Ne intimno, družbeno vprašanje
Harper Lee: Če ubiješ oponašalca. Prevod Polona Glavan. Spremna beseda Erica Johnson Debeljak. Mladinska knjiga, Ljubljana 2015, 318 str., 29,95 €
18. 01. 2016
Ob novem Adelinem glasbenem videospotu Hello ali pa ob podobah Kardashianovih žensk, ki jih videvamo v razmerjih s temnopoltimi moškimi, je očitno, da objektivizacija in seksualizacija temnopoltih moških že nekaj časa in predvsem v popkulturi doživlja novo renesanso. Spričo tovrstne skomercializirane podobe se je smiselno razgledati po kompleksnejši prezentaciji intimnega trka med svetlopolto žensko in temnopoltim moškim.
Roman Harper Lee Če ubiješ oponašalca je ena zgodnejših in verjetno ena najslavnejših obdelav tovrstnega trka, ki je obravnavan ne še kot intimno, temveč kot družbeno vprašanje. Po svoje je simptomatično, da je podobo Drugega pisateljica Harper Lee zasnovala v času, ko je ameriško gibanje za državljanske pravice dobilo največji zagon. Mnogi kritiki izjemno uspešnost romana pripisujejo duhu časa, čemur ne gre oporekati, nenazadnje je bila prva različica spisana le tri leta potem, ko je Rosa Parks sedla na belski sedež v avtobusu v Montgomeryju v Alabami (1955), leto potem, ko je Martin Luther King ustanovil Konferenco voditeljev kristjanov Juga (1957), in dve leti preden so temnopolti študentje začeli miroljubni protest v belskem lokalu v Severni Karolini (1960). Če ubiješ oponašalca je pri založbi B. Lippicott Company, ki je tudi odkupila rokopis, izšel julija 1960. Natisnjenih je bilo 30 milijonov izvodov, avtorica je zanj prejela Pulitzerjevo nagrado, leta 1962 je sledila tudi uspešna filmska adaptacija z Gregoryjem Peckom v glavni vlogi, ki je, kot beremo v spremnem zapisu Erice Johnson Debeljak k novemu slovenskemu prevodu romana (prvi je izšel leta 1964 z naslovom Ne ubijaj slavca), zaznamoval generacije ameriških in drugih gledalcev.
Toda dejstvo časa pojasni le glediščno točko v obravnavi Drugega, ne pa tudi, kako je ta skonstruiran. Zgodba je umeščena v čas tridesetih let prejšnjega stoletja in je ne glede na to, da je pisateljica izjavila, da se je z romanom želela oddaljiti od tematike južnjaških grozljivk, kakršne sta ustvarjala W. Faulkner in T. Williams, pisana v določeni tradiciji. Upovedana je skozi oči petletne deklice Jean Louise Finch, ki živi z ovdovelim očetom Atticusom Finchem, bratom Jemom in temnopolto gospodinjo v alabamskem mestu Maycomb. Deklica Scout skupaj z bratom in prijateljem spremlja sodni proces proti črncu Tomu Robinsonu, ki je obsojen posilstva belke. Obtoženega zagovarja Atticus Finch. Liberalni odvetnik ima glede pravic in svoboščin vseh prebivalcev maycombskega okrožja izdelano stališče. Njegov idealizem je v nasprotju s predsodki, ki jih ima večinsko bela skupnost, sredi katere živi. Pisateljica nam v stopnjevanem tempu demonstrira rasne konflikte in predsodke; začne z Boojem Radleyjem, zaprtim v strašljivi hiši, ki jo otroci obsedeno oblegajo, ekskalira pa s Tomom Robinsonom, ki je predmet poželenja bele ženske in ki ga je ta – zalotena pri dejanju in zaradi občutka krivde – obsodila posilstva.
Kdo je glavni junak?
Če v romanu rasna segregacija na ameriškem Jugu usmerja tok dogajanja, obstajajo ugibanja, kdo je resnični junak v prvencu Harper Lee. Nekateri so mnenja, da je to pravosodje samo. Toda tovrstno stališče prezentira le en vidik romana in preusmerja pozornost na pravni sistem in pravno državo, ki, kot poudarja avtorica spremnega zapisa, že od nekdaj veljata za predmet prav posebne ameriške obsesije in ponosa. Hkrati roman nima monolitne zasnove, temveč je upovedan skozi otroške oči, kar je nekatere zavedlo, da so Če ubiješ oponašalca brali kot razvojni roman; v središču naj bi bila torej psihologizacija odraščajoče deklice. Očitno je, da Atticusova neobičajna vzgoja hčere in obramba črncev korespondirata in da pisateljica resda nekoliko sramežljivo namiguje na vez med gibanjem za pravice žensk in črncev, toda tovrsten pogled pojasni predvsem razlagalni, na trenutke že alegorični ton knjige. Dekličina perspektiva pripovedi vdihuje živost, ni pa predmet obravnave; je predvsem orodje za osvetlitev specifične teme.
Verjetno se gravitacijski točki romana navkljub notranjim diferenciacijam ter komentarjem o različnih družbenih skupinah, ki jih je rasizem zaznamoval (Maycomb je kljub zatohlosti živahno mesto), še najbolj približamo s pomočjo pisateljičine izjave, da je bil roman prvotno zastavljen kot dolgo ljubezensko pismo očetu, prav tako odvetniku, ki ga je zaradi njegovih moralnih stališč menda oboževala.
To še vedno izpostavlja moralni vidik romana in dejstvo, da gre za delo nacionalnega pomena, saj je kot obvezno šolsko čtivo zaznamovalo generacije ameriških otrok. Toda hkrati je nemogoče spregledati, da je Atticus Finch dvojni junak: predstavlja središčno točko v dekličinem življenju (ob tem, da je njegova javna podoba v kontradikciji s statusom quo), sočasno pa pisateljica, in to je ključno, privzema njegovo držo. Tako Atticus kot Harper Lee sta se položaja afroameriške skupnosti na ameriškem Jugu lotila zelo študiozno. Znano je, da se je Leejeva šest mesecev pred zaključkom študija prava na Univerzi v Alabami, torej leta 1949, preselila v New York, kjer se je preživljala kot posrednica vozovnic različnih letalskih družb, nato pa se je po velikodušni gesti prijatelja posvetila zgolj pisanju. Njeni opisi sodnega procesa proti Tomu Robinsonu tako delujejo zelo avtentično. Atticus svojima otrokoma razlaga pravo, hkrati pa ga mimogrede pojasni tudi nam, bralcem. S tem ne razrahlja zgolj svojega pisanja in se znebi teoretskih vozlov, temveč se osredotoči na to, kar je v knjigi bistveno – rasizem v sodnih institucijah.
»Knjiga Harper Lee ostaja revolucionarna vse do danes: zaradi že omenjene drže odvetnika, ki zagovarja načelo enakosti, in večplastnega pogleda na črnsko vprašanje.«
Atticus in z njim pisateljica na sodišču izrekata nekatere stvari, ki so pozneje prešle v postkolonialno teorijo. Atticusovo zagovarjanje Robinsona na sodišču (češ da nekateri črnci lažejo, so nemoralni, da jim ne moremo zaupati, kadar so blizu žensk, vendar pa ta resnica velja za ljudi nasploh in ne za določeno raso) je temelj rasnega diskurza. In tudi ko pisateljica o obsojenem – seveda skozi dekličine oči in z dobršno mero empatije – zapiše, »Če ne bi bil invalid, bi bil prav lep moški«, je očitno, da črncem posoja svoj glas, govori v njihovem imenu. Bralcem Césaira ali Fanona je jasno, da gre za pozitivno prezentacijo, ki je daleč od prezentacij v Conradovem romanu Srce teme ali Caryjevem Mister Johnsonu. To pisateljica še dodatno razdela z diferenciiranim pogledom na sodni proces; v knjigi nam predstavi črnski pogled, ki je sicer najbolj oddaljen, pogled konzervativnih belih moških in pogled črncem naklonjenih belcev.
Potemtakem je mogoče reči, da je knjiga Harper Lee revolucionarna, in takšna ostaja vse do danes: zaradi že omenjene drže odvetnika, ki zagovarja načelo enakosti, in večplastnega pogleda na črnsko vprašanje; nenazadnje pa tudi ne gre pozabiti, da tega romana ni spisal James Baldwin, temveč belka z ameriškega Juga.
Temnopolti kot Drugi
Kljub dobronamernosti pa roman ohranja nekatere točke zamolčanosti. Takšen primer ni le Mayella Ewell, ki za lasten prekršek kaznuje objekt svojega poželenja, ali Boo Radley, ki se v vlogi ptiča oponašalca skrivnostno pojavi ob koncu romana, temveč Calpurnia, ki je predstavljena stereotipno. Pisateljici je s pomočjo lika temnopolte ženske uspelo pokazati na enakovreden položaj Atticusovega javnega in zasebnega življenja, saj s tem ko Calpurniji prepušča vodenje gospodinjstva in deloma vzgojo otrok, dokazuje, da v domačem okolju kot na sodišču deluje v skladu z liberalnimi načeli. Takšna prezentacija Calpurnie pomeni opolnomočenje Atticusovega lika, pod pogojem, da Calpurnia ni tipična predstavnica svoje skupnosti. Scout o njej pravi, da poleg »našega« jezika, obvlada tudi »njihov« jezik. Toda po drugi strani je Calpurnia kot ženska za Atticusa nevidna. Uspelo se ji je dokopati do modrosti in svojstvene drže, vendar to ni dovolj, da bi Atticusu nadomestila umrlo ženo. Harper Lee je s podobo Calpurnie nedvomno dodala kamenček v velikem mozaiku, ki temnopolto žensko obravnava kot nevredno ljubezni (ta vloga praviloma pripada belki).
Atticus je torej tisti, ki navkljub moralizmu izvaja hegemonijo belcev nad črnci. Temnopolti v tem romanu ostajajo Drugi. Tom Robinson deluje premišljeno, vendar ne reagira, se ne ujezi, predvsem pa nikoli ne grozi. Če bi grozil, si verjetno ne bi prislužil Atticusovih simpatij. Njegov največji prekršek ni v tem, da je zbežal s prizorišča zločina, temveč da je med sodnim procesom pokazal pomilovanje do revne belke (na dnu družbene lestvice niso neizobražene bele »smeti«, kot sta Ewellova, temveč črnci). Šele proti koncu romana vidimo Toma Robinsona, kako zavzame aktivno držo, toda aktivizem vodi v smrt. Obtoženi je torej obravnavan kot pasiven lik, ki potrebuje heroičnega belega zaščitnika. Postkolonialni teoretiki romanu zamerijo, da zanika črnski aktivizem. Črnci so oropani aktivne zgodovinske vloge; reducirani so na objekte, pasivne in brezmočne žrtve, ki bežijo s prizorišča zločina, ker se bojijo, da jih bodo prisilili k priznanju nečesa, česar niso storili. Na ta način so zgolj opazovalci boja proti represiji, ki se izvaja nad njimi.
Tovrstni zamolki ne okrnijo literarne vrednosti romana, je pa zaradi njih jasno, da ob vseh tribalizmih v ameriški družbi – razreda, ideologije, regije in rase, zadnja dominira. Osrednji konflikt v romanu ne poteka med razsvetljenim zgornjim razredom belcev in usmiljenja vrednim delavskim črnskim razredom. Prav tako se zgodba ne centrira okoli vprašanja med liberalci in konservativci. Da beli rasisti Atticusa skušajo na vsak način kaznovati, ker jih je razkrinkal, čeprav so na sodišču zmagali, kaže le, kako zelo je intimen stik med črncem in belko tabuiziran. Atticus se jim resda zoperstavi, toda nekaj prikimavanja je vendarle videti v gesti, da je ta verjetno ne tako redek stik potrebno javno izpostaviti in ga obravnavati kot posebnost. Kar se tiče regije je v romanu ločnica jasno začrtana: ameriški Jug priznava ločenost belcev in črncev, medtem ko se na sprenevedanje Severa gleda z omalovaževanjem. In končno – rasna hierarhična lestvica je v Ameriki zelo jasno postavljena – belci so, Obama gor ali dol, še vedno na vrhu, in črni Američani še vedno na dnu, tisto, kar je vmes, pa je odvisno od časa in prostora.
Pogledi, let. 7, št. 1, 13. januar 2016
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
