Bill Waterson: Calvin in Hobbes
Mož, ki ni hotel postati milijonar
Državljan Kane v istoimenskem kultnem filmu iz leta 1941, v katerem je režiser Orson Welles upodobil razvpitega časopisnega mogotca z začetka prejšnjega stoletja, Williama Randolpha Hearsta, pred smrtjo reče samo eno besedo, rosebud (dobesedno brst vrtnice), prav lahko pa bi rekel tudi dve, Krazy Kat, to je bil namreč naslov stripa, v katerega je bil dobesedno zaljubljen. O Hearstu si seveda lahko mislimo vse najslabše, bil je pokvarjen, nemoralen in pohlepen in za dosego svojih ciljev ni izbiral sredstev, še več, za večjo branost časopisov je bil pripravljen zanetiti tudi vojno, kar je, jasno, tudi storil. Leta 1898 je s serijo pretencioznih in hujskaških člankov ter bombastičnimi naslovi do te mere zmanipuliral javno mnenje, da je ameriška vlada hočeš nočeš morala napasti špansko Kubo (ki je bila potem do prihoda Fidela Castra bolj kot ne ameriški protektorat), če se je hotela obdržati na oblasti, sam pa je seveda dobil ekskluzivno pravico do vojnega poročanja, s čimer se je naklada njegovih časopisov vrtoglavo dvignila.
Po drugi strani pa je bil tudi velik ljubitelj umetnosti in njegov dvorec, v katerega je brez kakršnega koli estetskega čuta nakopičil enormne količine slik in kipov bolj ali manj znanih umetnikov, je bil bolj podoben galeriji čudaškega milijonarja (kar je seveda tudi bil) kot družinski hiši. Še posebno rad pa je imel stripe, in če mu je bil všeč kakšen avtor iz konkurenčnega časopisa, ga je preprosto kupil, saj mu denarja res ni manjkalo. Tako je, denimo, od Pulitzerja s podkupovanjem in različnimi spletkami prevzel Outcaultovega Yellow Kida, kar je pozneje botrovalo izrazu rumeni tisk, s katerim še danes označujemo senzacionalizem v novinarstvu. V New York Journalu je zbral najboljše takratne striparje, že omenjenega Richarda Outcaulta, Jimmyja Swinnertona, Fredericka Opperja, Rudolpha Dirksa (avtorja tudi pri nas poznanih Bima in Buma iz Zabavnika) in – Georgea Herrimana (1880–1944). Boljšega stripa se ne da narediti, je rekel, ko je videl njegov satirični strip o ljubezenskem trikotniku med mačko, mišjo in psom, Krazy Kat (1910), ter ga z razvedrilne nemudoma preselil na kulturno stran, Herrimanu pa velikodušno ponudil odlično plačano dosmrtno službo za risanje nore mačke (kar je ta seveda sprejel in jo res risal vse do smrti, ki jo je, kot se za umetnika pač spodobi, povzročila ciroza jeter), dasiravno strip med bralci zaradi svojega intelektualizma in težko razumljivih poant ni bil preveč bran in priljubljen, so ga pa zato toliko bolj cenili in hvalili kritiki.
In potem se je pojavil Charlie Brown s svojim psom Snoopyjem (1950). Tokrat sta si bila kritika in publika enotni, strip o osemletnih mulčkih, ki govorijo kot odrasli, in zasanjanem psu, ki razmišlja kot človek, je genialen. Charlie Brown je obnorel svet, strip se je vsak dan pojavil v 2600 časopisih v 75 državah, po njem so posneli štirideset animiranih in štiri igrane filme, povrhu pa še gledališko predstavo na Broadwayu, glavnega junaka s psičkom in ostalo klapo lahko najdemo na skodelicah, majicah in kondomih, skratka povsod. Da raznoraznih plišastih in neplišastih igračk sploh ne omenjam. Po Charlieju se je imenovala tudi francoska izdaja (Charlie Mensuel) italijanskega stripovskega magazina Linus, ki je, jasno, ime prevzel po njegovem najboljšem prijatelju z nepogrešljivo odejico in večnim prstom v ustih, in pa seveda tudi razvpiti levičarski satirični tednik Charlie Hebdo, ki je svetovno slavo doživel prav pred kratkim s terorističnim napadom islamskih skrajnežev na svoje karikaturiste in svobodo govora ter tiska nasploh. Sicer pa se Charlie Brown za politiko ni zanimal, prav tako kot ne njegov oče Charles Schulz (1922–2000), ki je medtem postal milijonar, čeprav se to stripu ni poznalo – še vedno je bil odličen. Boljšega stripa ni mogoče narediti, so takrat rekli vsi.
Reformacija časopisnega stripa
In potem se je pojavil Calvin in Hobbes (1985). Strip o nabritem šestletnem smrkavcu, ki ima domišljije na pretek, in njegovem tigru, v katerem tisti brez domišljije vidijo samo plišasto igračko, je s svojo svežino in neposrednostjo zdramil tako izbirčno kritiko kot razvajeno občinstvo – in trditev, da je bilo v žanru humorističnega stripa s Krazy Kat, Pogom, Blondie, B. C., Čarovnikom iz Ida, Hogarjem Groznim in Charlijem Brownom že vse povedano, se je sesula kot hišica iz kart. Bill Waterson (1958) je s Calvinom in Hobbesom dobesedno reformiral časopisni strip, zato tudi ni naključje, da se glavni junak imenuje po reformatorju Jeanu Calvinu, filozofski tiger pa po filozofu Thomasu Hobbesu. V nasprotju z mirnim in stoičnim Charliejem Brownom hiperaktivni Calvin (kar ponazarja že njegova »petardasta« frizura) skriva v sebi pravi mali vulkan strasti, ki izbruhnejo na dan (kot se za spodoben vulkan pač spodobi) v vsakem, še tako neprimernem trenutku, in s tem spravlja v obup tako svoja starša (ki res ne vesta, zakaj sta si zaslužila takega otroka) kot učiteljico gospo Lubadar (ki bi samo rada v miru dočakala upokojitev) pa sošolko Suzi (ki mu noče pomagati pri kontrolkah) ter celo najboljšega prijatelja Hobbesa (ki mu na njegove vragolije odgovarja s svojimi). Edina, ki mu je kos, je študentska varuška Rosalinda, ki spretno izkorišča dejstvo, da ga nihče drug noče varovati, kadar si starša obupno zaželita malce miru, in s tem dobi povišico. Strip nam skozi Calvinov pogled z zvrhano dozo humorja zastavlja najrazličnejša življenjska vprašanja o povsem vsakdanjih stvareh, kot so družina, šola, vzgoja otrok ali globalno segrevanje, na katera nam pronicljivo odgovarja skozi cinična usta tigra Hobbesa. Watersonov model zanj je bila njegova mačka, kar je posebno razvidno v odlični animaciji in dinamiki lika, ki v simbiozi z izvrstno Calvinovo obrazno mimiko dvigne sicer preprosto skicozno risbo v sam vrh stiliziranega stripa. Odlični so tudi njegovi barvni akvareli na naslovnicah knjižnih izdaj in notranjih ilustracij in prav škoda je, ker ni tako pobarval tudi stripov. Ko so Watersona nekoč povprašali po njegovih risarskih in nasploh stripovskih vzorih, je kot iz topa izstrelil, Krazy Kat in Charlie Brown, jasno!
Strip je takoj postal uspešnica, objavljali so ga v več kot 2400 časopisih v več kot 50 državah, od leta 2012 tudi pri nas. Pri radovljiški založbi Didakta je do zdaj izšlo pet knjig, ki pa niso izhajale kronološko (kar je pri nas že založniška tradicija, spomnimo se samo Tintina, pa Iznoguda, Asteriksa ali Srečnega Luka), tako da smo šele lani dobili čisto prvo (v povsem spodobnem prevodu Ivane Gradišnik). Seveda pa boste Calvina in Hobbesa zaman iskali na čajnih skodelicah, šolskih zvezkih ali spodnjem perilu. Bill Waterson ni dovolil komercializacije svojih likov, ravno tako ni dopustil snemanja risank ali filmov po stripu; sicer pa, pomislite, kaj bi se zgodilo, če bi ga v roke dobil kakšen pocukrani Disney, v trenutku bi ga intelektualno povsem razvrednotil in uničil! Brez dvoma bi lahko Waterson s tem zaslužil milijone, kot denimo njegov kolega Jim Davis s trapastim debelim mačkom Garfieldom, vendar je preveč spoštoval medij stripa, v katerem lahko Calvin in Hobbes po njegovem mnenju edino funkcionirata, da bi dovolil kaj takega. Še več, ko je po dobrih desetih letih risanja začutil, da bi se lahko začel ponavljati (kot npr. Garfield), je takoj prenehal risati strip in nobene prošnje bralcev, moledovanja urednikov in bianco čeki ga pri tem niso ustavili. Ostal je neomajen. »V stripu sem povedal vse, kar sem mislil, vse drugo bi bilo samo recikliranje,« je rekel Waterson (ki so ga potem vsi imeli za čudaka), se umaknil v medijsko osamo (pa tudi že prej ga je bilo zelo težko intervjuvati) in se v miru posvetil svoji zgodnji ljubezni, slikarstvu. Calvin in Hobbes, čudaka z drugega planeta (kot je naslov ene od knjig) pa sta odšla v legendo.
In potem se je pojavil …
***********************
Bill Waterson; Calvin in Hobbes
Prevod Ivana Gradišnik
Založba Didakta, Radovljica 2014,
128 str., 9,99 €
Pogledi, let. 6, št. 2, 28. januar 2014