Ogrinjanje v temo
Ko sem bil otrok, sem gledal neki dokumentarni film o živalih. Oče je sedel v fotelju, jaz pa sem ležal na kavču. Bil sem na pragu bolezni. Bilo mi je slabo in slabosti se je začela pridruževati vročina. Dokumentarec je bil podoben večini dokumentarcev o živalih: raziskava navad posamičnih vrst in seveda tudi njihovega neizogibnega prehranjevanja – kača žre jajca ali nekaj podobnega. In tisti prizori ubijanja in žretja so se nekako spojili z mojo boleznijo, se prelili vanjo, v mojih vročinskih blodnjah postali njen neodtujljivi del, in tudi ko sem čez nekaj dni zdrav in brez slabosti in vročine gledal ponovitev tega istega dokumentarca, so se neki bolezni podobni občutki vrnili, kot se še vedno vrnejo vsakokrat, ko se spomnim na tisti dogodek in tisti dokumentarec iz otroštva. Aleksandra Hemona sem bral v skoraj identičnem psihofizičnem stanju. In to psihofizično stanje se je spojilo z vsebino knjige in s sredstvi, ki jo podpirajo: strukturo, zaporedjem pripovedovanega, stilom.
Knjiga mojih življenj ni prva njegova knjiga, s katero sem se srečal. Takoj ob izidu sem prebral Nowhere Mana in ne takoj po izidu tudi Projekt Lazar. Obe deli sta, v nasprotju s Knjigo mojih življenj, izmišljiji. In pri obeh sem imel podoben občutek (prve seveda ne znam več obnoviti, ker je od tega minilo že precej časa); na mikroravni – detajli, stil, posamični stavki, podobe – sta se mi zdeli izjemno dobri, na makroravni – ravni pripovedi kot celote – pa mi je nekaj manjkalo. Prvo pokvari nekakšen napol psihedeličen, postmodernističen konec, pa tudi z drugo sem imel neke težave, a manjše kot s koncem prve. Teh in takšnih problemov s Knjigo mojih življenj nisem imel.
Jugoslovanščina in amerikanščina
Delo je avtobiografsko, to pove že sama izdaja v Modrijanovih Potezah. Zbirka je namreč namenjena tiskanju avtobiografskih knjig in v njej je izšlo par mojih najljubših del iz tega žanra: Bergmanova Laterna magica in pa Reich-Ranickega Moje življenje. V knjigi se pripovedne veščine tako na makro- kot tudi na mikroravni lepo zlijejo in očitki, ki so v mojem bralskem vesolju namenjeni Hemonovi fikciji, tu odpadejo. Knjiga nekako fragmentarno, skozi pomembne dogodke, okrog katerih se da splesti in zgraditi zgodbo z vso potrebno dramaturgijo, pokriva dele pisateljevega življenja. Od otroštva v Sarajevu do sedanjosti v Chicagu. Vse zgodbe pa delujejo kot členi v verigi, ki sestavljajo večjo celoto, ki je že skoraj podobna nekakšnemu razvojnemu romanu z luknjami in preskoki.
V pogojno prvem delu, življenju v bivši Jugi, se lahko tisti, ki smo tam odraščali in poznali takratni čas in njegove navade in zakonitosti, na čisto izkustveni ravni napisanemu zelo približamo. Se z avtorjem identificiramo. Dogajale so se nam iste stvari, seveda skozi drugačno opazovalno in refleksivno optiko. A ravno zaradi tega, ker smo vse občutili na lastni koži, se včasih vidi, da je Hemon knjigo pisal za neko drugo občinstvo, konec koncev v to drugo občinstvo spada tudi sam. (Pisal jo je seveda tudi v drugem jeziku. Leta 1992 je šel s štipendijo v Ameriko in se potem vračal »domov« samo še kot tujec.) Določeni fragmenti in faktični deli delujejo pojasnjevalno in razlagalno (kot recimo tisti s filmom Zgodnja dela, ki je precej znan, prav tako tudi režiser Želimir Žilnik, konec koncev je film leta 1969 na Berlinskem filmskem festivalu dobil zlatega medveda), ampak mi smo le minorna manjšina bralcev, in drugi, ki bodo brali izvirnik, ki je napisan v njihovi rahlo modificirani materinščini, ali prevode v druge jezike (nemščina, francoščina …), teh težav ne bodo imeli. Ameriške zgodbe, pogojno drugi del, pa beremo, kot jih bere večina. Ne da bi nas zmotil razlagalni ton – tu ga pač ni ali pa ga ne detektiramo.
Knjiga je seveda prevod iz amerikanščine, iz hemonovske variante tega jezika, ki naj bi ga avtor na novo izumil in ga še izumlja. Prevod Irene Duša mi deluje bolje od prevoda Mateje Jančar, ki je prevedla prvo zgodbo iz danes samostojne knjige Drugi v bližini (Slovenska matica, 2007). Ampak v prevodu kakih jezikovnih inovacij nisem zaznal, pa tudi primerjave, ki Hemona vzporejajo z drugima zelo znanima pisateljema, ki sta zamenjala jezik, z Vladimirjem Nabokovom in Josephom Conradom, se mi zdijo, če že ne pretirane, vsaj preuranjene. Sploh če primerjamo romane.
Stil, barvni ton ali usoda?
Ponavljam še enkrat; stil in rešitve v Hemonovih romanih so izjemni, prav tako posluh za detajle, a manjka mu sklenjenosti, izpeljave, občutka za oblikovanje večje celote, epskega momenta. Se pa po branju Knjige mojih življenj lepo vidijo prehodi, vidi se, kako je Hemon kose resničnega življenja vtkal in postavil v svoja dela, ki začnejo s tem dejanjem nositi oznako: fikcija. To je zanimiv pogled v pisateljsko delavnico, bralčevo skoraj neposredno spremljanje faktov, ki so se po nekakšnem »čarovniškem procesu« transformirali v domišljijo in se v njej udomačili.
Umetniška dela različnih zvrsti, naj bodo to slike, glasba ali pa knjige, s svojo atmosfero in občutkom, ki ga pošiljajo prejemniku, vedno asociirajo na določene barve. Včasih so te barve popolnoma jasne in enoznačne, razločne in čiste, včasih pa gre za prehode, za drsenje, za skupek različnih odtenkov. Recimo: glasba ameriške skupine The Grateful Dead je čista solarna vibracija določenega časa in prostora, njena barva je najbrž rumena ali pa sinjemodra, glasba iz osemdesetih let prejšnjega stoletja (Joy Division, Nick Cave) pa je njeno diametralno nasprotje, je izrazito temna. Temačna. Črna. Ali pa: Bonnardove slike so sončne in tople, dobesedno prežarjene z mediteransko svetlobo, slike ameriškega slikarja Edwarda Hooperja pa, kljub nekemu občutku mirnosti, ki ga dajejo figure na njih, nekje v ozadju delujejo zlovešče in temno. Preteče.
Če to prenesem na Hemonovo pisanje, se mi zgodi podobno kot ob poslušanju katerega od t. i. darkerskih bendov iz osemdesetih. Zabredem v temo. Je to zato, ker se je formiral v tistem času in je bil v odraslo življenje iniciiran v takšnem duhu? Ali pa je to neka poteza, neka značilnost, ki jo prinesemo s sabo na svet in jo s sveta tudi odnesemo? Ali pa je življenje tisto, ki nekaj, kar smo prinesli s sabo, osvetli in potencira ali pa odmakne, skoraj zavrže in s tem naredi za nepomembno? Ali pa je to mogoče usoda?
Najhujša travma in preživetje
Dogodki, ki ostanejo ob branju Knjige mojih življenj najbolj v spominu, so travmatični in ta travmatičnost se proti koncu knjige le še stopnjuje in doživi čisti klimaks v zadnji zgodbi, v Akvariju. Vsi dogodki so povezani z bolečino. Z veliko bolečino. Z veliko bolečine. Knjiga mojih življenj se začne s poskusom umora mlajše sestre, ko je ta prišla na svet in je bil starejši brat nenadoma oropan vse prejšnje pozornosti staršev, nadaljuje se s tem, da nehote užali prijatelja, sledijo porazi v šahu, zgodba o najboljšem profesorju, ki postane vojni zločinec, vojna na področju bivše Jugoslavije, ameriške izkušnje in na koncu, v Akvariju, soočenje s tistim, kar je praktično neubesedljivo, soočenje z najhujšo možno travmo, ki se lahko zgodi živemu človeku: z boleznijo in smrtjo lastnega otroka. Ne spominjam se, da bi že kdaj bral kaj tako pretresljivega, in ta pretresljivost je bila še toliko večja, ker sem vedel, da ne berem izmišljije, ampak se soočam z resničnostjo. Z nečim, kar se je nekomu zares zgodilo.
Ko knjiga še ni bila prevedena v slovenščino in ko še nisem vedel, da jo bom bral, sploh pa ne, kaj bom bral, sem v enem od intervjujev s Hemonom zasledil nekaj, kar bi lahko imenoval opravičevanje, opravičeval se je predvsem pred sabo. Opravičeval je svoje dejanje. Češ, kakšen pisatelj sploh je, če se ni zmožen soočiti s to svojo največjo nesrečo in travmo in je izpisati. Spopadel se je z demoni in ta spopad ubesedil. In zdaj se mi zastavlja vprašanje: »Zakaj pisatelji to počnejo?«
Zdi se mi, da najnatančnejši odgovor ni, da hlepijo po nekakšnem faustovskem sporazumu, da bi za dobro pisanje prodali dušo, in tudi ne, da bolečino spreminjajo v lepoto; ne, gre za to, da si s tem, ko iz sebe izganjajo temo in demone, pomagajo. Pomagajo na čisto elementarni ravni, ki presega umetnost; pomagajo si preživeti. Preživeti od jutra do večera. Iz meseca v mesec. Iz leta v leto.
In kje smo tu bralci? Če pisatelj nekako odmetava svojo temo in demone, se čisti, potem jih mi, ki to pisanje beremo, sploh če imamo na neki točki branje za analogno prehranjevanju, jemanju nečesa v svoje telo, mi jih jemo in uživamo. Takšen občutek sem dobil ob branju Hemona. Ne samo te knjige, ampak vsega njegovega meni dostopnega pisanja. Kot da me kljub rahljanju s humorjem in ironijo kot strukturnima pripomočkoma in kljub mojemu uživanju v njegovi veliki pisateljski in tudi miselni veščini predvsem ogrinja v temo.
Mogoče je to le tožba senzibilnega človeka, ki se je ob branju znašel v slabi koži ne toliko zaradi knjige same (čeprav tudi zaradi knjige), ampak zaradi bolezni, ki ga je takrat obiskala, podobno kot ga je obiskala neka druga bolezen, ko je bil še otrok in je gledal dokumentarec o živalih. Toda proces je, večdesetletni luknji v času navkljub, identičen. Ko se spomnim na dokumentarec, se najprej spomnim na slabost in vročino, in ko pogledam Hemonove knjige na policah, se spomnim bolečin v želodcu. In sprašujem se, zakaj bi, ne glede na to, kako dobro so napisane, bral knjige, ki v meni puščajo tako očitne in otipljive segmente teme. Zakaj bi se hranil s temo nekoga drugega, ko pa imam že lastne dovolj?
In to zdaj postaja generalno vprašanje in velja za vse zvrsti umetnosti, ne samo za Hemonovo pisanje. Zakaj bi se hranili s takšno duhovno hrano, če se ji lahko, drugače kot nekaterim drugim stvarem, ki nas čakajo v življenju, preprosto izognemo? In se zato, ker smo se ji izognili, predvsem bistveno bolje počutimo?
Pogledi, let. 5, št. 7, 9. april 2014