Na skoraj zeleni veji
Andrej Predin: Prihodnost d.o.o. Založba Litera (zbirka Piramida), Maribor 2014, 177 str., 23,30 €
14. 03. 2015
Od leta 2007, ko je izšel prvi del Predinove »mariborske trilogije«, Na zeleno vejo, pa do Prihodnosti d.o.o., ki je izšla lani, se je marsikaj spremenilo – ne le v logiki pripovedi, temveč tudi v stvarnosti, iz katere je avtor tako rad črpal navdih. Vseslovenski protesti so za trenutek prezračili ozračje, niso ga pa spremenili, kar je še posebno očitno v Mariboru, mestu, ki je prevzelo levji delež akcije in se po valu sprememb znašlo na istem ali morda celo na slabšem kot prej. V takšen vsakdan se prebudi tudi prvoosebni protagonist Prihodnosti, zadnja preobrazba Predinovega prvoosebnega pripovedovalca. Spolno prebujajoči se najstnik v romanu Na zeleni veji in pozneje sanjaški učitelj-pripravnik s pisateljskimi ambicijami iz Učiteljic (2011) je v zadnjem delu trilogije vdovec in brezposelni oče samohranilec enajstletnemu dečku, ki ga želi sociala čim prej strpati v rejništvo. Sestavine kar kličejo po trpečem junaku in klišejsko tragičnem razpletu, a Predin se je k sreči odločil zasukati stvari na svetlo stran in svojega literarnega alter ega končno posaditi na zeleno vejo – ne brez komičnih zapletov, seveda.
Prihodnost d.o.o. se v marsičem razlikuje od svojih predhodnikov. Predin je opustil nizanje kratkih, v montažni tehniki razvrščenih fragmentov in roman zasnoval kot linearno celoto, zaradi česar je pisava bolj pregledna, a tudi bolj izpostavljena slepim ulicam (recimo v kratki in samonamenski priliki o naenkrat izgubljeni in prehitro najdeni škatlici denarja) in shematičnosti nekaterih likov. Vse to pa brez ironičnega filtra, tako značilnega za Predinova prejšnja romana. Ironija se je umaknila melodrami, pomenljive vrzeli fragmentarne forme pa neenakomerno porazdeljenim eksplikacijam in predvidljivo »nepredvidljivim« preobratom za vsako ceno. Največja novost v primerjavi s prejšnjima deloma trilogije pa je politična korektnost. Prihodnost d.o.o. je – z izjemo genialne uprizoritve politične inkontinence – pošlihtana in zglancana, res kot se šika, zato pa skoraj preveč podobna kakemu holivudskemu blockbusterju. Pravzaprav nič čudnega, saj je bil tekst sprva načrtovan kot scenarij.
»Prihodnost d.o.o. je soliden zaključek trilogije in dobra samostojna knjiga. Ima nekaj za vsakogar: malo akcije, malo romantike, malo absurda.«
Za vso to holivudsko sceno obstaja še ena razlaga, čeprav je to skoraj bolj stvar hiperanaliziranja kot samega romana. Pripovedovalec je namreč tako obupan, da mu ne preostane drugega, kot da se loti nemogočega in da absurdnemu svetu, posejanemu s karikaturami, postavi nasproti nič manj absurdno rešitev svojih težav. Toda Predinov roman je preveč zasidran v območju verjetnega, morda tudi premalo ambiciozen, da bi štos speljal do konca, zato se hitro vrne v varno zavetje preverjenih rešitev. Prihodnost d.o.o. je pravljica za odrasle, brez cinizma, brez distance in brez problematiziranja. Kjer se le da, raje ostane na površini, zato je tudi večina domislic in izpeljav v tekst vključenih bolj zaradi efekta kot realnih potreb zgodbene logike. Še celo osrednja atrakcija knjige, odprtje šlogarskega centra »Prihodnost«, kot da nima drugega smisla razen povoda za nekaj (sicer domiselnih) komičnih vložkov. Protesti, ki sem jim omenila za začetku, so del scenografije, manj vsebine, junak pa je vanje vpleten predvsem zato, ker so zaprli prijatelja iz njegove bande. Sam nima političnega prepričanja (»mene ne zanima politika«) in ko Kravo, najbolj angažiranega vstajnika, dokončno izpustijo, se romanu z družbenim dogajanjem ni treba več ukvarjati, tako kot je z razkritjem, vrednim Vojne zvezd (»I am your father!«), čudežno rešen tudi problem mestne mafije.
Prihodnost d.o.o. je soliden zaključek trilogije in dobra samostojna knjiga. Ima nekaj za vsakogar: malo akcije, malo romantike, malo absurda. Pa nekaj suspenza in še več melodrame, ki zasenčita sicer avtorjev nesporni adut – smisel za humor in situacijsko komiko. A vendar je na tem romanu neka lahkotna, neobremenjena privlačnost. Morda preprosto zato, ker v teh negotovih časih potrebujemo še več pravljic z zanesljivo srečnim koncem.
Pogledi, let. 6, št. 5, 11. marec 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
