Ne umreš samo enkrat
Foto: Uroš Hočevar
Vesna Milek: Cavazza (biografski roman). Študentska založba, Ljubljana 2011, 261 str., 29,50 €
18. 01. 2012
»Metoda po Stanislavskem, Lee Strassberg, Stella Adler ... V bistvu je vse eno in isto. Bistveno je, da jih združiš v metodo, ki je samo tvoja. Za nič drugega ne gre kot za to, kako uspešno manipuliraš s svojimi bolečinami. S srečo gre lažje. A bolečino je treba izvleči iz drobovja. In tako so bolečine, ki sem jih pospravil v najbolj skrit kot omare, s katerimi nisem vedel kaj početi, dobile pomembno vlogo v mojem poklicu. Postale so moja orodja.«
»Ob branju imamo pogosto občutek, da to ni avtoričina pripoved o Borisu, marveč zgodba, ki nam jo o sebi pripoveduje Boris sam.«
V filmu Piran/Pirano je posnetek, ki prikazuje Antonia – igra ga Boris Cavazza – v trenutku, ko izve, da je dekle, v katero je bil nekoč, pred mnogimi leti, zaljubljen in ki mu je takrat tudi rešilo življenje, že mrtvo. Kadarkoli sem v montaži ali pozneje v kinu zagledal ta posnetek, sem se ob njem spomnil, kako je na snemanju cela ekipa zrla v Borisa in vedno bolj pretresena opazovala, kako se njegove oči pred nami polnijo z resnično, nezaigrano bolečino, kako za skoraj nepremičnim obrazom Boris pred kamero podoživlja nekaj neskončno tragičnega iz svojega tragedij polnega življenja. Spomnim se, da me je pozneje nekdo celo vprašal, ali morda vem, kaj se mu je podilo po mislih, in kako sem mu odvrnil, da si niti pomisliti ne upam.
A vse to, na kar si sam takrat nisem upal niti pomisliti, si je Boris drznil, besedo za besedo, ali bolje, izgubo za izgubo, razgaliti najprej sam pred seboj, nato pred Vesno Milek in na koncu z njeno pomočjo tudi pred nami, ki lahko zdaj njegovo neizmerno bolečino ne le voajersko opazujemo, kako se iz filma v film, iz predstave v predstavo nam nedojemljiva nabira v njegovih očeh, marveč jo lahko tudi preberemo, od začetka do danes, ko je ni več mogoče ločiti od njega in ko se nam včasih zdi, da se je Boris z leti povsem zrastel z njo in jo živi naprej.
Poigravati se z lastno bolečino, na čemer temelji slavna igralska metoda, je nedvomno nekaj, kar si v popolnosti drznejo le redki igralci, le tako čvrsti, pogumni in nezlomljivi ljudje, kakršen je Boris Cavazza. In tudi biografski roman s preprostim naslovom Cavazza (sam bi ga sicer raje naslovil enako kot tole besedilo, s to v romanu zapisano mislijo, s katero Boris v celoti zaobjame srž svojega življenja) je na določen način njegovo poigravanje z bolečino. Zdi se namreč, da Boris z romanom preizkuša samega sebe v tem, kako globoko se lahko potopi vanjo, ne da bi ji podlegel, se ji vdal in omagal v svojem neskončnem boju z njo.
A kljub vsej svoji tragičnosti on nikakor ne želi biti tragični junak (konec koncev v knjigi hudomušno prizna, da si želi vloge ljubimcev, in mi s tem samemu vzbudi slabo vest, da sem že v scenariju filma Piran/Pirano pokopal njegovo dekle in mu na ta način onemogočil, da bi jo v filmu poskusil zapeljati). Borisova pripoved namreč razkrije, da je skrivnost tega, da ta nekdanji boksar po številnih rundah neusmiljenega izmenjevanja udarcev s svojo kruto usodo še vedno ostaja trdno na nogah, v resnici ta, da ni nikoli pristal na po vseh pravilih pripadajočo mu vlogo žrtve. Boris Cavazza pač ni človek, ki bi iskal usmiljenje. On je preponosen borec za kaj tako preprosto dosegljivega.
Še več, Boris nam v knjigi podari na videz preprost recept za boj z bolečino, ki gre nekako takole: kdor želi v tem boju zmagati, ne sme prenehati živeti, ne sme se odpovedati ljubezni in skrbi za druge in ne sme bežati pred svojo bolečino, marveč se mora naučiti živeti z njo. In če gre pri tem še za umetnika, mora biti sposoben s svojo bolečino tudi ustvarjati.
Ob tem sem se sam spomnil sevdalink in besed Damirja Imamovića, ki zapiše, da gre pri sevdalinkah za homeopatsko zdravljenje bolečine z bolečino, kar se mi zdi neverjetno posrečen oris tega, kar ta čudovito boleča glasba v svojem bistvu je. In pomislil sem, da je Borisovo igralsko ustvarjanje nekaj zelo sorodnega temu, da tudi pri njem in njegovih prizivih in podoživljanjih bolečine ne gre zgolj za igro, ne gre zgolj za umetnost, marveč tudi za določen način samopomoči, s katero se je Boris vsa ta leta prebijal skozi neznansko boleče trenutke življenja, ki mu je drugega za drugim odnašalo njegove najbližje.
Borisova igra torej ni bila le poigravanje z bolečino v smislu sledenja določeni igralski metodi, ampak je bila njegov način boja z njo, bila je njegov način sobivanja z bolečino. Oziroma, če parafraziram njegovo misel, prav ona je bila, in še vedno je, eden glavnih razlogov njegovega življenja po vseh njegovih smrtih, razlog torej, da Boris Cavazza ni zgolj večkrat umrl, ampak da je tudi večkrat ponovno zaživel.
Cavazza Vesne Milek ni povsem običajna literarizirana biografija; prej bi lahko domnevali, da je bila želja avtorice, da bi se njen biografski roman bral kot zapis Borisove nepretrgane izpovedi (v resnici malce spominja na dolg intervju brez vprašanj), kot ritmična izmenjava tihega stoka in glasnih krikov ranjenega borca, ki naj bi bralce čim bolj neposredno nagovarjal (roman je najbrž tudi zato pisan v prvi osebi). Zato tudi ne preseneča, da imamo ob branju pogosto občutek, da to ni avtoričina pripoved o Borisu, marveč zgodba, ki nam jo o sebi pripoveduje Boris sam.
Pogosto sem tako med vrsticami romana od nekod zaslišal njegov prepoznavni glas (glas, ki je, če vprašate kogarkoli iz moje generacije, še vedno glas Ata Smrka) in ničkolikokrat mi je njegov glas med branjem priklical še sliko njegovih oči, ki so se pred menoj spet počasi polnile z bolečino in žalostjo, in velikokrat me je stisnilo pri srcu, me imelo, da bi ob prebranem tudi sam zajokal.
A nisem. Borisovemu boju na čast.
Pogledi, št. 1, 11. januar 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
