Obširno in sistematično
Filip Čuček, Janez Polajnar, Marko Zajc: Slovenska zgodovina v preglednicah. Cankarjeva založba, Ljubljana 2011, 332 str., 39,96 €
02. 03. 2012
Slovenska zgodovina v preglednicah sicer ni prva kronologija slovenskega prostora, je pa doslej najobsežnejša in najbolj sistematična. Razlago, kaj to sploh je in kaj lahko bralec v knjigi pričakuje, česa pa ne, avtorji nazorno in tudi duhovito podajo v predgovoru.
»Gre za doslej najobširnejšo kronologijo slovenskega prostora.«
Dogodki in procesi so razdeljeni na štiri stolpce. V prvem je svetovna, v naslednjih treh pa slovenska zgodovina, in sicer naprej politika, ki ji sledijo kultura, znanost in umetnost, v zadnjem pa je našlo svoj prostor vsakdanje življenje. Kot je v slovenskem zgodovinopisju v navadi, se začne s prihodom Slovanov. V nadaljevanju so prikazane različne identitete v slovenskem prostoru, od plemenskih in lokalnih, prek verskih in deželnih, začetka nacionalizma v drugi polovici 18. stoletja, ko se je začelo ljudstvo razvijati v narod, do najnovejšega časa, ko je slovenski narod z državo končno postal nacija. In ker v kronologijah te vrste o posameznih pomembnih osebnostih ni mogoče povedati praktično nič, je na koncu, poleg običajnega seznama virov in literature, še priročen leksikonček Biografije.
V knjigi je že po naravi stvari ogromno podatkov – napak pa, sodeč po prvem vtisu, kljub temu malo. V nadaljevanju si na kratko oglejmo nekaj zanimivejših primerov.
Knežji kamen je sicer res v Celovcu, a ne v Koroškem deželnem muzeju, temveč v enem od reprezentančnih prostorov deželnega zbora, imenovanem Dvorana grbov. Tja ga je dal marca 2006 (iz preddverja hiše, v kateri domuje deželna vlada) prenesti razvpiti Jörg Haider. Dalje, zveza »normanski pomorski roparji«, ki da se leta 787 »prvič pojavijo na Angleškem«, je napačna. Držati se je treba tistega, kar je v knjižnem jeziku ustaljeno. Tako bi morali biti »pomorski roparji« vsaj morski razbojniki, če že ne gusarji, a v konkretnem primeru gre za Vikinge (v ta okvir sodi tudi denimo »obrski poglavar«, ki je seveda kan). Na Vikinge se nanaša tudi geslo oziroma navedek »1047‒1066 norveškemu kralju Haraldu spodleti poskus osvojitve Anglije«. Kralj Harald je dobil vzdevek Hardrada (staronordijsko: tisti, ki vlada s trdo roko, krut, strog vladar), dokončno pa mu je spodletelo 25. septembra 1066 v bitki pri Stamfordskem mostu. To smo lahko videli tudi v sijajni televizijski trilogiji Leto 1066, bitka za srednji svet (1066: The Battle for Middle Earth) režiserja Justina Hardyja, v kateri pa kralj nastopa samo pod vzdevkom Hardrada.
V nadaljevanju še o vprašanjih, ki so relevantna tako za novo knjigo kot, v zelo veliki meri, tudi za slovensko zgodovinopisje nasploh. Pri tem mislim zlasti na »nemško vprašanje« v obdobju pred začetkom visokega srednjega veka. Če v novi zgodovini na primer piše, da Henrik Ptičar »velja za ustanovitelja nemške države«, to ni napaka, saj gre za dejansko obstoječe mnenje (ljudi, zlasti seveda Nemcev in njihovih zgodovinarjev) v 19. in 20. stoletju. Nekaj drugega pa je trditev, da je Bavarska leta 947 »ponovno vključena v nemško državo«, da so Slovani v vzhodnih Alpah leta 976 v celoti združeni pod nemško oblastjo itn., saj o kakšni nemški državi ali nemški oblasti takrat, to je pred drugo polovico 11. stoletja, ni bilo ne duha ne sluha. V naslednjih stoletjih se je to sicer spremenilo, piše tudi zgodovinar Hagen Schulze, a pripadnost državi je bila stvar družbene elite, to je deželne in mestne gospode. Nemškega naroda kot političnega telesa celo v 18. in deloma še v 19. stoletju pravzaprav niso sestavljali ljudje, ki so živeli v Nemčiji ali govorili nemško, temveč državni stanovi in državna cerkev. In če bi za en člen podaljšali znano Voltairovo opazko, bi lahko rekli, da Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti ni bilo ne sveto ne rimsko, ne cesarsko ne nemško. Značilna skrajnost te vrste, ki je v knjigi sicer nisem našel, je »Ludvik Nemški« (umrl leta 876, torej v nobenem pogledu ni mogel biti nemški). Skratka, o Nemcih, Nemčiji in nemški oblasti lahko govorimo šele od druge polovice 19. stoletja naprej, pri označevanju vzhodnofrankovske države z imenom Nemčija pa gre za pogled na srednji vek skozi nemška očala taistega stoletja. Za opustitev tradicije, sprte s temeljnimi zgodovinskimi dejstvi, je torej že skrajni čas.
Nekateri so preveč pod njenim vplivom tudi pri iskanju odgovora na vprašanje, kaj se najbolj mudi prevesti v slovenščino. Denimo mladi Ernst Gombrich je leta 1936, še preden se je preselil v Anglijo, napisal kratko svetovno zgodovino za mlade v Avstriji, Nemčiji in večjem delu Švice, založbama DZS in Grad pa se je zdelo, da bi bila Eine kurze Weltgeschichte für junge Leser enako dobra tudi za slovensko mladino. In leta 1994 smo dobili Gombrichovo Kratko svetovno zgodovino za mlade bralce. Če bi le še malo počakali, bi lahko prevedli njeno novo izdajo z novim naslovom Mala svetovna zgodovina (A Little History of the World, 2005) ... Pa da ne bo kakšne pomote, knjige ne odsvetujem zato, ker je avtor Nemec. Celo nasprotno, njegova The Story of Art je temeljno delo. Toda hkrati tudi ne smemo pozabiti, da premorejo Nemci še kakšnega drugega zgodovinarja. Eden od njih je že omenjeni Hagen Schulze z Berlinske svobodne univerze; v slovenskem prevodu imamo njegovo knjigo Država in nacija v evropski zgodovini (Založba *cf., 2003).
Če se vrnemo k jezikovnemu vidiku Slovenske zgodovine v preglednicah, lahko ugotovimo še eno vzporednico s preostalim slovenskim zgodovinopisjem, in sicer Vzhodne Alpe. Alpe se v grobem sicer res delijo na vzhodne in zahodne (razmejitev poteka preko Bodenskega in Komskega jezera itn.), toda gorovja s tem imenom pravzaprav ni. Pravilno je torej vzhodne Alpe, tako kot denimo zgornje Posavje.
Tak primer bi lahko bil tudi »Samuel Makedonski«. Ime mu je bilo pravzaprav Samuil, torej bolje: makedonski car Samuil ali Samuil Makedonski (po trdnem prepričanju Bolgarov pa bolgarski car Samuil ali Samuil Bolgarski). Na griču pri Ohridu še danes stoji mogočno obzidje Samuilove trdnjave; tam je nihče ne imenuje Samuelova.
Ostalo so jezikovne posameznosti v slogu kraljevska rodbina, darovnica, kraljevski podložniki … Gre seveda za kraljeve rodbine, darovnice, podložnike.
Ne glede na vse to pa je Slovenska zgodovina v preglednicah gotovo delo, za katera pravimo, da so nacionalnega pomena.
Pogledi, št. 4, 22. februar 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
