Ob Kocbekovem Dnevniku 1932
Edvard Kocbek: Dnevnik 1932. Zbrano delo, 12. knjiga. Uredila in opombe napisala Andrej Inkret in Mihael Glavan. ZRC SAZU, Ljubljana 2012, 509 str., 39 €
03. 10. 2012
Edvard Kocbek je začel pisati svoj dnevniški opus magnum konec leta 1931. Čez tri desetletja, potem ko je za sabo imel tisoče popisanih dnevniških strani, je tovrstno pisanje opredelil kot »posebno živo zvrst umetniškega pričevanja«. Zvest ji je ostal, skorajda nepretrgoma, vse življenje, do leta 1978, ko je, tri leta pred smrtjo, njegovo – tudi dnevniško – ustvarjalnost zaustavila bolezen.
Vprašanje žanra
Literarna zgodovina dnevnik, zlasti tistega, ki je namenjen objavi ali vsaj ne pozablja na potencialnega bralca (ki ni zgolj avtor sam), praviloma opredeljuje kot polliterarno zvrst. In najbolj znana pisateljska imena te zvrsti, če pustimo kompleksno vprašanje o razliki med »dejanskim« in »fiktivnim«, »avtobiografskim« in »literarnim« dnevnikom ob strani, so, denimo, Rousseau, Kafka, Gide, Thomas Mann, Virginia Woolf, Camus, Gombrowicz, Max Frisch, na Slovenskem – ob Kocbeku – zlasti Grum, Izidor Cankar, Mrak, Bartol, v novejšem času Rebula in nato kopica mlajših, sicer bolj ali manj uveljavljenih pisateljsko-esejističnih figur, pri katerih pa gre po večini bolj za priložnostne dnevniške angažmaje. Dnevnik je namreč v zadnjem desetletju ali dveh postal tudi časopisni podžanr, se pravi, »dnevnik po naročilu«, ko je ta ali oni pisec, čeprav dnevnika nikdar v življenju ni pisal, kar naenkrat pripravljen radovednemu bralstvu in ogledovalstvu zaupati, kaj pomembnega se mu je dogajalo prejšnji teden, na primer kakšno je bilo vreme, koga je srečal, kje je bil, kaj je pojedel, če je pri volji, pa tudi, kaj meni o svetovni zgodovini ali lokalni politiki.
Kaj nujnega – nujno, neizogibno pa je tako rekoč vse – klikniti, tvitniti, tako ali drugače signalizirati. Tudi to je, če gremo korak naprej v razvoju žanrskih metamorfoz, ena izmed oblik novodobnega, zdaj že množičnega, kar se le da demokratičnega dnevništva – ko tvoja intimnost pride do svoje besede šele prek stika z družabno omreženo javnostjo in ko je anonimni bralec tvoj najboljši prijatelj. Drugi niso več pekel, tako kot v času dobrega starega modernizma, ampak razširjena planetarna domačija. A to so že dileme nove dobe, v kateri imaginacije ni brez ekstaze komunikacije. Pa čeprav še tako imaginarne oziroma virtualne. V kontekstu te – tudi slovenske – zdajšnjosti je Kocbek pač včerajšnji človek (in z njim njegov zvesti bralec). Ne glede na to – ali pa ravno zato – mu med dnevniškimi zapisovalci prav gotovo pripada posebno mesto.
»Dnevnik 1932 je obenem prvo poglavje iz zgodovine Kocbekovega – tudi dnevniškega – pričevanja o slovenskem 20. stoletju: o vzponih in padcih, iluzijah in spodletelih srečanjih.«
Kocbek sam je za življenja uredil, (pre)oblikoval in za knjižni natis pripravil »le« vojna dnevnika Tovarišija (1949) in Listina (1967) ter potopisne Kroge navznoter (1977). Posthumno mu je sicer izšlo nekaj dnevnikov (zlasti iz prvih povojnih let), kakor so se ohranili v njegovi zapuščini, večina teh »materialov« oziroma »dnevniškega gradiva« pa še čaka na objavo. Natis Dnevnika 1932 je prvi in pravi korak v tej smeri: prinaša namreč Kocbekove dnevniške začetke. Natančneje rečeno: od šestih zvezkov, ki jih je popisal v letih 1931–1932, se je, kot pojasnjujeta urednika 12. knjige Kocbekovega Zbranega dela, prvi izgubil. Zvečine so nastali v Lyonu, kamor se je odpravil z enoletno štipendijo francoske vlade, doma v Sloveniji, kjer je bil poleti na počitnicah, in nato še na Hrvaškem, v Bjelovarju, kjer je nastopil svojo prvo učiteljsko službo. Dnevnik 1932 torej prinaša pet zvezkov iz obdobja januar–december 1932. To, razumljivo, niso poglavja iz vnaprej zamišljene in zaokrožene knjižne celote, temveč »dokument« avtorjevega samorazumevanja, zrenja nase in sebi čez ramo, kalejdoskop fragmentov, vtisov, refleksij in malih esejistično-proznih utrinkov, dnevniških drobcev iz avtorjevega življenja tukaj in zdaj. Pravzaprav bi bilo treba reči, in to velja za poetiko dnevnika sploh: življenja v nastajanju, katerega ubesedovalni in dogajalni čas je praviloma neposredni sedanjik.
»Moja pozicija je edinstvena«
Če Dnevnik 1932 presojamo v luči tega, kar se je Kocbeku, s Kocbekom in ob Kocbeku dogajalo pozneje, ni težko prepoznati nekaterih poudarkov, ki govorijo o glavnih vozliščih njegove literature, kulturnega in političnega angažmaja, nič manj o avtorjevih osebnih dilemah, stiskah in projekcijah. Tisto, kar Kocbekov dnevnik iz leta 1932 na prvi pogled razlikuje od njegovega doslej znanega (natisnjenega) dnevniškega pisanja, je pa predvsem to, da je le redko opremljen z natančnejšimi datumi. Najbrž zato, ker je precej več pozornosti kot zunanjim peripetijam posvečal prebranemu in doživetemu, tudi čisto osebn(ostn)i, intimni problematiki. To je bilo pač leto Kocbekovih iskanj, tipanja v neznano, prevpraševanja znanega in tradicijsko ustaljenega, na primer katolištva, krščanstva, religioznosti sploh, tudi filozofije, politike itn. In sicer v luči vsesplošne negotovosti, velikih premikov in prelomov, ki jih je tedaj doživljala Evropa, z njo pa tudi – toliko bolj zmedeni – Slovenci. Ravno so se za silo udomačili v kaosu nove jugoslovanske države, in že so na obzorju bila prva znamenja njenega konca. Kocbek glede slovenskih razmer zgodnjih tridesetih let 20. stoletja tako pravi, »da nimamo še nič temeljnega, nič stalnega, nič v naši zgodovini, na kar bi navezali svojo odločno in človeško voljo po neomejeni svobodi«. Hrbtna stran te tedaj aktualne nesvobode je fanatizem. Kocbek namreč, proti koncu dnevnika (v luči poznejšega zgodovinskega dogajanja močno pomenljivo), ugotavlja tole: »Fanatično nasprotje, ki v slovenskem kulturnem svetu obstoja, je v resnici divje.«
Vseh Kocbekovih poudarkov, uvidov, pripomb in opomb k temu ali onemu fenomenu seveda ni mogoče sintetizirati, sistematično predstaviti in še manj spraviti v ta ali oni šolski predal. Kocbekov dnevniško-esejistični princip se temu upira sproti, z vsako popisano stranjo: avtor nenehno skače sem in tja, se zazira in zažira vase, iz sebe izstopa, da bi se potem čez nekaj trenutkov k sebi vrnil, a že iz druge perspektive in skoz druga vrata. Kljub tej strategiji, ki dnevniškemu žanru sicer sploh ni tuja, pa je v Dnevniku 1932 nekaj mest, h katerim se Kocbek, kot rečeno, ves čas vrača.
Dnevnik je manifestacija prvoosebnega Jaza, svet (dnevnika) je vse, kar se temu Jazu zgodi. Dnevnik lahko piše le človek, ki se ima rad: ne nekoga, sebe moraš imeti rad. O sebi piše tudi takrat, kadar, kronist svoje intimnosti, dvomi o ljubezni do samega sebe. Kadar se sovraži, je to forma sprevržene ljubezni do samega sebe. (V tem smislu zgovorna, recimo, je tale Kocbekova dnevniška samorefleksija: »Tudi to moram napisati, da sem velik egoist, častihlepnež in nagnjen k hinavstvu.«)
»Erotizem, ki ga sicer dobro poznamo iz (objavljenih) Kocbekovih povojnih dnevnikov, prežema celoto njegovega dnevniškega sveta 1932.«
Nič, kar je v dnevniku avtorjevega, pa če je avtorju še tako zoprno, mu ni tuje. To velja tudi za občutke tujosti, osamljenosti na tem svetu – navsezadnje so začetki modernega dnevnika povezani ravno z Rousseaujevimi Sanjarjenji samotnega sprehajalca. Osamljeni Kocbek nemalokrat artikulira podobne občutke. Seveda ob predpostavki, ki jo, februarja 1932, ubesedi jasno in glasno: »Moja pozicija je edinstvena.« To je gesta pisateljskega narcisizma, vendar je njen avtor zvečine – zdajle si moram sposoditi naslovno sintagmo znanega soneta Boža Voduška, Kocbekovega generacijskega sopotnika – nezadovoljni narcis. Ob Kocbekovih ekstatičnih tonih – »Nocoj me je muzika vsega prevzela na tisti ploščadi nad kapucinskim samostanom« – srečamo, le nekaj vrstic pozneje, tudi avtorefleksivne pasaže, ko govori o »demonski žalosti, ki me prepaja«, »obupu«, »bolečini«, »zagrenjenosti«, »siloviti jezi«, »nezadovoljnosti«. A ta občutja so ob pomoči dnevnika nekako obvladana, še več, literarno preoblikovana in posredovana. Ideja, da je dnevniški zapis nepopačena preslikava neposrednosti Jaza, njegove samo-zavesti, je pač iluzija. A še kako potrebna iluzija, saj brez nje dnevnik kot forma prvoosebne veristične izpovedi ne bi bil mogoč.
Značilna je, med drugim, Kocbekova formulacija, ki se začne depresivno, čez nekaj trenutkov pa depresija postane element v kontrapunktu literarizirajočega dnevniškega zapisa. Kot da bi brali kakšen fragment iz, recimo, pesniške beležnice mladega Kosovela, glede na rojstno letnico bližnjega Kocbekovega generacijskega kolega: »Ničesar ni, kar bi me veselilo. Veter smodi cvetje. Mačke se gonijo ponoči. Francoske družine so separatistične.«
Kocbekove sentence, po večini gre za (od)stavke, ločene od glavnega toka dnevniške pripovedi, se kar nekajkrat osamosvojijo v aforizem in tako zaživijo svoje lastno življenje. Ob tem se ponuja domneva, da bi bilo, ko bo izšla zadnja Kocbekova dnevniška knjiga, brez težav mogoče izdati izbor iz njegove aforistike. Na primer: »Kakor hitro resnico spoznaš, je dolgočasna.« Ali pa: »Kadar človeka osebno poznam, me njegova tiskana izvajanja ne fascinirajo več s tajno sugestijo nepoznanega.« In čez dobrih sto strani: »Nekoč pride človek do tega. Kompliciranje sveta ni nič drugega kakor njegovo poenostavljanje.« V dnevniku se nekajkrat sklicuje na »genialnega Nietzscheja« – morda se je Kocbek aforist zgledoval pri njem, posebej omenja Somrak malikov.
»Seksualni problem«
Eden večjih Kocbekovih osebnih problemov, vsaj kakor prihaja do svoje besede v Dnevniku 1932, je gotovo erotična nezadoščenost. Glede na intenzivnost ubesedovanja tega »manka« je to vse bolj žgoča zagata tedaj osemindvajsetletnega pisatelja. Erotizem, ki ga sicer dobro poznamo iz (objavljenih) Kocbekovih povojnih dnevnikov, prežema celoto njegovega dnevniškega sveta 1932. Enkrat v smislu potrebe po ženski iz mesa in krvi, drugič po opevanju žen(sk)e kot varnega pristana za tavajočo in razklano moško eksistenco. Erotično-senzualne pasaže pričajo o neizpolnjenosti in ekstazi, nedolžnem spogledovanju in takoj zatem občutkih slabe vesti in grešnosti, o navduševanju nad telesnostjo drugih in, obenem, sramu ob tem svojem navduševanju in ob svoji lastni prebujeni moškosti. Nekaj primerov: »Moje meso mi je tuje. Ker ga še nisem v svobodnem doživetju sprostil.« Ali na drugem mestu: »Med lepoto deklet se meša občutek telesnega ponižanja. Truden sem in žalosten.« Še bolj eksplicitno, takoj v naslednjem odstavku: »Bežim pred seboj. Telesno poželenje se razteka v meni kakor voda v parku.« Takih formulacij je v Dnevniku 1932 veliko, vse pa se nekako vrtijo okrog te jasno eksplicirane življenjske situacije: »Kakor pršeč dež mi je neizmerno jasno: nimam dekleta. Potem slišim monoton dež v neskončni noči: nikdar še nisem imel dekleta.« In spet in še in še: »zdaj mi že jezik žeja po tem, česar še nimam: po ženi in ženskosti«.
»Kocbekove sentence, po večini gre za (od)stavke, ločene od glavnega toka dnevniške pripovedi, se kar nekajkrat osamosvojijo v aforizem in tako zaživijo svoje lastno življenje.«
Kocbeku se »seksualni problem« hkrati kaže kot »centrum današnjega življenja«, se pravi, da individualno zagato poskuša dvigniti na raven epohalnega vprašanja. In jo tako, med drugim, premagati ali vsaj osmisliti. S tem v zvezi – radovednemu bralcu, ki potrpežljivo sledi avtorju, je ob (pre)veliki iskrenosti tovrstnih dnevniških strani že malce neugodno – poudarja »neizkustvo moje spolnosti«. Drugo imena zanjo so: »tragična infantilnost«, »erotična breznadnost«, »seksualno asketična nerazumljivost«, »moška bolest« in podobno. Kocbekova eros in seksus: tu se vsiljuje razlaga, ki bi Kocbekov erotizem, njegovo nezadovoljstvo, rokohitrsko povezala s pisateljevo vse večjo averzijo do Katoliške cerkve, do njene hierarhične organizacije, zadovoljstva v redu, ki je diametralno nasprotje (tudi Kocbekovega) nemira kot naravne drže iščočega človeka. A večjo težo kot zgodovina Kocbekove seksualnosti, ki se nas pravzaprav ne tiče kaj dosti (toliko bolj, ker je v tem njegovem obdobju, kakor ga reproducira dnevnik, zares pravzaprav ni bilo), ima vprašanje Cerkve oziroma, ustrezneje rečeno, Kocbekovega razčiščevanja z njo. To je sicer prav tako ena središčnih tem Dnevnika 32. Kocbek, nekdanji bogoslovec, ugotavlja, da je »vesoljno katoličanstvo […] v akutni krizi«. Pozdravlja »napredujočo diferenciacijo med katoliki«, pa tudi vse tiste, »ki junaško sprejemajo očitek pohujšanja, celo heretičnosti. Jaz sem med njimi.« Z drugimi besedami: »Znova me je prijela odvratnost pred rimsko kurijo. Vse, kar papež govori, je presplošno, prebledo.« In čez nekaj deset dnevniških strani podobna observacija: »Pri pol enajsti maši me je prijela silna, skoraj strastna odvratnost od duhovništva. […] vse je bilo neresnično, janzenistična grožnja s strašno poslednjo sodbo. […] Zdaj sem prepričan, sedanji krščanski spiritualizem je ogromni anahronizem. […] Kdaj, o Bog moj, se bo vse to zrušilo?«
Boljševizem, transcendenca, svoboda
Kateri so tisti ideali, v imenu katerih je treba stari svet zrušiti – če se ne bo prej sesedel sam vase? Vse to je pri mladem Kocbeku še nedorečeno, nedomišljeno in abstraktno. Sicer vpeto v tok polemičnega razpravljanja, a Kocbek hkrati polemizira tudi s samim sabo. V tem kontekstu pomenljivih pa je tistih nekaj dnevniških mest, ko Kocbek s simpatijo omenja boljševizem. »V vseh poskusih današnjega sveta je pač neizpodbitno prvenstven boljševizem.« Še bolj decidirano, to je že nekakšna anticipacija teologije osvoboditve: »Boljševizem je najmočnejši afirmator transcendence.« To geslo srečamo v prvem (ohranjenem) zvezku dnevnika iz leta 1932. Čez nekaj mesecev, že po vrnitvi iz Francije, ga mimogrede dopolni s sodbo o »grandioznem eksperimentu boljševizma«. Rušilni potres, uperjen proti celotni meščansko-kapitalistični strukturi, če uporabim poznejši Kocbekov besednjak, se je na Slovenskem potem zgodil čez slabo desetletje. Z nekaj domišljije, pa niti ne preveč, lahko domnevamo, da o tem prevratu, prelomu z obstoječim v imenu še-ne-obstoječega, govori Kocbekova misel iz Dnevnika 1932. Utrnila se mu je kar naenkrat, kot strela z jasnega, še sredi lyonske depresije: »Danes sem si zaželel vojne.« A to je le eden izmed Kocbekovih obrazov in obratov: čez nekaj mesecev, v zaspanem Bjelovarju, odmaknjenem od izzivov moderne Evrope, ni več sledu o vojni kot svetovnozgodovinskem dogodku, o vojni kot očiščenju in pomlajenju, ampak je to, če sploh, le še zasebna vojna z zverjo v samem sebi: »Zver me žre. Moje veliko in veselo upanje mi razjeda. Upanje na pesem, na ženo, na krščansko življenje, na domačo človeško preprostost, na slovensko razodetje, na mojo drago, nepozabljeno tvornost. Upanje na Upanje.«
Kocbek torej pozna tudi trenutke idile, upajočega potapljanja v lastno zaokroženost. Kljub temu in ob tem svet in zgodovina – sicer ne premočrtno, pa vendarle – vse bolj postajata prostor njegovega samouresničevanja. Kocbekova heretičnost, njegovo uporništvo, oboje se je v naslednjih letih stopnjevalo. To so znana poglavja iz Kocbekovega predvojnega delovanja, pa naj gre za prelomni esej Premišljevanje o Španiji (1937), angažma v zvezi z njegovo revijo Dejanje ali nasploh za vse bolj intenzivno, dejavno vključevanje v javno življenje razgretih poznih tridesetih let, na predvečer svetovne vojne in slovenske revolucije. Zgodovinsko logična posledica vsega tega je bila Kocbekova aktivna – po njegovem prepričanju stvariteljska – udeležba v partizanstvu in revoluciji. To so bila leta nevarnega življenja, dnevniško popisana v Tovarišiji in Listini.
Kocbekov Dnevnik 1932 ponuja kar nekaj nastavkov za lažje razumevanje njegovih dilem in, nato, usodnih odločitev. Te so bile radikalne toliko, kolikor je bila – iz Kocbekove perspektive – radikalna kriza, ki jo je bilo treba nekako razrešiti. A v zgodnjih tridesetih letih to še ni bila zadeva Kocbekove političnosti v smislu zgodovinotvornega voluntarizma, ampak predvsem refleksija kriznega stanja, ko je bilo treba svojo osebnost spraviti samo s sabo, ji poiskati ustrezno naravno lego in najti pravi jezik za njeno artikulacijo.
Zgoščen izraz Kocbekove vsestranske krize srečamo v zapisu, nastalem sredi lyonske pomladi: »Nikogar ne poznam, domovina je bridka, zunaj je maj, šesti mesec je minil, nimam niti disertacije, niti svojih velikih člankov, niti izdane pesniške zbirke, niti izgledov za ustvaritev svojih dveh romanov. Nimam dekleta, ki bi mi stalo ob strani, niti prijatelja, ki bi govoril iz daljave, edino veselje je grenak čas in tuji ljudje, gluha loza, božjega odziva na moje klicanje ni.«
Sladka samota, vrtoglavo tujstvo, neka daljava
Dve leti pozneje je Kocbeku izšel knjižni prvenec, pesniška zbirka Zemlja (1934). Te zbirke najbrž ne bi bilo brez predhodne krize, ki jo Kocbek tako odkritosrčno – dnevniško – popisuje. Pravzaprav sredi te krize in iz te krize išče rešitev v zemlji, v naturnem svetu, ki je »enostaven in tako silen v svoji lepoti, da se človek včasih komaj zoperstavlja čerem nerazrešenega nemira, ki v njegovem jedru leži moč tajne religiozne sugestije«. Podobna, zemlji posvečena občutja in refleksije – »Zemlja nas trezni z novim, čistim vinom« – popisuje v Dnevniku 1932 še nekajkrat, zvečine na straneh, nastalih med poletnimi počitnicami doma na deželi; včasih gre za krajše prozne odstavke, že kar pesmi v prozi, ki jih ni težko razumeti kot napoved pesniškega sveta Zemlje: »Vročina, vročina. Suh veter, neprestano šumenje. Zvonovi, ki so raztreseno vsiljivi. Ure na steni in vedno isti pogled, ko odpiram vrata.« Ne dolgo zatem srečamo tale pesniško-avtorefleksivni odlomek: »Prišel sem bližje k svoji pesniški resničnosti in samoniklosti. Zbirka mojih pesmi mora biti zbirka kratkih sestavkov, ki bodo prej vzbujali videz proze, ne le po obliki, ampak tudi po vsebini: to bodo dognanja, ki bodo gola, neposredna, vendar obdana in izrečena z nekim liričnim čarom.«
Le nekaj mesecev pred to novo – ustvarjalno – samozavestjo si Kocbek v svoj dnevnik kar nekajkrat zapiše, da, recimo, »ničesar velikega ne bom ustvaril« in da »moj Jaz ne bo nikdar izpolnjen in spoznan«. »Če bi zdaj umrl,« pojasnjuje, »bi mi bilo grozno, kajti ničesar še nisem ustvaril.« Po tem, ko je pesniška moč postala otipljivejša in beseda jasnejša, pri Kocbeku srečamo novo, drugačno samorefleksijo. To ni več obup brez izhoda, kosovelovska groza, da rešitve ni in ni, temveč paradoksija ustvarjalnega erotizma, kakor jo je artikuliral v prvih dneh po vrnitvi v Bjelovar, tj. konec poletja 1932 po počitnicah v domači vasi: »Bil sem pijan od nerazumljive žalosti, od sladke samote, od vrtoglavega tujstva.« V tem kontekstu je laže razumeti tudi Kocbekov meditativno-religiozni utrinek iz zadnjega zvezka Dnevnika 1932: »Danes nisem bil pri maši. Raje sem šel na matinejo. V soncu je človeku lahko biti upornik, toda pozneje gleda Bog iz neke daljave nepremično name.«
Sladka samota, vrtoglavo tujstvo, neka daljava: to so besede, ki dovolj natančno in pomenljivo napovedujejo Kocbekovo pot skoz nadaljnja desetletja, pa naj gre za to ali ono poglavje njegovega življenja in dela.
V Kocbekovem zadnjem, poslednjem dnevniškem zapisu s konca 1978 je med drugim rečeno tudi tole: »Vedno bolj sem sam …«. Kot da bi se nekako vračal k prvotni, predekstatični, krizni konstelaciji izpred pol stoletja. O Kocbekovi poti iz samote v živo zgodovino in nazaj, na obzorju svobode in nujnosti, če uporabim pesniku ljubo dvojico, plastično poročajo njegovi – zvečine, kot rečeno, še neizdani – dnevniki, na gosto popisani listi iz zagonetne zgodovine (ne)razumevanja samega sebe. Pa ne samo samega sebe. Dnevnik 1932 je obenem prvo poglavje iz zgodovine Kocbekovega – tudi dnevniškega – pričevanja o slovenskem 20. stoletju: o vzponih in padcih, iluzijah in spodletelih srečanjih. Aktualna popotnica za začetek 21. stoletja, za zgodovino njegove prihodnosti?
Pogledi, št. 18, 26. september 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
