Nič ni resnično, vse je res
Vladimir Vojnovič: Moskva 2042. Prevedla Lijana Dejak. Založba Goga, Novo mesto 2014, 462 str., 24,90 €
30. 11. 2015
Ruski pisatelj srbskih korenin Vladimir Vojnovič (1932) velja za živega klasika. Njegova antiutopija Moskva 2042 mogoče ne napoveduje prihodnosti, lahko pa nanjo vpliva. Na zvito komičen način govori o ruski družbi včeraj in danes, hkrati pa se posveča izmišljijam, ki se, to pa kar v vseh družbah, skrivoma rade preobražajo v otipljivi svet resničnosti.
V maternem jeziku smo doslej spod Vojnovičevega satiričnega peresa lahko brali prva dva dela trilogije o Čonkinu, oba v sijajnem prevodu Draga Bajta. Vsak privrženec humorja in satire, ljubitelji ruskih klasikov in prijatelji literarnih umetnin nasploh bi si morali od časa do časa privoščiti branje Čonkina, ker je to zdravo in krepčilno. Zato tudi ne bo odveč namig, naj se prevede še tretji del o tem vrlem vojaku, ki je izšel leta 2007, da o drugih Vojnovičevih delih sploh ne govorimo.
Poleg tega pa so Vojnovičeve knjige umetnine, dragocene prav za Slovence. Kot nalašč nas namreč hujskajo k šaljivosti, čeprav govorijo o strahu, zraven pa nas še naučijo, kako je pogledovanje v prihodnost še zanimivejše kot zaziranje v preteklost. Za to je seveda potrebno veliko domišljije, ki je pisatelju ne manjka. In včasih mora človek izvesti paradoksalen manever: da bi videl naprej, mora pogledati nazaj. Ko bi tudi naši pisatelji premogli tako žlahtno britvico, pardon, žilico, da bi nadvse elegantno in neobremenjeno brili norca iz vseh nas! Za take reči je ruski pisec, čigar dela so v domovini uspevala le v samizdatu, pravi zgled.
Tako je tudi knjiga Moskva 2042 (1986) v prevodu Lijane Dejak čudovito darilo slovenskim bralcem. Ubira sicer drugačen ton kot trilogija o Čonkinu, in prevodu bi lahko očitali nekaj slogovnih spodrsljajev. Toda pozornost tokrat raje namenimo celoti. Dogajanje romana se včasih zazdi za lase privlečeno, vendar postopoma dobiva smisel in postane zelo duhovito in inteligentno. Če je pri Čonkinu pisatelj z obilo satire pisal o bližnji preteklosti, času, ko so v Sovjetsko zvezo vkorakali nemški vojaki, in govoril karseda neposredno o takratni sovjetski oblasti, pa v Moskvi 2042 svojega junaka pošlje v prihodnost čez šest desetletij. Pri tem poseže po žanru znanstvenofantastične antiutopije, kakršna je Orwellov roman 1984, ter ohranja realistični način pisanja in tudi satirična ost ne popušča. Z močjo peresa nas prepriča, da je vse res, četudi je popolnoma neresnično, in da beremo neresnice, ki so lahko še kako resnične.
Komunistična družba prihodnosti, ki jo naslika, je v marsičem nova, drugačna in za nas absurdna – toda ustroj družbe (njena hierarhija, diktatura in laž) je univerzalen. Tudi v Moskvi prihodnosti povsod visijo portreti novega komunističnega voditelja in narodnega prosvetlitelja, kot je poprej od kjerkoli in kamorkoli zrl obraz Stalina. Tudi v prihodnji družbi še vedno velja modrost, vzeta iz prvega dela Čonkina: »Če boš govoril, kar je treba, boš imel vse, kar je treba, in še malo več. Če pa boš čvekal, česar ni treba, se boš znašel tam, Kjer Je Treba.« Toda Moskva še radikalneje kot Čonkin smeši sovjetsko oblast, čeprav je pri tem bolj posredna. Pri Čonkinu se je od kolhoznih delavcev pač pričakovalo, da pridelek pobirajo v dežju, delajo dvestoodstotno in dosegajo tristoodstotne rezultate, v Moskvi 2042 pa ljudje k skupnemu dobremu pripomorejo tako, da proizvedejo in v zbirališča oddajo čim več lastnega sekundarnega produkta. Tega potem – menda – prodajo gnilemu Zahodu, kjer ga tamkajšnji ljudje – menda – jejo. Tolikšno uporabnost človeških izločkov je napovedal že trčeni znanstvenik iz Čonkina.
»Komunistična družba prihodnosti, ki jo naslika, je v marsičem nova, drugačna in za nas absurdna – toda ustroj družbe (njena hierarhija, diktatura in laž) je univerzalen.«
Prvoosebni pripovedovalec Moskve 2042 je disidentski pisatelj Vitalij Nikitič Karcov, ki leta 1982 živi blizu Münchna. Plaz dogajanja se sproži, ko mu prijatelj pove, da Lufthansa nudi polete v prihodnost. Karcov je nadvse simpatična pojava, in če izvzamemo veliko količino vodke, ki jo rad popije in je je že vajen, je tudi zelo trezne glave. V sebi nosi zdravo mero skepse, zaljša ga čut za ironijo in premore zvrhan koš pisateljske samorefleksije. Opremljen s temi naravnimi darovi in s kovčkom, v katerem je nekaj praktičnih daril za bodoče prijatelje, se odpravi v Moskvo leta 2042. Pred potovanjem se zvrsti kar nekaj prigod, ker marsikdo zve za njegove načrte in bi vsakdo kaj hotel od njega: urednik ameriškega časopisa reportažo s poti, za katero mu tudi plača hudo drago vozovnico zrakoplova, Arabci bi podroben načrt vodikove bombe, pisateljev ruski kolega Karnavalov, ki živi v izgnanstvu v Kanadi, pa ga hoče pred pomembno potjo otovoriti s svojo literarno stvaritvijo; to naj Karcov nese prihodnjim rodovom Rusije. Karnavalov namreč čaka na padec »pogoltnega« komunizma, ko bo lahko prijahal nazaj v domovino na belem konju in se ustoličil za carja (ker drekokracija Rusiji ne pristoji). S svojim odmaknjenim, asketskim načinom življenja v izgnanstvu, ljudsko priljubljenostjo in nazori o ruski družbi spominja na Solženicina. V starem predgovoru, ki v slovensko različico ni vključen, je Vojnovič šaljivo, a z vso resnostjo zagotavljal, da v svetu nikakor ne smemo iskati prototipov za njegove junake. V novem predgovoru k romanu iz leta 2014 pa sam omenja Solženicina, vendar pristavi, da s to knjigo ni hotel napasti pisateljskega kolega, kar so mu nekateri očitali, pač pa se je želel kvečjemu ponorčevati iz nagnjenj ruskega ljudstva, da si vedno najde svojega malika.
»Zbogom, prekleto dvajseto stoletje!« se Karcov poslavlja ob odhodu iz svoje sedanjosti.
Ko se Karcov po potovanju z nadsvetlobno hitrostjo znajde v Moskorepu (Moskovski republiki), se pijače odvadi, ker je prepovedana. Darila, ki jih je prinesel s seboj, mu zaplenijo. Fotoaparat sicer sme obdržati, a vzamejo mu film; tudi diktafon je kajpak dovoljen, le brez baterij. Izkaže se, da je Sovjetska zveza na območju Moskve odpravila neučinkoviti in zmotni socializem, končno pa je, po zaslugi vsesplošno genialnega voditelja Genialisima, uvedla komunizem. »Proti tako imenovanim idealom komunizma nimam nič. Svoboda, enakost, bratstvo, brisanje meja, odmiranje države, vsakdo po svojih sposobnostih, vsakomur po potrebah,« je s teorijo komunizma kar zadovoljen Karcov. Zdaj si lahko privilegirano ogleda, kako ideali uspevajo v praksi. Medtem ko v Moskorepu vlada komunizem, preostanek države zanj še ni dovolj zrel in ostaja socialističen. Mesto Moskorep zato obdaja ograja, onkraj katere so trije obroči sovražnosti. Vsak prebivalec Moskorepa ima pravico zadovoljevati svoje potrebe. Višino potreb pa določa oblast in tistim s povišanimi potrebami je prav prijetno. Vsak Moskorepčan se lahko naje v Zavprehkomu (Zavodu za prehrano komuncev), toda pred prejemom primarnega produkta mora oddati sekundarnega (Karcovu pozneje tako tudi kapne, kar so mu tukajšnji ideologi sicer že ves čas vbijali v glavo: primarno je sekundarno in sekundarno primarno). V Zavodih strežejo dobrote, kakršna je vegetarijanska svinjina. Ta bi bila Karcovu bržkone zelo všeč, če ne bi moral v kanarpot (kabinet naravnih potreb) bruhat. V Moskorepu sta ukinjeni bolezen in smrt, kar je res krasno. Karcov si predstavlja, kako je znanost izumila eliksir večnega življenja, in to celo drži; toda ta eliksir pijeta zgolj njegov izumitelj in Genialisim, medtem ko morajo vsi drugi še vedno prenašati staranje, bolezen in smrt – vendar pa stare, bolne in umirajoče iz Moskorepa izženejo v Prvi obroč sovražnosti (preostalo območje SZ). Edini bolehni starci, ki ostajajo tu, so tisti blizu vrha, ki delajo v Kremlju. Kar pa se tiče pisateljske dejavnosti, za katero se Karcov še posebej zanima, pisatelji zdaj vsakodnevno hodijo v službo in ustvarjajo kolektivno, v najboljši in edini pravilni metodi, komrealizmu, in popisujejo najrazličnejša obdobja, dejanja, junaštva, nagrade in priznanja velikega Genialisima, ki ga vse ljudstvo časti kot boga. Zanimiva okoliščina teh pisateljev prihodnosti je, da ustvarjajo Brezpapknjiž (književnost brez papirja). V skupnem prostoru tipkajo na tipkovnice, toda svojih besed nikjer ne vidijo niti jih ne natisnejo. Je pa še druga vrsta pisateljev, tistih bolj preverjenih, ki s svojimi besedami ne streljajo v prazno. Ti ustvarjajo pod vodstvom literarnega dirigenta, ki je sicer agent VAR (službe državne varnosti). Pisatelje med delom stražijo vojaki v uniformah in z brzostrelkami; pa ne zato, ker bi bili pisatelji tako pomembni – vojaki so preprosto povsod. V Moskorepu seveda vlada popolna svoboda. Vendarle pa je močno zaželeno, da vsi nosijo kratke hlače. Prav hlače so, tako kot tudi vse drugo, zelo obremenjene s politiko.
Karcov si malokaj v tej lepi prihodnosti lahko ogleda sam; večinoma ga spremljajo člani Peterokotnika, ki pripravljajo tudi njegov stoletni jubilej. Že v preteklosti si je nakopal težave z oblastjo in je moral zapustiti domovino. »Če bi bil pameten, bi se izdajal za tepca. Jaz pa sem bil tepec in sem se izdajal za pametnega,« ugotavlja. A ni ga izučilo in s svojeglavostjo zdaj doseže, da ga iz Komunističnega hotela, kjer je imel celo oskrbo spolnih potreb, premestijo v Socialističnega. Reveža tu že prvo noč do krvi pogrizejo bolhe, biti mora v temi, saj nima več osvetlitvenih potreb, receptorka pa mu povrh odtuji sekundarni produkt, ki ga je nezavarovanega pustil v nočni posodi. Pahnjen je v lakoto. Oblasti pa zahtevajo zgolj to, naj malce cenzurira svojo knjigo. Tudi v prihodnosti je namreč slaven pisatelj in njegove knjige so vplivne, zato pa morajo biti idejno na mestu. Kot klasika predknjiževnosti ga sicer niti ni dovoljeno brati, je pa o njem dostopno poučno sekundarno gradivo. Karcov dobi v roke lastno knjigo, ki jo prvič vidi. Tako nastopijo v Moskvi 2042 najbolj absurdni in intrigantni momenti. Karcov knjigo bere, preden jo je napisal. Tovrstne paradoksalne časovne zanke so dragocene. Bralec je prisiljen razmisliti, kaj je vzrok in kaj posledica – kaj primarno in kaj sekundarno. Nastopi čas za dialektične igrice. Prav nič samoumevno ni, da fikcija raste iz realnosti, temveč se zdaj zdi verjetneje, da realnost poganja iz fikcije. Je Karcov napisal knjigo, ki je preoblikovala zgodovino? Je o potovanju v prihodnost spisal le iskreno poročilo? Ali pa je na potovanju prebral knjigo o tem potovanju in pozneje, ko se je vrnil v prejšnje stoletje, nekako po spominu zabeležil to, kar je v njej videl napisano? To so seveda vprašanja o literarnem ustvarjanju. Karcov na neki točki popusti pritiskom in resničnost v knjigi se začne nenadzorovano preobražati. Pisateljski triki imajo res neizmerno moč. Posebno virtuozno je, da se preobražanje fikcije v resničnost odvrti na več ravneh. Morda se je Vojnovič tega naučil v domovini pri najboljšem učitelju, Stalinu. Toda s svojo kritičnostjo nikakor ni enostranski. Z dvignjenimi obrvmi premeri tudi krute monarhistične diktatorje.
O sijajni Moskvi 2042 je rečenega še premalo, a upam, da ne tudi preveč.
Pogledi, let. 6, št. 22, 25. november 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
