanja in najrazličnejših manipulacij, bodisi z leve bodisi z desne, precej manj pa potrpežljivega nizanja argumentov za ali proti. Te problematike se Omerza delno dotakne v Epilogu svoje knjige.
Omerzovo pisanje dokazuje, da se debata o Edvardu Kocbeku – akterju, premišljevalcu in preizkuševalcu zgodovine – ne more izogniti temu, da ne bi bila (tudi) debata o slovenski zgodovini 20. stoletja. Glede na to, da so zgodovini všeč nenavadna ponavljanja in čudaški obrati, pa tudi še čez.
Pogledi, 7. april 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
