Mrtvec pride po tekmeca
16. 06. 2010
Eden najvznemirljivejših slovenskih pisateljev Feri Lainšček je napisal Sprehajališča za vračanja, nov in v marsičem drugačen roman, kot smo vajeni pri njem. Pred kratkim pa je izšla tudi knjiga Po ravnici navzgor, ki prinaša zbirko refleksij o Lainščkovem opusu.
Citirajmo na začetku kar avtorjevo oznako romana v verzih Sprehajališča za vračanja: »napisan je v jambskih desetercih s trojno rimo. Obsega 39 poglavij, 93 spevov in 1854 verzov. Tri je torej njegovo temeljno število in moj zavestno izrečeni AUM. Simbolizira naj tudi tri faze naše eksistence (rojstvo, rast in smrt), tri razsežnosti naše osebnosti (telo, duh in duša), pa tudi instinkte, ki so prav tako trojni: fiziološki, življenjski in smrtni. V tem romanu nas vsekakor še posebej vznemirjajo.«
Sprehajališča za vračanja se samoimenujejo roman, to seveda pomeni, da se sklicujejo na tisto tradicijo romana v verzih, katerega najbolj poznani vzor(ec) je Puškinov Jevgenij Onjegin. Vendar ima bralec, ob marsičem drugem, kar je napovedano in tega ne ugledamo nujno pri branju, že z imenovanjem nekaj težav; gre namreč za zgodbo o vdovi Terezi, ki se dobiva s poročenim moškim, ne brez krivde, možak, Goldinski, nomen est omen, je bančnik in baraba in prevarant, ki ima zraven še ljubico, profesionalko iz kupleraja, močno zagledano vanj. Ko tej blodeča duša pokojnika razodene, da ga je dal ubiti ravno bankir, in to zaradi Tereze in dediščine – čeprav se nam najprej zdi, da so njuna srečevanja naključna in da se šele medtem, med akti zaljubljuje vanjo – to posredno sporoči Terezi, Goldinski jo da ubiti, Tereza ga po spoznanju zastrupi s kačo in »sol brezupa (snov peklenska) / njegova bo edina hrana«. Sprehajališča se dogajajo v manjšem mestu, kjer se godijo nečednosti, slutimo tajkunstvo in ljudi, ki v srce ne spustijo nikogar, noben popotnik se ne zaustavi v njem in v njem ni prostora za daritve, če ohlapno parafraziramo; žalostne in, vsaj emocionalno, nepotešene kurbe, madam, ki toči šampanjca, simpatični lepotci in morilci obenem, malomeščanska opravljiva in brezčutna srenja. To je mesto, naseljeno s slehernikom, ki ga »poganja zgolj libido, teži le k zadovoljitvi lastnih strasti. Ostaja prazen, kar ga na koncu čaka, je kvečjemu krivda.« To je prav mokuška megličasta atmosfera, čeprav daleč od močvirja nam prikliče Lainščkovo knjigo o povodnji v Mokušu, kraju, kjer se dogaja njegov roman o čudežu, najbolj orto katoliški od vseh, Ki jo je megla prinesla, kjer hudobec očitno meša štrene in vodi kolo, dokler veliki potop ne zalije vse grešnosti in ostane le cerkev, kot svetilnik in opomin.
Ob tem svetu je, kot v strniševskih moralitetah, svet nematerialnih bitij, duše in ukleta bitja se podijo po nebu in opravljajo svoje posle in se rešujejo od prej, za življenja nabranih bremen, opravljajo maščevanja, intrige, zalezujejo tiste, na katere so navezane in ki so ostali v solzni dolini in zadovoljujejo svoje libidinalije; more, demoni, lemurji, demoni, zla kača, v katere gobcu se odpira brezno, in Lainščkov svet je obojen, po obsodbi grešnosti in sprevrženosti katoliški, po poselitvi neba in mešanju materialnega in nematerialnega pa arhaičen in poganski, tudi sama poimenovanja nesnovnih bitij so vzeta iz ljudskih vraž. Ta metafizična, dušna in duhovna plast pri njem ni nova; dva njegova romana, Skarabej in vestalka, »roman o plenilcih duš«, ki govori o karmičnih dolgovih in ponovitvah, pravzaprav o večno ženskem, saj se predzgodovinska zgodba o žrtvovanju ponovi še enkrat, zdaj, v sodobnosti, ob rekonstrukciji prejšnje in poskusih zlorabe rekonstruiranih spominov; ali pa Astralni niz, kjer je morilec in iskani v neki drugi dimenziji, astralni, nedostopni detektivski logiki, oba romana se že ukvarjata s preseljevanjem duš, metempsihoza je njuna temeljna predpostavka. Sprehajališča so spisana na njihovi sledi. Že naslov sugerira večno vračanje enih in istih vzorcev, materialni svet, ta solzna dolina, je samo sprehajališče, poligon, na katerem se dogajajo ljubezni in intrige, brez možnosti izstopa ali dokončanja. V tem to je roman; že sam konec, ki je za vse zgrešen, vsi se zazankajo v nečednosti, ponavlja usodo junaka novoveškega romana, to je vzorec, ki ga bo poganjalo znova in znova, potovanje se bo zmeraj ponovno začenjalo.
Čeprav so po drugi strani Sprehajališča tudi sodobna moraliteta, motivno naslonjena na baladno tradicijo, recimo na Lenoro, na motiv mrtveca, ki iz zagrobja hodi po ljubico, s to razliko, da gre tokrat za maščevanje in ne za ljubezen, ki bi presegla omejitve. Kar priklicuje davno tradicijo, ni samo uporaba mitološkega, gotskega in ljudskega imaginarija, ki deluje (recimo) romantično oziroma predrazsvetljensko, kaže pa drugačno razumevanje psihike. Sprehajališča so opremljena s prologom in epilogom, med katerima so potem »poglavja«, ta imajo v tradiciji starih mojstrov, recimo Fieldinga ali Swifta, uvodna pojasnila; nekaj podobnega kot napisi v nemih filmih. Ne pesniško meso, naslovi in enostavčne napovedi so tisti ključ, ki nam daje razumeti včasih izrazito subjektivno »vsebino« poglavij, v teh povzetkih zvemo tudi kakšno o čustvovanju literarnih oseb, kako se prebuja njihova emocionalnost, kdo se v koga zaljubi, kako se približujejo in oddaljujejo drug drugemu, komu je za kaj žal in kdo se počuti krivega. Potem sledi pesnitev, torej rimani jambi, različno dolgi nizi, pogosto vzvišeni in gotski, silhuete se razkrivajo in izginjajo, nad mestom lebdijo duše in se zapletajo v njim lastne odnose, se svarijo in tolažijo; temu nadsvetu ustreza za Lainščka nenavadno vzvišen in čuten, estetiziran jezik, ki je zdaj namesto z razblaženo prekmurščino in oponašajoč njeno sintakso zamenjan s prav dekadentnim in za stopnjo bolj intelektualiziranim govorom; avguriji, narda, iritirati, justica, notica, kadenca, crescendo, sprotoletje, filistejec, cel kup podob iz antičnega panteona, to so besede iz nekega drugega besedišča, kot smo ga pri njem vajeni, in zdi se, da gre za gosto, obteženo in za stopnjo hermetizirano pesnjenje. Ki ga potem, nenadoma, še posebej kadar gre za zadeve mesa in tako, prekine bolj jesihovska govorica, spuščena, vendar večinoma ne igriva, prej obsojajoča, ki govori o »falusih meseno srečnih« ali pa »v gluhi noči par čuječni / vse bolj sprijema jeba redna«, o banavzastem, in ta del ni brez ironije, ne samo v jezikovnih spustih, ki jih neženirano prilepi, tudi kot pojasnjevalno intervencijo, v besedilo in komentar: »Veduta z jutrom in meglico / ponuja sliko, ki zdaj laže, / saj mrtve ptice nad ravnico / nam Mojster raje ne pokaže./« in se sprašujemo, kdo je Mojster, saj to ni več Pesnik, ki je demiurg in suveren v svojem lastnem svetu iz črk in podob, temveč je to nekdo nad njim, to je sam pisec in avtor tega razplastenega sveta, katerega odsev in fragment sta tudi ta roman in vse spisano; se recimo pogovarjajo duše: »kot bebca zreva tukaj v šipe, / medtem ko Mojster se naslaja, / spreminja zgodbe v arhetipe, / ustvarja večnost, ji dodaja / le akte, stokrat ponovljene.//«
Moramo se vrniti v uvodni del, v katerem Lainšček roman posveča »Carlu Gustavu Jungu, psihoanalitiku in Velikemu magu, ki je verjel v pesniško govorico o tem svetu, tako kot v njo tudi sam verjamem«. In še, po citatu iz Jungove Rdeče knjige, »’da poleg duha tega časa deluje še drugi duh, tisti, ki vlada globinam vsega pričujočega’, /…/ in prav to spoznanje skromno postavljam za moto pesniškega poročila.«
Čeprav o kakšnem Mojstru, ki spreminja zgodbe v arhetipe in ustvarja večnost z dodajanjem ponovitev, pri Jungu – res pa nisem prebral Rdeče knjige – nisem zasledil; čeprav je v nekem televizijskem intervjuju na vprašanje o bogu rekel, da ve, kako je s tem. V preteklosti so že obstajali romani, ki so bili posvečeni ali so nosili sporočilo, ki je bilo analogno tistemu, ki ga je priskrbela teorija. Ob naturalizmu, omenjenem v spremni besedi, se spomnimo vsaj socrealizma in diamata. Gotovo je pomembno Jungovo stališče, nasprotno razsvetljenskemu, da bo civilizacija prihodnosti iracionalna – ali pa je ne bo, z razumevanjem kolektivno nezavednega, ostaline (v haecklovskem smislu) in spomina na preteklo (kulturno) pot se je približal razumevanju vsega kot polja zavesti, zatipal tisto, kar Vzhod imenuje akaša. V Sprehajališčih se res pojavljajo alkimisti, vendar ne kot adepti in provokatorji individuacije, tega temeljnega in kompleksnega jungovskega teoretskega prispevka. Res je Lainščkovo nebo poseljeno z dušami, vendar so te bolj ostaline neizživetega individualnega, maščevalne in hoteče, torej ostanki egoističnega, razume jih kot tisto vmes »med materialnim in duhovnim«, to pa se brez dvoma razlikuje od Junga; pojavljata se cel zverinjak in arzenal, ki bi ob drugačni rabi lahko bil arhetipski, od kače kot prispodobe zla do uroborosa, vendar kot podobe, kot drsenje skozi niz emblemov in celo alegorij, brez kohezivne in aktivacijske moči. Se zdi, da je Sprehajališča roman, ki koketira s hermetično in gnostično ikonografijo, vendar jo uporablja za obteževanje pesniških podob, tako da je roman Skarabej in vestalka, kolikor gre za ponovitev analogne situacije v dveh časovnih krhljih, bližje jungovskemu arhetipskemu. S tem ni nič narobe in roman zato nič manj; Jungova psihološka analiza – ne prakticiranje – magičnega in mitološkega stoji tudi sama zase, kot ‘metapesniški’ projekt z dovolj in več gradiva, po katerem so kopali on in nasledniki. Lainščkovo delo je dodatek, ne pa pritrjevanje metodi; literatura in analiza sta vzporedna vhoda v isto neizrekljivo, literatura celo korak naprej, kot bazen idej in motivov in poimenovanj, ki se slabše obnese, ko ustvarjalnost vpreže kar koli, še posebno teorija. Lainščkov roman je najmočnejši tam, kjer nam z estetiziranimi podobami razpira zožano zavest in pesni o prepletenosti svetov, kjer strga in pripušča »duha večnosti«, in ne v približevanju ohlapnim definicijam.
Pogledi, 16. junij 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
