Pasti plastenja
Petra Kolmančič: P(l)ast za p(l)astjo. Spremna beseda Iztok Osojnik, reprodukcije del Marka Jakšeta. Založba Pivec, Maribor 2014, 120 str., 20 €
01. 12. 2014
Natanko deset let po zadnji pesniški zbirki Petre Kolmančič Uvod v poželenje, je letos izšla njena nova zbirka P(l)last za p(l)astjo, ki je prejela Veronikino nagrado. Če se spomnimo avtoričine zgodovine, je njena poezija, predvsem s prvimi tremi zbirkami Luknja (1994), Šus v glavo (1995) in Slina (1999), neposredno, iskreno, celo kruto, predvsem pa neolepšano in marsikdaj krvavo zarezala v javnost s krikom (mladostniškega) upora ter bolečino bivanja in končnosti.
Prav z Uvodom v poželenje (2004) pa se pesničin ton umiri, neposredna provokacija in egocentričnost izrekanja se umakneta mirnemu, refleksivnemu in predvsem večglasnemu verzu, ki (bolj kot se zdi) ostaja na sledi večini tem, ki jih pesnica odpira že od prvenca dalje, kot so časnost, odnos do bivanja ali moški in ženski princip. Spremeni se predvsem način izrekanja. Zrelejši življenjski in pesniški pogled se osredotoči na vprašanje po istovetnosti subjekta glede na prej-zdaj-pozneje, na katerega se v roku enega življenja nenehno nalagajo plasti izkušenj in odnosov, s katerimi po eni strani raste, po drugi pa izgublja svojo pristnost in primarnost.
Prevpraševanje bistva in položaja subjekta v svetu in onkraj njega predstavlja srž pričujoče zbirke, ki naravno nadaljuje in nadgrajuje začrtano pesniško pot iz Uvoda v poželenje. Že v prvi pesmi pesnica povedno sondira meje svojega pesniškega kozmosa: »Spet so noči ena sama ekstenzija v druge oblike biti. / Ker lahko si marsikaj, ko se ti gosta tema zavleče v srce.« Tema in »panoptični pogled avtoritete noči« sta osnovni danosti te poezije, ki na prvi pogled zmotno, ne nazadnje s pomočjo »demonskih« reprodukcij slik Marka Jakšeta, sugerirata temačnost in brezizhodnost. V resnici pa gre za »nočno krajino«, v kateri »končno spregledamo s svojimi [poglobljenimi, drugačnimi, sanjskimi, morda celo pravimi] nočnimi očmi«, ki u-vidijo, da »prostor igre / ni le binarno igralno polje« in »da smo zlepljeni obojestransko na zemljo in nebo«. Pesniški subjekt (predvsem na ravni pesmi) ukinja binarnost in linearni čas, ki se »iz daljice kače spremeni v krožnico«, a se mora med »nič« in »vse«, med »je« in »ni« kljub temu soočiti in sprijazniti »z edinima možnima stanjema / 1, 0, / biti, ne biti, / srbeče tkivo, letargična ne-snov«. Tako se znajdemo sredi »imperija, ki ni s tega sveta«, a vendarle ne bi mogel biti bolj naš, saj vodi k najglobljemu sebi (»tektonika tvoje zavesti premika plasti biti / in za trenutek ti je skozi vso to plastenje / dano videti v žarečo sredico«). Ta pot je sicer samotna, a brezpogojno živa in tuzemska.
»Poezijo znamke petrakolmančič določajo trije nekoč združeni svetovi, »misel, srce, spol«, ki nenehno stremijo k ponovni združitvi – samo zato, da bi se lahko spet ločili.«
Poezijo znamke petrakolmančič določajo trije nekoč združeni svetovi, »misel, srce, spol«, ki nenehno stremijo k ponovni združitvi – samo zato, da bi se lahko spet ločili. Na horizontu zavedanja izvorne in končne samosti tudi (ljubezenska) bližina ne množi, temveč ločuje: »Tisto noč si postala za nekaj stopinj bližine / še bolj sama, / še bolj njegova.« Čeprav treznost in umirjenost subjekta, ki samoto sprejme vase kot neločljivi del lastne biti, preigravata občutek tragičnosti, se pesnica ne izolira in odpove življenju tam zunaj, ki, če uporabimo arzenal avtoričinih podob, prodira skozi plasti mestoma kot tok počasne reke, mestoma kot brzica in ne nazadnje kot ponikalnica. V refleksiji »zunanjega« odnosa med moškim in žensko se poezija Petre Kolmančič dotika žensko-moškega principa, najbolj eksplicitno upesnjenega v pesmi »Hip hip«, ki pa pesnico zanima spet predvsem z ontološkega vidika.
Pesniška zbirka P(l)ast za p(l)astjo ne reproducira klišejev in noče biti všečna. Gre za poezijo, ki v svoji avtentični mitski pokrajini s pomočjo nezamenljive, ponekod ritmično disharmonične pesniške govorice do zadnje lupine razgali jaz (pa naj bo ženski, moški, živalski ali anorganski), ki se (ga) po drugi strani nikoli do konca ne spozna, temveč vedno znova sam sebi in drugim nastavlja pasti. Lahko bi zaključili: poezija za pogumne, a umirjene avanturiste brez bojazni pred soočenjem z lastno bitjo.
Pogledi, let. 5, št. 22, 26. november 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
