Nepristanek snežinke
Miklavž Komelj: Roke v dežju. LUD Literatura (Zbirka Prišleki), Ljubljana 2011, 174 str., 19,90 €
16. 04. 2012
Verjetno ni naključje, da sta pred nedavnim skoraj istočasno izšli knjigi dveh slovenskih avtorjev, ki tematizirata delo »najbolj slavne nepoznane avtorice na svetu« Djune Barnes – Nočni gozd. Medtem ko Nataša Velikonja v zbirki esejev Lezbični bar med drugim spregovori o neprimerni redukciji omenjenega romana na zgolj lezbično literaturo, Miklavž Komelj na začetek svoje nove pesniške zbirke Roke v dežju postavlja stavek, ki ga v Nočnem gozdu izreče misteriozni doktor Matthew: »Their very lack of identity makes them ourselves.« Ta invokacija o nas samih kot nočnih prikazni iz pošastnih sanj naj bi bila ključna tudi za zbirko v celoti. Kljub mestoma igrivemu tonu posameznih pesmi, kljub pršenju različnih glasov iz različnih grl in različnih časov ali pa morda ravno zaradi njih: Komelj je tokrat namreč razpršen, igriv, če na nekaterih mestih ne gre že za ekspliciten namig na teater, predvsem z namenom, da bi na način igrivosti oziroma heroične komičnosti preživel v pošastnem človeškem svetu. Ne samo v izjemni artikuliranosti besed, temveč predvsem v obratu od tragičnega h komičnemu, ki je očitno edino zmožno vzdržati ostrino pogleda, je razvidno, s kakšnim intelektualnim nabojem imamo opraviti v Komeljevi novi zbirki.
»Če bi bil Miklavž Komelj ženska, bi verjetno namesto predloga, da se spričo brezčutnosti sveta vrnemo v preteklost, da premislimo nekatera teoretska izhodišča, poskušal dekonstruirati svoj spol.«
Nekje iz ozadja zbirke ves čas odmeva (beseda je uporabljena namerno, saj nas avtor popelje skozi različne pesniške forme, od stopničastega verza do soneta) logos, oziroma intelektualni diskurz, ki besede jemlje iz njihovega prvotnega konteksta in jih postavlja v novo okolje. V tem izstopanju iz ideološkega, samoumevnega je seveda nekaj dekonstruktivističnega, čeprav ne zgolj in samo v filozofskem smislu. Komelja očitno v tej zbirki zanima, kako po človeški in tehnični plati opraviti transfuzijo poezije. Toda če po eni strani zavrača izpovedno raven poezije, predvsem zato, ker ima razčustvovano izrekanje tudi ideološke konotacije, so po drugi strani v Rokah v dežju prisotni apokaliptični, mestoma že teroristični toni. Demistifikacija tradicionalističnega pojmovanja poezije in besed, ki vstopajo vanjo, se torej zgodi na več ravneh: na ravni forme, intonacije, neulovljive lege lirskega subjekta in seveda na ravni jezika, ki je v Komeljevi zbirki izjemno precizen. Zdi se celo, da šele v trenutku, ko je prostor pesmi izpraznjen besed, pri čemer predpostavljam, da je na delu mukotrpen proces ločevanja besed od ideološkosti, lahko pride do stanja »na meji letenja«.
Že to, da Komelj navaja avtorje od Djune Barnes do Pasolinija, ki si jih navadno prisvajajo študije spolov, kaže na njegovo robno pozicijo, iz katere se izreka. Ne glede na vse paradokse, logične zanke, matematične premetanke, na ojeklenelost spričo ojeklenelosti sveta (neredko se zdi, da je Komeljeva teroristična nrav prav v tem, da igra igro »oko za oko«), je tej poeziji ključnega pomena, da obstaja kot absolutna razprtost. Tudi zato je v njej zaznati mero naivnosti, ki je druga in drugačna od otroškega pogleda, edinega avtonomnega polja, ki je onkraj vseh omejitev jezika in živi paralelno časovnost. Otroške pesmi v zbirki so sicer med najbolj občutenimi, morda tudi zato, ker v njih ni – v drugih kontekstih – izjemno dobrodošle ironije, sarkazma, črnega humorja, s katerim se pesnik brani pred svetom. Če bi bil Miklavž Komelj ženska, ne nujno Nataša Velikonja, bi verjetno namesto predloga, da se spričo brezčutnosti sveta vrnemo v preteklost, da premislimo nekatera teoretska izhodišča, poskušal dekonstruirati svoj spol. Toda ker je Miklavž Komelj avtor svoje doslej najbolj mozartovske zbirke, v njej zgolj pušča snežinke viseti v zraku.
Pogledi, št. 7, 11. april 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
