Mojster in Valentina
Italijanski strip je bil do šestdesetih let razpet predvsem med disneyjevsko produkcijo Topolina in Paperina na eni ter bonellijevskimi vesterni na drugi strani, ki so zapolnjevali najštevilčnejši segment stripovskih bralcev, mladino in delavce. Intelektualci, ki v stripu niso videli zgolj zabave ali cenenega knjižnega nadomestka, pa so bili za tovrstno literaturo precej prikrajšani, saj se z redkimi francoskimi albumi, ki so sem ter tja zašli v italijanske knjigarne, pač niso mogli zadovoljiti, da o stripu za odrasle, ki bi ga lahko kupili v kiosku in ne bi nosil zloglasnega napisa per adulti, s katerim so bili označeni stigmatizirani erotični in pornografski zvežčiči precej dvomljive umetniške kakovosti, sploh ne govorim. Tako so bili stripovski konzumenti, ki so aprila 1965 v bogato založenih trafikah med živopisnimi naslovnicami bolj ko ne po naključju odkrili izvod na prvi pogled dokaj neugledne nove revije – s katere nas je v siromašnem dvobarvnem tisku gledal najboljši prijatelj legendarnega Charlieja Browna z nepogrešljivo odejico in prstom v ustih, Linus, po katerem je, jasno, dobila tudi ime – precej presenečeni.
Naslovnica je namreč nakazovala še eno revijo za mularijo, pa tudi vsebina z izključno stiliziranimi junaki ameriškega stripa (Schulzevimi Peanuts, Herrimanovim Krazy Kat, Cappovim Li'lom Abnerjem in Segarjevim Popajem, čeprav vsi razen slednjega veljajo za vrhunce intelektualnega stripa petdesetih let) ni ravno popravila prvega vtisa. Pozneje so se jim pridružili še drugi karikirani junaki predvsem družbeno angažiranega stripa, kot so Kellyjev Pogo, Hartov B. C. ali Parkerjev Wizard of Id, ki so skupaj s precej bolj realističnimi soborci različnih pustolovskih žanrov (od Jordanovega vesoljskega pilota Jeffa Hawka, Gouldovega detektiva Dicka Tracyja, Pichardove Paulette do Prattovega mornarja Corta Malteza) postavili temelje in koncept nove revije. Ta je s tem postala osrednji in tudi najkakovostnejši magazin v državi, po katerem so se pozneje zgledovali prav vsi stripovski uredniki. Šestdeseta leta so bila seveda tudi sinonim za svobodno ljubezen, s katero se je nesramežljivo spogledoval tudi strip, zato ni bilo prav nič čudnega, da je urednik Giovanni Gandini v Linusu objavljal poleg intelektualnih in družbenokritičnih stripov še bolj ali manj erotične serije Francoza Georgesa Picharda, Belgijca Guya Peellaerta ali Špancev Enrica Sia in Estebana Marota, vodilnih predstavnikov tega žanra v šestdesetih in sedemdesetih letih v Evropi.
Prvi, ki je široko odprl vrata umetniškemu erotičnemu stripu in tlakoval pot tudi drugim domačim avtorjem, pa je bil Italijan Guido Crepax (1933–2003), čigar seksapilna in senzibilna Valentina Rosselli se je pojavila že v drugi številki novega mesečnika, čeravno precej sramežljivo, saj od bodoče femme fatale, ki je postala sinonim za goloto v stripih, ne vidimo niti popka. Še več, Valentina je celo stranska junakinja, saj si je Crepax v prvi zgodbi La curva di Lesmo zamislil kriminalno serijo po vzoru razvpitega Diabolika z nizozemskim umetnostnim kritikom in amaterskim detektivom z nadnaravnimi sposobnostmi Philipom Rembrandtom v glavni vlogi. Kaj kmalu pa je nežna in krhka modna fotografinja s svojo značilno paževsko frizuro po vzoru ameriške zvezde nemega filma, ki je zaslovela z vlogo prostitutke Lulu v nemški drami Pandorina skrinjica (1928) avstrijskega režiserja G. W. Pabsta, Louise Brooks (1906–1985), prevzela vajeti v svoje roke, tako da je njen fant Philip, navkljub skupnemu življenju in rojstvu otroka, ostal v drugem planu.
Valentina je namreč eden tistih stripov, v katerih se protagonisti starajo, čeprav se to glavni junakinji ni ravno poznalo (rojena je bila ob božiču leta 1942). Tudi pri dvainpetdesetih, ko je Crepax leta 1995 zaključil serijo, je bila na pogled enaka kot pri petindvajsetih, so se pa zato postarali vsi okrog nje. Ko so Crepaxa nekoč vprašali, kdo je Valentina, jim je preprosto rekel: »To sem jaz.« In dejansko je v stripu vse polno asociacij na njegovo življenje in življenjski nazor. V zgodbi Valentina Intrepida (1971), v kateri nam orisuje njeno otroštvo in mladost, se je ravno tako kot avtor rada igrala s svinčenimi vojaki in brala ameriške stripe, Fantoma, Flasha Gordona ali Mandraka, ter sanjarila o skupnih avanturah. Kot najstnica je požirala knjige in prebrala vse od Stevensona in Melvilla do Poeja in Kafke, rada je poslušala džez in občudovala modernistične kipe Nagučija, Nevelsona in Roszaka, in pa, jasno, oboževala je filme Louise Brooks, s katero se je po spremembi frizure povsem identificirala. Pri štirinajstih je zbolela za anoreksijo, kar se je v adolescenci dejansko zgodilo Guidovi ženi Luisi, in če je bila Lulu njegova muza in inspiracija, mu je žena več kot uspešno služila za model pri risanju Valentine.
Njen oče je bil, tako kot Crepax, strasten levičar, ki je imel rad Trockega in je sovražil Stalina, kar je nazorno prikazal v epizodah Valentina perduta nel paese dei Sovieti (1968) in Viva Trotskij (1974). Iz ruske, pravzaprav slovanske mitologije je prevzel tudi Jago babo (pri nas jo omenja Trdina v Bajkah, Vandot pa jo je prikazal kot Pehto v Kekcu), ki jo je upodobil kot anoreksično sadistično Valentinino gospodarico v štiridelnem stripu Baba Yaga (Baba Yaga, 1971, Barbablu, 1971, Annette, 1972 in Il piccolo re, 1972), po katerem je bil leta 1973 posnet tudi istoimenski »erotični triler« (v Ameriki so ga prevedli kot Kiss Me, Kill Me) s Carroll Baker in Isabelle De Funes v glavnih vlogah. Seveda ni treba poudarjati, da je bil film čisti trash, Valentina zaradi specifične risbe in montaže pač lahko funkcionira edino in samo v stripu. Nadalje sta Philip in Valentina živela v Milanu v ulici De Amicis 45, kjer je, jasno, živel tudi Crepax in leta 1970, ko se mu je rodil tretji otrok, Giacomo, je tudi njegova junakinja v stripu Il bambino di Valentina povila sina Mattia.
Leta 1976 nastane poleg Marianne (1969) ena najbolj kompleksnih zgodb in likovni vrhunec, Lanterna Magica, v kateri z zvrhano mero domišljije in erotike mojstrsko krmari med fikcijo in resničnostjo. To je bila že prej odlika njegovih stripov, kateri je sledil občuten padec kakovosti v risarskem, sploh pa scenarističnem smislu, tako da leta 1981 v strip Made in Germany vpelje nemško najstnico deškega obraza in fantovske postave, Effi Lang. Ta ima navkljub pregovorni hladnosti Crepaxovih likov v sebi kanček topline, zaradi katere se Valentina spusti z njo v strastno ljubezensko razmerje in za nekaj časa reši serijo, ki ne glede na nekatere poznejše dobre zgodbe z Effi v glavni vlogi počasi, a nezadržno pada. Zanimivo je tudi, da Valentina, ki je za emancipacijo žensk v stripih, pa tudi v realnem življenju, naredila več kot katerakoli druga risana junakinja, ni bila ravno priljubljena v feminističnih krogih, za katere je bila samo objekt moškega poželenja, čeprav je večina erotičnih scen v seriji, ki šteje več kot sedemdeset zgodb, od katerih jih je dobra polovica albumskega obsega, lezbične narave.
Prava vrednost Valentine in Crepaxove genialnosti pa je seveda v risbi. Prve epizode je risal v slogu takrat popularnega poparta z ekspresivno linijo in izrazitimi črno-belimi kontrasti. Že zgodaj je poleg figur dal velik poudarek tudi na arhitekturo in interjer (po izobrazbi je bil arhitekt), ki ga je v poznejših delih z izjemno natančnim risanjem predvsem secesijskega pohištva v obdobju 1967–76 pripeljal skorajda do popolnosti. V tem obdobju se je tudi ločil od sicer izjemno uspelega psihedeličnega popartovskega stila in začel graditi risbo na rahlo izraženi črti, ki je bila s svojo krhkostjo in eleganco kot nalašč za risanje anoreksičnih ženskih aktov ter ljubezenskih in erotičnih prizorov s kopico golih prepletajočih se teles, ki se med sabo dograjujejo in dopolnjujejo in skupaj s secesijskim interjerjem tvorijo uglašeno celoto. Bralec oziroma gledalec postopoma sledi vizualni pripovedi skozi labirint slik, ki jih Crepax mojstrsko kombinira z nadvse svobodnim in inovativnim pristopom v montaži in kadriranju table (od katerih niti dve nista enaki), s čimer neopazno briše meje med fikcijo in resničnostjo Valentininega sveta. Z enim najizvirnejših in sploh najboljših stripov 20. stoletja Guido Crepax sicer ni do temeljev pretresel takratne stripovske scene, kot denimo njegov ameriški kolega Robert Crumb z undergroundom, je pa postavil nove mejnike v risanju, montaži in razumevanju stripa kot vrhunskega umetniškega dela.
Vse najboljše, Valentina!
Pogledi, let. 6, št. 15-16, 5. avgust 2015