Muke sobivanja
Tomo Podstenšek: Dvigalo. Litera (Knjižna zbirka Piramida), Maribor 2011, 165 str., 19,90 €
05. 04. 2012
Dvigalo je romaneskni prvenec Toma Podstenška. Avtor si je v njem zadal zanimivo, predvsem pa zahtevno nalogo raziskati, kako se ljudje počutimo, vedemo in preživimo, če se znajdemo, denimo, na majhnem prostoru šestih kvadratnih metrov – kje drugje kot v dvigalu – skupaj z nekaj drugimi tujimi ljudmi. V primeru Dvigala so raznolike osebe prisiljene v sobivanje zgolj za en vikend, a tudi to je, kakor ponazarja Podstenšek, več kot dovolj, da se pokaže človekova prava narava in se zgodijo nepopravljive stvari.
Če na to temo še nismo gledali nobenega filma, se gotovo spomnimo Sartrove filozofske enodejanke Za zaprtimi vrati, kjer so pekel drugi ljudje. V sobo Sartre zapre tri nenavadne osebe, ki imajo na plečih hude grehe, med njimi samomor bližnjega in detomor, za katere se bodo morale večno pokoriti druga ob drugi. V Podstenškovem Dvigalu so zbrani ujetniki, nasprotno, povprečni, celo klišejski, in na vesti nimajo drugega kot to, da Tina včasih prekroka kakšno noč in Irena dela na črno v neki kuhinji, da ima Samo par kilogramov preveč ter po tridesetem letu starosti še vedno živi pri mami, da Viktor izkorišča svojo mlado tajnico in je Dan objesten postavljač, ki zmaga v tem, da bralca najbolj odbija. Čeprav so junaki, ko nam jih avtor v prvih poglavjih vsakega posebej predstavi, povsem običajni ljudje, to ne pomeni, da nimajo svoje temne plati. Ta pride na dan, ko neprostovoljni »cimri« v ekstremnih razmerah dvigala postanejo žejni, lačni, zdolgočaseni, razdraženi ali jih tišči na veliko potrebo. Nekateri družbo tujcev izrabijo za to, da zdravijo svoje več- ali manjvrednostne komplekse; za nekoga je bivanje v dvigalu terapija, za drugega vaja v potrpljenju, za tretjega prostor realizacije dotlej potlačene agresije in strasti. Bralec spozna, da v takem položaju nikomur ni lahko; pride do sporov, pretepa, posilstva in nazadnje norosti. A kot da to ni dovolj, že v dveh dneh dobimo tudi dve trupli. Smrad človeških iztrebkov v dvigalu je pač postal neznosen. Za vse prisotne je prav ta smrad ena večjih travm, tako da lahko spričo njega nad enim in drugim mrtvecem preživeli le odmahnejo z roko, češ, še tega se je manjkalo, nato pa pozabijo na vso stvar. Po drugi strani bi njihovo apatijo ob katastrofi res lahko opravičili, češ da v dvigalu pač ni dovolj prostora; še več čustev, misli, besa ali obžalovanja bi po nepotrebnem stopnjevalo občutek klavstrofobičnosti. Zato je v dvigalu laže dihati, ko se v njem zmanjša število (živih) ljudi.
»Roman kot celota je neizrazit in nenavdahnjen. Avtor podrobno popisuje predvsem zunanje okoliščine in sem ter tja pogleda v notranjost oseb.«
Roman kot celota je neizrazit in nenavdahnjen. Avtor podrobno popisuje predvsem zunanje okoliščine in sem ter tja pogleda v notranjost oseb. Jezik je natančen in premišljen, celo preveč premišljen; kljub temu se v njem znajde kopica nerodnosti, nekaj na silo skovanih opisov in kakšna bizarnost (glej povedi v oklepajih na str. 21). Slogovno zanimiv moment romana je le poglavje, ki predstavi Sama, »debeluha«, kjer nam s poosebljanjem vseh stvari okrog njega, medtem ko je on zgolj »objekt«, pričara občutek fantove pasivnosti in brezvoljne vdanosti v ne prav posrečeno življenje. Dialogov v Dvigalu nikoli ne zmanjka in ti gredo Podstenšku včasih dobro od rok; a pogosto so tudi interakcije med junaki, tako kot njihovi značaji – eno z drugim je pač tesno povezano –, preveč ustaljene in plitke.
Za bralce je Dvigalo nekakšen resničnostni šov; spremljamo anonimne ljudi, ki so izpostavljeni, razgaljeni in ponižani, saj jih kočljiva situacija prisili, da pred nami razgrnejo vse človeške, pa tudi nečloveške karte; no, če so to vse njihove karte, potem so njihova življenja dolgočasna, njihova dejanja predvidljiva ali pretirana in njihove duše brez posebne globine. – Za avtorja je bil ta roman nekakšen eksperiment: v kletko je zaprl človeške figure in jih opazoval kot kake živali, za kar se je vsaj ena med njimi tudi izkazala. Zveni zanimivo, a za boljšo izpeljavo te enostavne zasnove bi bilo treba spisati kaj filozofsko sugestivnejšega ali psihološko bolj poglobljenega.
Pogledi, št. 6, 28. marec 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
